Ni leto svetovnega prvenstva. No, vsaj moškega ne. Ni leto Eura, le lige narodov, ki je na junijskem finalnem turnirju dobila prve prvake Portugalce. Toda leto 2019 je vseeno hudo nogometno leto. Kajti svet je v 2019. dobil kar štiri celinske prvake: Azija Katar, Južna Amerika Brazilijo, Severna in Srednja Amerika ter Karibi Mehiko, Afrika Alžirijo. Poleg Evrope le Oceanija v letu 2019 ni imela svojega prvenstva, a tam doli je itak vse jasno, odkar je Avstralija pred 13 leti emigrirala v Azijo. Naslov zdaj običajno osvoji Nova Zelandija.
Igraj kot Evropejec, zvijaj se
Najdlje je od avantur Srečka Katanca. V Aziji so prvenstvo igrali že januarja. In čeprav je končal v osmini finala, je Katanec še vedno selektor Iraka. Le nekaj malih popravkov so naredili pri iraški zvezi, med drugim so mesec po prvenstvu sporočili, da morata oditi pomočnik trenerja in, tu je bilo več pogajanj, selektorjev sin Oskar, zadolžen za telesno pripravo reprezentance. Tolažba za Katančeve Iračane: izpadli so proti prvaku Katarju. Ta je, ker je denar sveta vladar, sijajno tempiral evforijo pred domačim svetovnim prvenstvom 2022. Tudi v nogometu, tako kot pred leti v rokometu, so se Katarci šli naturalizacijo nogometašev in morali še sredi januarskega turnirja mahati z dokazili, da so vsi reprezentanti zares čisto pravi Katarci. Že leta 2004 so ustanovili akademijo, kjer športnikom niti ptičjega mleka ne manjka, in si z naftnimi dolarji leta 2012 kupili še belgijski klub Eupen, kamor najboljše Katarce pošiljajo po izkušnje.
Nekega dne bo afriška reprezentanca prvakinja sveta, se je govorilo, celo slab napovedovalec Pele je to neprestano omenjal, ko je leta 1990 Kamerun na svetovnem prvenstvu šokiral Argentino. Toda afriško veselje do igre je kljub telesnim adutom vselej boleče trčilo ob evropsko taktično izobrazbo. No, na afriškem prvenstvu, končanem prejšnji petek, je bil opazen nov trend: nogomet, bolj evropski kot afriški. Okej, saj je po črni celini vedno mrgolelo selektorjev iz Evrope, tudi tokrat je bilo med njimi kar sedem Francozov in 60 odstotkov vseh reprezentantov je prišlo iz evropskih klubov. Toda leto 2019 je vseeno velik korak naprej. Nemec Gernot Rohr je, denimo, Nigerijce pripravil tako, da je branilec Chelseaja Kenneth Omeruo, čeprav je bil leta 2013 afriški prvak, sedanje moštvo postavil pred onega izpred šestih let: "Zdaj vemo vse o tekmecih, prej smo vedeli bolj malo."
Od nogometnega utopizma so ostale nerealne želje državnih poglavarjev
Namesto dveh let polurni zaslužek
Conmebol, južnoameriška nogometa zveza, je ena sama zmeda. To je bilo jasno že z zapleti na največjih klubskih tekmah, kar jih je kdaj imela, v novembrski superklasiki med Boco in Riverjem, ki se je končala v - Madridu. Nič čudnega, da se je Copa America, prvenstvo Južne Amerike, uradno končano pred tremi tedni, zares končalo šele to sredo. Lionel Messi je takrat dobil kazen za besedno divjanje po polfinalnem porazu z Brazilijo, ko je zvezo označil za leglo korupcije, ki da je gostiteljico Brazilijo vnaprej določila za zmagovalko turnirja, temu pa dodal še rdeči karton na tekmi za tretje mesto s Čilom. Celo dve leti prepovedi igranja naj bi mu bili grozili, pa je nazadnje dobil eno tekmo prepovedi in globo 1500 dolarjev, kolikor zasluži v pol ure. Po bronasto medaljo za tretje mesto sploh ni prišel. A se vsaj ni umaknil v reprezentančni pokoj kot pred tremi leti.
