Spomin je malo meglen, bolj je občutek. Bili so časi, ko še nismo vsak prosti dan bezljali po trailih in hitrih oddihih, citybreakih in podobno. Imaš počitnice? K babici greš. Čeprav le par ulic stran so to lahko počitnice, tudi iz bloka v hišo z velikim, največjim in verjetno najbolj izkoriščenim vrtom. Dedi bi moral biti minister za samooskrbo, neverjetno, kaj vse je zraslo na tistih nekaj sto kvadratih! in tisto leto je bila solata naravnost fantastična, babica pa jo je zmetala na kompost. Ker - radioaktivno sevanje. Černobil.
Že beseda je bila zlovešča in še danes jo povezujem s čudovito zelenimi glavami solate na črnem kompostu. Pustimo, da je tisti kompost naslednje leto najbrž začel nov cikel svojega zelenjavnega življenja v drugi zelenjavi na taistem vrtu in je ta skrbno pripravljena pristala na istih krožnikih z drobnim vzorcem. Černobil pa je ostal grozeč. Pika. Kolektivna nevarnost velikanskih razsežnosti, o kateri nihče ni vedel prav veliko, a so odrasli verjeli znanosti in tistim, ki so prenašali nje sporočila. Nihče ni dvomil in v brskalnike vpisoval poizvedb v stilu "kakšne so prednosti radioaktivnega sevanja", iz radioaktivnega oblaka niso zrasli teoretiki zarot in prodajali alternativne resnice in dvoma o svobodi odločanja. Razneslo je reaktor, kaj tu ni jasno?
Danes se sicer kaže, da pozitivne posledice nesreče začuda so, a pač ne za ljudi. Človek, tisti običajni, delavski seveda, je plačal grozljivo visok davek, a na območju je nastal velikanski naravni rezervat, ki je 40 let pozneje človeku naravnost predrzen dokaz, kako elegantno in hitro zmore narava obnoviti samo sebe. Kot je lepo rasla solata na našem vrtu leto kasneje, so se v prepovedani coni hitro namnožile in naselile gozdne živali. Černobilsko izključitveno območje se je spremenilo v cvetoče nenamerno zatočišče za prostoživeče živali, kjer so se populacije živali, kot so evrazijski ris, rjavi medvedi, volkovi in bizoni, 40 let po jedrski nesreči 1986 zaradi odsotnosti človeške dejavnosti obnovile. Radioaktivna kontaminacija še vedno obstaja, kar povzroča nekatere mutacije in krajša življenjsko dobo, a so se številne živali prilagodile, nekatere pa kažejo celo povečano odpornost proti sevanju. Evolucija v najlepšem pomenu besede. Tudi ta za naravo, ne za človeka.
Lekcije, ki so danes na kompostu
Človek je medtem mutiral nekako retrogradno. Veliko let kasneje sem - še malinovka na Večeru -"pokrivala" Fukušimo. Legendarni Vojislav Bercko me je usmerjal in še prekaljenemu džeku, ki je ob vstajah in vojnah na Bližnjem vzhodu običajno zamahnil z roko, češ, že spet, se je zadeva zdela hudo nevarna. Študirala sva reaktorje na obali Pacifika in tok informacij, ki je bil bistveno drugačen. Kaj se je zgodilo, kaj se dogaja, smo v nevarnosti? Vsi so vedeli vse, a pravzaprav nihče prav veliko. Japonski Tepco je informacije držal zase. Če danes vemo vse o Fukušimi 50, delavcih, ki so požrtvovalno ostali zaprti v nuklearki in jo branili pred eksplozijo reaktorja, takrat o tem nismo vedeli ničesar. Razen seveda množice teorij zarot. Teh je bilo neskončno in sevale so od povsod.
V obeh primerih se je kasneje pokazalo, da so oblasti vedele za nevarnost, le zatajile so jo za nekaj časa, do trenutka, ko se nad zadevo več ni dalo držati pokrovke. V prvem primeru zaradi politike in ponosa velike države, v drugem zaradi gospodarskih interesov. A razlog niti ni tako zelo pomemben, tisti, ki so vedeli, so raje bili tiho. Seveda v primeru Černobila v veliko hujši in daljši obliki, a vendarle.
Pravijo, da je zgodovina učiteljica. Morda res, a učenci ne poslušajo prav pozorno, mar ne? Vsaka tehnologija ima napake, a veliko več jih imajo ljudje, ki upravljajo in nadzorujejo tehnologijo. Dejstvo.
Te lekcije so danes torej na kompostu. Kolektivna odgovornost in zavedanje tudi. Na pohodu so osebna izbira, osebna rast, osebno razsvetljenje, osebno ... Nekako zelo osebna je postala naša družba. Če si zbolel, si najbrž sam kriv, da je tako, še naš novi kontroverzni predsednik državnega zbora stavi na skrb zase in že napada medije, ki da so proti njemu. Osebno, kakopak.
Predsednik ZDA napada novinarje in komike, osebno seveda, in vztraja pri vojni, menda zaradi jedrskega orožja. Na drugem koncu sveta drug predsednik, ki ima sedaj Černobil z vsemi ostanki vred in še velikanko Zaporožje, vztraja v brezsmiselni vojni, v kateri rakete letijo nad reaktorji. Še bi lahko nadaljevali.
Betonske komore starega sistema, ki je od druge svetovne vojne naprej še razumel kolektivno, pokajo, mi pa bezljamo po turističnih destinacijah in polnimo družabna omrežja, ker - dokler še lahko. Don't look up.
