Zgodovina je učiteljica življenja, pravijo modre glave. Iz poteka dogodkov, še bolj pa iz dogajanj pred njimi in po njih, se lahko naučimo marsičesa. Ta stara modrost naj bi veljala za praktično vsako človeško dejavnost. Zgodovina je tudi polna dogodkov, ki z "običajnimi" nimajo zveze, so pa prav tako pomembno, včasih celo usodno vplivali na prihodnost. Pa si jih poglejmo nekaj.
Boj marčevih se id!
Koliko med vami, spoštovani bralci, sploh ve, kaj pomeni sloviti izraz marčeve ide? Že, že, asociacije nas hitro povežejo s starim Rimom, tudi do Julija Cezarja ni daleč. A kaj natančno to pomeni?
Stari Rimljani so leto delili na deset mesecev, šele pozneje so dodali še dva, ki sta uredila zadeve tudi z astronomskega stališča in leto približno zaokrožila na to, kar imamo še danes (ob manjših spremembah, ki so jih uvedli šele čez mnoga stoletja). Marec je bil prvi mesec rimskega koledarja, imenovan po bogu Marsu. Marec, marčev - prvi del odgovora na vprašanje iz naslova je torej jasen. Kaj pa so ide?
Znova nazaj k Rimljanom, ki so imeli posebna imena le za tri dneve v mesecu. Kalende in none nas tokrat ne zanimajo, toliko bolj pa ide. To so bili dnevi v mesecu, ki so obeleževali dan polne lune, po njihovem štetju torej 13. ali 15. v mesecu, odvisno od meseca pač.
Marčeve ide, torej, stari Rim, Julij Cezar! Verjetno je v tej ali oni obliki že vsak slišal za umor, ki je tedaj, na marčeve ide - 15. marca leta 44 pred našim štetjem, dodobra pretresel (takrat znani) svet, atentat na najbolj znano osebnost antičnega Rima pa ni rešil republike, kot so upali zarotniki atentatorji, temveč je le pospešil njen prehod v cesarstvo.
In zdaj k zgodbi. Julij Cezar je bil sloviti rimski vojskovodja, ki je meje starega Rima raztegnil skoraj do tistih, s katerimi se je dve stoletji prej ponašal Aleksander Makedonski Veliki. Uspehi na vojaškem polju so mu prinesli ogromno bogastvo, po političnih igricah in preigravanjih tudi mesto konzula, nekakšnega predsednika senata in s tem najpomembnejšega moža v imperiju. Juliju Cezarju to ni bilo dovolj: ker je sam sebe videl kot nesmrtnega, se je najprej dal oklicati za konzula z neomejenim trajanjem, kaj kmalu pa se je začel obnašati kot diktator, kar je šlo v nos predvsem kolegom senatorjem.
Vse drugo je legenda. To so bili časi verovanj v bogove in Julij Cezar je menda že sam skoraj verjel, da si je prislužil mesto med njimi. V nekem pogovoru z jasnovidcem, nekakšnim tedanjim napovedovalcem usode (takšni pogovori so bili med starimi Rimljani izredno priljubljeni), mu je ta napovedal slovito prerokbo: "Boj marčevih se id!" Cezar se je le namrdnil, češ česa pa naj se bojim jaz, nesmrtni, nepremagljivi in sploh oh in ah junak? Venerin naslednik in zastopnik na Zemlji je, ko so marčeve ide vendarle prišle, brezskrbno jahal na zborovanje proti senatu, pot ga je zanesla tudi mimo prerokovalca. In čeprav so ga višje sile še dan prej opozarjale na bližajočo se katastrofo (jate črnih ptic so se zbirale nad senatom, na nebu se je prikazala čudna svetloba, njegova žena je sanjala, da v naročju drži mrtvega moža itd.), je bil še naprej poln sebe: "Vidiš, pa so prišle te marčeve ide," se je nasmehnil in pomežiknil vidcu. "Prišle, prišle, ne pa še prešle!"
Umor Julija Cezarja je na marčeve ide (15. marca) leta 44 pred našim štetjem dobro pretresel ves svet.
Že dobro uro pozneje je Julij Cezar padel pod 23 smrtonosnimi udarci z bodalom. Udrihali so menda vsi senatorji, tudi njegov posvojenec Brutus, ki so ga mnogi videli kot Cezarjevega naslednika.
Najprej ljubljeni in oboževani, nato osovraženi (senatorji so delali veliko propagando proti njemu) Julij Cezar pa je kljub vsemu mislil tudi na primer svoje smrti. Ko so senatorji opravili svoje krvavo delo, so že naslednjega dne prebirali govore in se sklicevali na republiko, ki jo bodo - po novem - vodili prav oni, seveda. Ko pa so odprli Cezarjevo oporoko, so tam našli šokantni podatek: umorjeni diktator je vsakemu Rimljanu zapustil čeden kupček zlatnikov! Ljudje so sprevideli, da jih je imel Cezar pravzaprav rad, in so se v trenutku obrnili proti morilcem. Številne so pokončali takoj, nekateri, med njimi tudi Brutus in Kasij, ki je z bodalom v senatu zamahnil prvi, so ušli. A ne za dolgo: minila niso še niti tri leta, ko so bili vsi morilski senatorji pod rušo. Oblast je prevzel Cezarjev pranečak Avgust, ki se je že čez dve desetletji oklical za rimskega cesarja in nadaljeval Cezarjevo delo in zamisli.
Zgodba o atentatu je iz Julija Cezarja naredila mučenika. Po njem so poimenovali vse mogoče, v bistvu so kar tekmovali, kdo ga naj bolj počasti. Peti mesec quintilis je hitro postal iulius, kakor ga imenujemo še danes. Alpe, ki jih imamo tudi pri nas, so postale Julijske, po njem si je nov vladarski naslov nadel Avgust (cesar). Pisatelji so ga slavili v svojih delih, še danes ga filmarji prikazujejo kot "dobrega". Zgodovina, sicer previdna učiteljica, je ob tem vse prehitro pozabila, da je šlo v bistvu za enega najbolj spornih vojskovodij vseh časov, v marsičem hujšega tudi od Hitlerja ali Napoleona. Julij Cezar je v svojih vojnah pobil na tisoče, milijone ljudi. Ljubitelji Asteriksa in Obeliksa pa tako ali tako vemo, da je nad Galci storil genocid, ki mu v svetovni zgodovini težko najdemo primere ...
Krvavi konec prebudi Evropo
Ko je rimski cesar Konstantin I. leta 330 Bizanc izbral za vzhodno rimsko prestolnico, se mu verjetno še sanjalo ni, kako daljnosežne posledice bo imela njegova modra odločitev. Rimsko cesarstvo se je sesuvalo samo vase, napadano od zunaj in znotraj in bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo zrušilo. Konstantin je na obalo Črnega morja prenesel ogromno bogastvo, ne le fizično, temveč tudi znanje, kulturo, običaje. Nekdaj nepomembno mestece na evropski strani Bosporske ožine je naenkrat zaživelo, zacvetelo, dobilo svoj smisel.
Ko je Rim končno padel in se je z Vzhoda proti Evropi začela valiti vse večja islamska nevarnost, je Bizanc nase prevzel svojo neverjetno vlogo. Dolgih 1100 let je bil branik evropske kulture, neosvojljiva trdnjava, ki je še tako vztrajni in močni islamski napadi niso mogli zavzeti. Kako si je tega, denimo, želel njihov prerok Mohamed! Osvojil je vse pomembne utrdbe evropske kulture na azijskem ozemlju, Aleksandrijo, Jeruzalem … - Bizanca ni mogel nikakor.
Konstantin I. je novo prestolnico poimenoval Novi Rim, po njegovi smrti pa se je mesta oprijelo ime Konstantinopel - Konstantinovo mesto. Ime Bizanc se je ohranilo v imenu cesarstva, mesto pa se je bliskovito razvijalo. V 4. stoletju je Konstantinopel uzakonil krščanstvo, v prvi polovici 6. stoletja, ko sta ga vodila cesar Justinijan in njegova žena Teodora, je doseglo nov vrhunec. Takrat se je cesarstvo razširilo v vse smeri, Konstantinopel pa je postal eno največjih in najpomembnejših mest na svetu.
Leta 1453 je Mehmed II. pred bizantinsko obzidje pripeljal neverjetno vojsko.
Sledila so stoletja vzponov in padcev - z enim skupnim imenovalcem: mohamedanci ga niso mogli zavzeti in posledično s svojo vero niso mogli v Evropo. Na drugi strani so se sicer prebili, a dlje od Španije niso mogli. So pa nenehno poskušali. Ko se je bizantinsko cesarstvo, tako kot nekdaj rimsko, po dolgem tisočletju začelo sesuvati, je poskusil še mladi, komaj 22-letni osmanski sultan Mehmed II., pozneje si je prislužil ime Osvajalec. Šestega aprila leta1453 je Mehmed II. pred bizantinsko obzidje pripeljal neverjetno vojsko, ki je štela 80.000 mož in 120 ladij. Na drugi strani zidu je mesto branilo zgolj 7000 vojakov, pomagali so si s 26 ladjami. Obleganje je trajalo sedem tednov, 29. maja 1453 pa je Mehmedu II. Osvajalcu le uspelo tisto, česar ni zmogel noben od njegovih slavnih predhodnikov: Bizanc je padel! Mehmed II. je dal vojakom tri dni časa, da mesto oplenijo, pri čemer so morali pustiti vse stavbe nedotaknjene, prebivalce pa so lahko ali pobili ali zasužnjili. Slovita pravoslavna katedrala, največja cerkev na svetu Hagia Sofija, je v kratkem postala muslimanska mošeja, mesto muslimanska utrdba in prestolnica nove strašne sile - osmanskega cesarstva, ki je poslej imelo odprto pot tudi v vse smeri.
In stara dobra Evropa? Seveda ni čakala in sedela križem rok. Vodstvo pravoslavne cerkve so že prej preselili v Kijev, učenjaki so se s svojimi dragocenimi bukvami zatekli v Italijo. Po tisočletnem obdobju mračnega srednjega veka so se Evropejci znova srečali z veličastno antično zapuščino! Na novih temeljih sta se rodila evropska renesansa in humanizem, dotlej zaspana Evropa je bliskovito zadihala s polnimi pljuči.
Tudi geografske spremembe so bile zelo pomembne. Benečani so počasi izgubili prevlado v Sredozemlju, Evropa, ki je izgubila dostop do Črnega morja in s tem vsako smiselno povezavo z Indijo, se je morala ozreti na oceane. Še pol stoletja ni minilo, ko so pogumne portugalske odprave odkrile morske poti okrog Afrike do Indije, Krištofa Kolumba pa je pomotoma zaneslo celo v Ameriko!
Silovit udarec, ki ga je povzročil padec Bizanca, je tako prebudil Evropo, ki si je bliskovito in zmagovito povrnila status svetovne vladarice. In Bizanc? Nekdaj eno največjih svetovnih mest, s pol milijona prebivalcev, jih je ob padcu štelo že desetkrat manj. Mehmed II. je hitro poskrbel za njegov novi razcvet in osmanska prestolnica je ostala do leta 1922. Leto pozneje, ko so Turki razpustili osmansko cesarstvo in razglasili Turško republiko, je mesto dobilo še svoje tretje ime - Istanbul (Slovani smo ga od nekdaj klicali po svoje - Carigrad). Turki so prestolnico prenesli v Ankaro, Istanbul pa je ostal njihovo največje in najpomembnejše mesto, danes z več kot 15 milijoni prebivalcev znova tudi eno največjih na svetu.
Erfurtska straniščna katastrofa
Obstaja veliko načinov smrti, v zgodovini smo jih spoznali že nešteto. Učiteljica življenja nam rada pripoveduje zgodbe o številnih nenavadnih in grozljivih dogodkih, ki so povzročali smrt. Eden najhujših, najbolj bizarnih med njimi, se je zgodil v nemškem mestu Erfurt, tega je zdaj že dobrih 900 let, ko je življenje izgubilo na desetine plemičev, najpomembnejših mož v Svetem rimskem cesarstvu. Razlog: utopili so se v iztrebkih! Šele po tem katastrofalnem dogodku so se stranišča zapisala v zgodovino, prej o njih niso preveč razpravljali. Erfurtska straniščna katastrofa pa je najbolj intimni prostor pod soncem postavila na prve strani.
Julija 1184 je nemški kralj, pozneje tudi cesar Svetega rimskega cesarstva Henrik VI., sklical Hoftag (neuradno zborovanje) v citadeli Petersberg v Erfurtu. Njegova visokost je odpotovala tja, da bi pomagala zadušiti dolgotrajni spor med deželnim grofom Ludvikom III. Turingskim in nadškofom Conradom iz Mainza. Šlo je za nadzor zemljišč, ki se je zelo razvnel ne le med velikašema, temveč tudi med ljudmi, ki so zagovarjali vsak svojo stran. Da bi pomiril razvnete strasti, je Henrik VI. sklical improvizirano sodišče, nanj pa povabil vse cesarske plemiče iz tistega časa. Mnogi so se odzvali klicu: začetek posvetovanja je bil predviden 26. julija, večina plemičev je dopotovala dan prej.
Tik preden naj bi se velika predstava naslednjega dne zjutraj začela, je bila dvorana nabito polna. Zanimanje je bilo ogromno, mnenja deljena, menda so padale celo visoke stave na končni rezultat. A dvorana dekanije v citadeli ni prenesla obremenitve, ki ji ni bila priča nikdar prej in ne pozneje. Obiskovalci in gledalci so se gnetli po tleh, viseli drug preko drugega, le kralj Henrik VI. in nadškof sta sedela posebej, v niši na majhnih kamnitih tleh. Kar naenkrat in brez opozorila je začelo pokati. Lesena tla so se zrušila in vse tiste, ki so sedeli, stali ali se gnetli na njih, poslala nadstropje nižje. Toda, jojprejoj! Spodnje nadstropje je bilo namenjeno še posebej velikemu stranišču … Bilo je grozljivo: ljudje so padali v odplake. Nekateri so imeli srečo v nesreči in so umrli že ob padcu. Večina drugih sploh ni znala plavati in se je nemočno utapljala v velikanski količini človeških iztrebkov. Po znanih podatkih jih je umrlo vsaj 60, po nekaterih virih tudi krepko čez sto.
Zagotovo bi enaka usoda dočakala tudi kralja in nadškofa, ki so ju rešila že omenjena kamnita tla. Ta se po nekem čudežu niso zrušila, oba, tako kralj kakor tudi nadškof, pa sta hitro zagrabila železne rešetke na oknu in tam visela, dokler ju ni bilo mogoče izvleči.
Henrik VI. je vladal še desetletje, ko je umrl naravne smrti. Nič ni znanega o tem, kako se je spor razrešil, nadškof je preživel, čudežno menda tudi Ludvig III. Turinski. Srboriteža, ki sta spor zanetila, sta tako odnesla celo kožo. Večina drugih pač ne, neznana je ostala tudi usoda stav, razen če plemiči nečedna početja niso nadaljevali tudi na onem svetu.
