Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Aja, to je od Laure transition! Lek!" Am, najbrž ne tisti transition, verjetno kaj drugega. Bom tiho. Andreja, saj veš, da kakih 20 odstotkov stvari več ne razumeš, a ne. Dialogi s samim sabo so ob najstniških početjih že itak rutina. Rada se pogovorim s svojim mirnim jazom. "Andreja, to je del odraščanja, zagotovo ima nek smisel tudi 6-7." (Na tem mestu zbrano bralstvo obveščam, da nevarnost kričeče eksplozije ob izgovarjavi teh čisto navadnih zaporednih naravnih števil še vedno obstaja). Po kratki pomirjujoči debati pogledam vse transitione njenih prijateljev na Tiktoku, aaaa, gre za zadevo, ko se posnameš v čim bolj navadnih oblačilih in potem na istem mestu v čim bolj podobni pozi v super glam up izvedbi samega sebe. In kaj je za to bolj primerno kot valeta? E, težka bo. Pozabite selfije, sedaj so tukaj transitioni. In ... še cel kup početij in zapovedi, za katere mi res ni jasno, ali jih zapovedujejo najstniški trendi ali, kar je bistveno bolj skrb vzbujajoče, algoritmi, ki jih namešča velikanska prodajna mašinerija, na katero človek preprosto nima več vpliva.
Štrleti iz povprečja je preprosto kršitev višje kategorije
Ker trendi pač so in mladi možgani, ki se lihkar prevezujejo in cvrčijo v nove, bolj odrasle oblike, jih potrebujejo za identifikacijo, oprijemališče ob odraščanju. Seveda. Ko se spomnim naših streč mini kril, še danes malo zardim, pa espadril, ki so ob prvem dežju vlekle za sabo ocufane špage, in k sreči davno pokopane frizure na ježka ter modra senčila za veke. Naj počivajo na pokopališču slabih modnih odločitev in se ne vračajo.
A danes se poleg običajnih trendov dogaja še nekaj povsem drugega. Verjetno ste opazili, da so si mlajši najstniki podobni kot jajce jajcu? Ne le frizure - fantje z nekakšnim gnezdom na čelu (strokovno fluffy hair), dekleta z bleščečimi do popolnosti zravnanimi lasmi - tudi vse ostalo je enako. Pri domala vseh ali vsaj veliki večini, razlike so minimalne. Če smo se nekoč pogovarjali o skejterjih, pankerjih, metalcih in šminkerjih, je danes med vsem tem en velik enačaj. Brez posebnosti, brez izstopanj, prostovoljno uniformiranje, ki je seveda obveljalo tudi za valete in maturantske plese.
"Algoritmi najbolj promovirajo najmanj dvoumne, najmanj moteče in morda najmanj pomembne dele kulture," pravijo poznavalci fenomena. Skriti in zadovoljni v povprečju. Pa res? Med skrolanjem po družabnih omrežjih je enako - enake počitnice, poze, bež hlačni kompleti, obvezen koncert, kak navdihujoč citat, ki ne pove ničesar, nekaj hrane. Seveda ne svinjske pečenke s praženim krompirjem, boljši so udon rezanci, neskončno boljši. Seveda v stilu zapovedane sreče vsi izgledamo zadovoljni in srečni, ampak ... ampak kje je meja med trendom in algoritmom? Lahko mladi sploh še imajo svoj okus, ga lahko razvijejo, je dovoljen? In kdo jim ga oblikuje?
Zlahka namreč spregledamo, da pri uživanju vsebin prek digitalnih platform tisto, kar vidimo v danem trenutku, bolj neposredno določajo enačbe in zaslužek kot oblikovalci okusa v obliki uredništev. Ponudba je za vse enaka: z domačo stranjo Netflixa, Facebookovim virom in avtomatiziranim radiem Spotify ni neposrednega vpliva urednika, DJ-ja ali organizatorja rezervacij, temveč gre za matematično obdelavo podatkov, zbranih iz množice, ki se raztezajo tako, da zajemajo vsakega uporabnika na spletnem mestu. Kuriranje, kakršnokoli že je, je avtomatizirano in ekstrapolirano, dokler ni več izven dosega posameznika. Prek naših algoritmičnih virov dobimo le izkušnjo, oblikovano na podlagi nakupovanja na Amazonu. Kvaliteta in raznolikost pri tem nimata prav nobene besede. Kar ne velja le za kulturo, ampak za praktično vse, tudi novice.
Ne gre za nostalgično spominjanje na čase, ko smo si še sezname predvajanj delali sami ali nam je mikstejp izdelal prijatelj, sosed in smo staršem zvijali roko za nove superge DC. Danes je štrleti iz povprečja preprosto kršitev višje kategorije, pri čemer povprečje oblikujejo vseobsegajoči algoritmi v svetovnem merilu.
Zmotno je misliti, da lahko starši pri tem dosti spremenimo. Na nedavnem hip hop festivalu sva si z nekim fotrom najstnic, predanim reperjem, priznala, da, eh, enkrat pač gredo po svoje. Proti algoritmom smo nemočni, vse, kar lahko naredimo, je, da otrokom dopovemo, da je tam zunaj še kaj drugega, sva zaključila ob ritmih Alienovih Cekinov, ki padajo z neba. Naj starši malčkov, ki so radovedno gledali na oder, še upajo, sva se pokroviteljsko nasmehnila: "Word uuup!"
