(ANALIZA) Družbeni nemiri: Kaj se dogaja na ljubljanskih ulicah in do kod segajo korenine krize?

Ljubljanske ulice so polne protestnikov, petkove proteste so preglasili anticepilski proti pogoju PCT. Družbeni nemiri so zgolj dokaz, da smo sredi kompleksne družbene krize. Korenine družbene krize smo raziskovali s sociologom Rastkom Močnikom, etnologom Rajkom Muršičem in zgodovinarjem Alešem Mavrom.

Rastko Močnik: "Liberalizem lahko privede do avtoritarizma"

Sprva so bili na anticepilskih protestih tisti, ki jih je pogoj PCT najbolj prizadel: mali obrtniki in v naši družbi najštevilčnejša plast malomeščanov, pove sociolog Rastko Močnik. "Protesti nimajo politične artikulacije. Gre namreč za odpor, kjer se mešajo anarhistične prvine s protifašističnimi prvinami," pripomni. Ker so politično nestabilni, so lahko tudi osnova razvoja fašizma, ki je tudi množično gibanje od spodaj, ne le zarota od zgoraj, opozarja.

Politika proti delovnim ljudem

V zadnjih tednih vlada zaostruje represijo, kar Močnik označi kot razredni boj transnacionalnega kapitala. Domači kapital je v odvisnih deželah, kot je Slovenija, šibak in potrebuje nenehne državne podpore in privilegije, ki so v prid transnacionalnemu, velikemu kapitalu, razlaga. Kot je dejal, imamo dva tipa odpora: ljudskega, ki je divji in ima težave z izražanjem, ter petkove proteste, ki so malomeščanski in moralistični, največ, kar lahko dosežejo, pa je liberalni odpor proti avtoritarizmu. "Liberalizem pa je politična praksa, ki pripelje do avtoritarizma. Malomeščanski odpor izobraženih, kulturniških delavk in delavcev, ki je upravičen, a se izraža na način, ki ne omogoča rešitve, ker je vrnitev nazaj v stanje prejšnjih vlad, ki uveljavljajo neliberalno politiko z manj represije in raznimi prevarami. Usmerjajo javno pozornost na eno točko, potem pa naredijo nekaj drugega," ocenjuje sociolog in ob tem poda primer Pahorjeve vlade, ki je več kot sto tisoč ljudem odvzela socialno podporo, in vlado Bratuškove, ki je začela prodajati najboljša gospodarska podjetja. Tako eni kot drugi izvajajo politiko proti delovnim ljudem, Janša pa je bolj brutalen in hkrati zavzema razlago, pojasni Močnik. "Politični demokraciji namreč ne preostane drugega, saj nimajo domačega kapitala, s katerim bi sklenili zavezništvo proti delovnim množicam. Vse, kar ostane, sta država in državno nasilje, saj ni denarja, s katerim bi zmanjševali odpor tako, da bi dvignili mezde ali pa recimo organizirali dober zdravstveni sistem. Ker ni organiziranega ljudstva, obstaja nevarnost za vzpon avtoritarnih sil," ocenjuje Močnik.

Med programi ni razlik

Kaj je torej narobe s parlamentarno demokracijo? "Parlamentarna buržoazna demokracija je aparat, ki je namenjen temu, da reproducira gospostvo kapitala. To je okvir nacionalne države," pojasni Močnik. "Na podlagi anket javnega mnenja lahko vidimo, da so ljudje lahkoverni, zaupljivi in pošteni ter da izgubijo zaupanje v vladajoče stranke. Ko se pojavijo nove stranke, se pojavijo večinoma zato, da blokirajo prihod Janše na oblast. Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec ...," pojasnjuje Močnik. Gre torej za ponavljanje istega vzorca, ljudje dajo priložnost nekomu drugemu, ne zaupajo več tistim, ki so vladali, rešitev vidijo v novem obrazu. "Na volitvah volimo tiste, ki jih predlagajo stranke, zato ni velike izbire. Stranke so frakcije kompradorske buržoazije, med programi ni razlik, le retorika, detajli, morda kakšna demagoška gesta. Parlament je resna institucija, ki kanalizira delovanje političnih posameznikov v birokratsko smer. Tudi Levico je požrl parlament, morda naredijo kaj filantropskega, koristnega, a nimajo alternativne platforme," razpravlja sociolog.

Problem je torej sistemski, a mnogi družbene probleme razlagajo s teorijami zarot. Sistem deluje po neki logiki, razlika pa je, če boste to pripisali neki skrivni bratovščini ali pa sistemski logiki, ki reproducira obstoječa razmerja, pojasnjuje Močnik. "Ideologija je antropocentrična, v liberalni ideologiji se zadeve pripisuje ljudem, ne pa sistemu. Lažje je reči, da je nekdo lopov, a to je naivni ideološki refleks. Tudi levica ni imuna nanj," komentira Močnik.

Kritika ljudi namesto stališč

In zakaj ni znanost tista, ki bi ljudi prepričala? Vrsta retorike v našem prostoru je takšna, da znanstvena argumentacija ne more prodreti, saj je usmerjena "at hominem", torej da ljudje kritizirajo človeka, ne pa njegovih stališč, sebe pa ne hvalijo s programi, ampak osebnostnimi značilnostmi, pojasni sociolog. Kot primer poda izjavo Tanje Fajon, ki je dejala, da je njena prednost to, da lahko po telefonu pokliče Scholza. Ironično je, da je avtor argumenta s telefonskim imenikom Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade imenoval Rupla za svojega svetovalca in to argumentiral s tem, da gre za človeka, ki ima v svoji beležki telefonske imenike vseh pomembnih politikov in močnih ljudi. S takim tipom argumentacije znanstveni diskurz ne more prodreti in deluje neprepričljivo, je jasen Močnik. "Znanost vedno poda hipotezo, reče, da lahko na podlagi doslej zbranih podatkov sklepamo to in to, a nikoli ni dokončna," pojasni. Močnik ob tem problematizira znanstvene institucije, ki delujejo po birokratski in hierarhični logiki. Prepričan je, da znanstvene institucije ovirajo znanost pri razvoju. "V mainstreamovskem znanstvenem tisku zanesljivo ne boste mogli objaviti prebojnih stvari, objave pa so nujne za napredovanje na univerzah," pove in še doda, da se teorija razvija tudi zunaj inštitutov, kot primer dobre prakse poda Delavsko-punkersko univerzo.

Aleš Maver: "V zadnjem času opažamo rast elementov kulta osebnosti"

Rast splošnega nezaupanja med ljudmi vsaj v zahodnem svetu lahko opazujemo že dalj časa, izbruh pandemije pa je k temu še prispeval, saj je korenito spremenil naša življenja, meni zgodovinar Aleš Maver. "Lažje je sprejeti mnenje, da je pandemijo sicer (morda 's pritiskom na gumb') povzročila neka znana ali neznana zla sila ali povezava takih sil, da pa je ta ista sila zmožna s še enim 'pritiskom na gumb' to katastrofo v trenutku ustaviti, kar je seveda veliko preprosteje kot mukotrpno in negotovo iskanje izhoda za nepregleden in nepričakovan kompleksen položaj, ob katerem se spotikajo tako rekoč vsi relevantni družbeni dejavniki povsod po svetu," razpravlja Maver. "Seveda se temu pridruži še moč podob, ki so veliko učinkovitejše od besed in zlasti številk. Da lahko ena učinkovita podoba, recimo mrtvega ali umirajočega otroka, izniči vpliv še tako utemeljene statistike, ni nič novega. Že nemški arheolog Paul Zanker je govoril o moči slik kot temelju uspeha prvega rimskega cesarja Oktavijana Avgusta. Danes so podobe v primerjavi z antiko zaradi filma seveda še nazornejše, družbena omrežja pa jim omogočajo bistveno hitrejši pretok. Del težave je seveda, da to moč podob, ko jim koristi, uporabljajo vsi politični deležniki. Zato je potem tudi težko verodostojno trditi, da pa je določena uporaba podob napačna," meni Maver.

Opozicija do protestov negotova

Kot odraz nezadovoljstva so se pojavili protesti, v naravi katerih je predvsem nepredvidljivost. Če imajo protesti močno socialno noto, kot je to bilo v primeru tako imenovanih mariborskih vstaj, jih ne smemo podcenjevati, pove zgodovinar. "In gotovo ni mogoče zanikati, da sta v ozadju sedanjih protestov pri velikem delu udeležencev res prisotna nezadovoljstvo in naveličanost, čeprav pri vodilnih obrazih ni mogoče reči, ali imajo to nezadovoljstvo samo za tržno nišo ali v 'cilje' protestov res verjamejo," pove. Maver je sicer presenečen, da so protesti skoncentrirani na Ljubljano, saj meni, da je dejanske baze zaradi drugačne socialne strukture tam verjetno manj kot drugod v Sloveniji. "Odprti pa sta obe možnosti: stopnjevanje protestov in s tem nestabilnosti ali okrepitev želje pri večini prebivalstva po prenehanju motenj njihovega vsakdanjega življenjskega ritma kljub krizi, kar lahko vsaj posredno okrepi položaj vlade. Zelo vprašljivo je tudi, ali lahko iz protestnega gibanja vzklije politično, ki bi vstopilo v parlament, čeprav nedavni zgled iz Zgornje Avstrije kaže, da česa takega ni mogoče izključiti. Seveda pa takšno gibanje ne bi bilo primerljivo z 'novimi obrazi' iz bližnje preteklosti, ki so imeli močno oporo v strukturah tradicionalno vladajoče politične opcije. Zato bi bil tudi njegov domet že v izhodišču manjši," razmišlja. Nepredvidljivost in tudi nasilnost protestov vplivata na negotov odnos opozicije do njih, še dodaja. Po eni strani bi si ta rada nekako prilastila protivladni potencial gibanja, a jo je obenem strah, ker ne pozna natančno strukture protestnikov in ne ve, koliko bi se dalo gibanje nadzorovati, pripomni zgodovinar.

Nekakšen paradoks je, da prav v zadnjem desetletju ali dveh opažamo rast določenih elementov kulta osebnosti v zahodnih demokratičnih okoljih in medijih, za kar je morda najboljši zgled javna obravnava Merklove ali papeža Frančiška, izpostavlja Maver. "To očitno večini ljudi v teh okoljih daje občutek stabilnosti, pri manjšini pa zbuja občutek, da mora biti ob taki nekritični obravnavi nekaj narobe. Takšno stanje je v tesni zvezi z morda temeljnim vprašanjem sodobne liberalne demokracije," razpravlja Maver.

Največ ravnotežja med različnimi deli družbe

Na vprašanje, kaj je narobe s parlamentarno demokracijo in ali bi jo morali preseči, odgovarja: "Skoraj vse politične skupine so v nekem obdobju menile, da je parlamentarna demokracija notorično neučinkovita, in pričakovale rešitev po takšnih ali drugačnih instantnih in brez izjeme avtoritarnih receptih. Tudi zdaj je kritika parlamentarne demokracije zelo glasna, čeprav seveda razmere kljub razširjenim katastrofičnim predstavam niso podobne ne šoku po prvi svetovni vojni ne posledicam gospodarske krize v začetku tridesetih let. Ampak nauk 20. stoletja je, da nad njo res ne smemo prehitro obupati, ker še vedno omogoča največ ravnotežja med različnimi deli družbe. Predvsem pa je seveda nevarno verjeti posameznikom ali skupinam, ki obljubljajo, da bodo s hitrimi, instantnimi ukrepi postavili v ospredje 'ljudstvo'. To se je v preteklosti vedno slabo končalo, ljudstvo pa je pristalo na stranskem tiru in brez političnih pravic tako v desnih kot levih avtoritarnih ali celo totalitarnih modelih," meni.

Rajko Muršič: "Zgodovinska priložnost, da presežemo neoliberalizem"

Kdo so protestniki, ki zasedajo ljubljanske ulice, in kakšno grožnjo predstavljajo oblasti in družbi? Gre za različne ljudi, tiste, ki jih druži to, da se nočejo cepiti, in tiste, ki solidarizirajo zaradi PCT-pogojev, ki jih je postavila vlada, pove etnolog Rajko Muršič. "Red, ki so ga vzpostavile države v Evropski uniji in svetu glede pogoja PCT je razumljiv, absolutno nerazumljiv pa je način, s katerim so to uveljavili pri nas - z nasiljem in protiustavnimi akti brez minimalnega družbenega konsenza," razpravlja etnolog in dodaja, da gre za veliko množico ljudi, ki je bila pahnjena na obrobje družbe.

Politika hlapčuje kapitalu

Muršič je prepričan, da so glavni vir nezaupanja dvolični, prostaški, nesposobni in arogantni politiki na oblasti. In tudi če se ozremo po svetu, ni bistveno drugače. "Nekaj zaupanja izkazujejo ljudstva le tam, kjer politiki ne delujejo pretirano dvolično in arogantno. Težko zaupamo tudi stroki, pri kateri ne moremo biti zares prepričani o njeni kompetentnosti. Za nameček na nas iz dneva v dan zlivajo gnojnico iz določenih medijev in iz pomembnega dela družabnih omrežij. Če bi se sam moral odločati o svojem ravnanju med pandemijo le na podlagi informacij, ki jih posredujeta naša politična in strokovna oblast, bi protestiral tudi ob sredah, četrtkih in sobotah, ne le ob petkih. V kaotičnem in brezciljnem delovanju oblasti so stališča tistih, ki zavračajo oblastne ukrepe in cepljenje, lahko videti povsem razumna. A le v kontekstu katastrofalnega političnega soočanja z epidemijo," pove Muršič.

Od konca realnega socializma vsa svetovna politika hlapčuje kapitalu, ki izkorišča znanost za svojo rast, pove etnolog. "Ta zdaj večino raziskovalne produkcije financira neposredno in jo prodaja po zelo visokih cenah. Prav v farmaciji se je ta proces dovršil med prvimi: države financirajo kvečjemu še temeljne raziskave in deloma vlagajo v javno raziskovalno infrastrukturo, velika farmacevtska podjetja pa razvijajo končne proizvode in monopolizirajo svoj položaj s patenti, s katerimi kujejo dobičke in onemogočajo uporabo svojih proizvodov v dobrobit vseh. Največji del sveta, prav tisti, v katerem za njih proizvajajo končne proizvode, stroškov za njihov nakup ne zmore," razpravlja.

Politično skozi iskanje konsenza

Politike ne moremo omejiti le na parlamentarno. V najširšem smislu je politično način urejanja medsebojnih oziroma medčloveških odnosov, pove Muršič. "V tem smislu je politično vse, kar zadeva naše življenje zunaj domačega stranišča – in celo v njem. V najožjem smislu pa je to vodenje skupnega življenja s prisilo. Če torej prepoznavamo parlamentarno demokracijo kot način prisile, potem je razumljivo, zakaj s pandemijo upravljajo militarizirane policije. Zato je skrajni čas, da začnemo o političnem spet razmišljati skozi načela iskanja konsenza. Ta oblika političnega, ki vključuje vse, je edina, ki ne more temeljiti na prisili. Preglasovanje je vedno prevlada večine nad manjšino, s tem pa tudi vodi v prisilo," meni Muršič. Civilna družba ni čarobna palica, v marsičem je namreč tudi nazadnjaški problem, dodaja in še pripomni, da je ključni temelj političnega tisto, kar imamo skupnega, oblikuje pa se skozi dejanja solidarnosti, odgovornosti, vzajemnosti in upoštevanja minimalnega soglasja. "Solidarnost, ki je med slovenskim ljudstvom nikakor ne manjka, uničiš na ta način, da ljudi, ki potrebujejo pomoč, proglasiš za ilegalne migrante, pomoč, ki je zakoreninjena v temeljnih vrednotah gostoljubja, pa označiš za protizakonito. Ali ko ponavljaš, da so vladni ukrepi, tudi če jih ustavno sodišče prepozna kot neustavne, dobri, ljudstvo pa je krivo za njihove strahotne posledice, ker jih ne upošteva. Ko politično omejiš na individualno, uničiš temeljno družbeno soglasje o tem, kaj je prav in kaj narobe," razpravlja.

Mreža idiotov, ki skrbi za svoje posle

"Parlamentarni sistem je videti najmanj slab med samimi slabimi rešitvami, ki dajejo podlago kapitalizmu. A je še vedno zelo slab. Je dokaj mlada institucija in tudi ne poznamo njenega idealnega modela. Spremembe v političnem zastopstvu so tako rekoč nujne. Na lokalni ravni je nujno čim širše uvajanje participatornega soupravljanja, na državni pa uvajanje novih neodvisnih nadzornih mehanizmov in institucije referendumskega odpoklica političnih funkcionarjev med mandatom. Predvsem pa bomo morali obuditi načelo starogrške demokracije, po kateri izgubijo družbeni ugled tisti, ki skrbijo le za svoje posle in ne delajo v skupno dobro. Imenovali so jih idioti. Današnja svetovna in domača politika sta v tem smislu nezgrešljivo idiotski."

Dodaja, da smo se v družbeni krizi znašli, ker obstoječi sistem uravnavanja medčloveških odnosov, ki temelji na brutalni sili svobodnega trga, ne deluje. "Neoliberalizem kot ideologija uveljavljanja brutalne prisile vključevanja vseh v nepredvidljivo kolesje prostega trga je družbo preoblikoval v nekakšno mrežo idiotov, ki skrbijo le za svoje posle. Idioti vodijo države ali mesta kot svoja lastna podjetja. To je ključ za razumevanje krize družbenega, ki se nam ob koncu pandemije kaže kot družbena kriza. Če zadeve ne zagrabimo pri korenu, pri pošastnih rezultatih zagovarjanja nekakšne naravne pravice do neskončne rasti dobičkov, ne bomo prišli daleč," pojasni in še doda, da če se hočemo zoperstaviti podnebni katastrofi, moramo ustaviti prav to družbeno katastrofo. Zdaj imamo čudovito, a morda zadnjo zgodovinsko priložnost, da zaradi katastrofalnega odziva na pandemijo zavrnemo neliberalni kapitalizem, je prepričan Muršič. Kratkoročna rešitev pa bi bila vzpostavitev tehnične vlade, sklene.