Vse najboljše za 35 let, Slovenija! "Dovolj stara, da ve, kaj je. Dovolj mlada, da se odloči, kaj hoče"

Slovenci smo srečni ljudje. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje. Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo. Smo vključujoča in dinamična družba. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča. Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti. (Dokument Vizija 2050)

Kakovost življenja za vse prebivalke in prebivalce Slovenije se bo kazala v boljših priložnostih za delo, izobraževanje in ustvarjanje, bolj dostojnem, varnem in aktivnem življenju v zdravem in čistem okolju, aktivnejšem vključevanju v demokratično odločanje in soupravljanje družbe. Strateške usmeritve države so vključujoča, zdrava, varna in odgovorna družba, učenje za in skozi vse življenje, visoko produktivno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost za vse, ohranjeno zdravo naravno okolje in visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti upravljanja. (Strategija razvoja Slovenije do 2030)

Dokončno se neha čas, ko s(m)o drugorazredni v tej državi nastavljali še drugo lice. (Janez Janša junija 2026, na startu 16. slovenske vlade, četrte, ki jo vodi.)

Sledeč povprečni življenjski dobi petintridesetletna Slovenija korači v zgodnjo do srednjo odraslost in niso ji več vsi živi priča od dneva ena. Za volanom države pa se menjava generacij je zgodila in ni zgodila. Ključni akter(ji) in ključni družbeni konflikt(i) ostaja(jo) in omejuje(jo). (Re)produkcija istih tem in istih delitev iz odhoda v demokracijo in iz (druge) vojne v mir kot da nima roka trajanja. Papirji, mikrofoni, interneti, X-i, prebivalke in prebivalci prenesejo vse. Država je, skupnost pa ... Samo še 24 let in bomo srečni.

Tu se imamo fino

Meta Štuhec, podnebna delegatka

"Razmislek, ki ga berete, prihaja od osebe, ki bo v Sloveniji živela leta 2050. Nastaja na pogajanjih Združenih narodov, kjer države poskušajo uskladiti svoje podnebne ambicije, ki se vedno znova izkažejo za nezdružljive z gospodarskimi cilji po rasti. V sedežih ob meni sedijo pogajalci iz Savdske Arabije, Kitajske, Indije, Paname in Tuvaluja, večina si pod "Slovenija" ne predstavlja kaj dosti. Majhna država nekje v srednji Evropi.

V najnovejšem poročilu Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) lahko preberemo, da se Slovenija uvršča med 21 najuspešnejših držav na svetu na področju kakovosti življenja. (Po indeksu človekovega razvoja smo na osmem mestu, po indeksu družbenega napredka in svetovnem indeksu sreče na desetem mestu.) To je podatek, ki bi ga morali zapisati na vhodna vrata letališča na Brniku in ne z indeksi skrivati v letnih poročilih. Ko to povem v mednarodnem prostoru, ljudje dvignejo obrvi: "Res?" "Ja, res."

Zavedanje, da se imamo doma fino, je pri meni močno prisotno, toda ta občutek se vedno znova okrepi, ko odpotujem. Opažam, da se v tujini z veseljem pohvalimo, doma pa takoj, ko nekdo izpostavi uspeh, nizamo razloge, kako v resnici ta uspeh ni prav velik. Ja, ampak politika. Ja, ampak beg možganov. (Ja, ampak ni fer.) Ja, ampak Avstrija. V Sloveniji o izzivih razmišljamo kot o problemih in ne kot o priložnostih, še manj pa verjamemo v svoje sposobnosti, da jih lahko ustrezno naslovimo.

Ob vstopu v zrelejša leta Sloveniji želim, da preboli, kar rada poimenujem sindrom drugega mesta. Nikoli ne rečemo zmagali smo. Menda tudi zato, ker drugo mesto ne kliče po odgovornosti in ne sili v tveganje.

Skoraj 40 odstotkov slovenskega prebivalstva predstavljajo mlajši od 35 let, kar pomeni, da 795.000 oseb ne razmišlja, kako je Slovenija nastala, ampak o tem, kaj jim omogoča danes. Na različnih področjih življenja že vidimo, da dobre številke do zdaj niso garancija za dober jutri. Kljub visoki vrednosti kazalnikov sedanje blaginje se Slovenija spoprijema s povečanjem socialnih tveganj ter zaostaja pri gospodarski razvitosti in kakovosti institucij, ki jo zdrave demokracije jemljejo kot samoumevno.

Slovenija praznuje. Dovolj je stara, da ve, kaj je. Dovolj mlada, da se odloči, kaj hoče biti. Izberimo preobrazbo in napredek in pritrdimo, da je doma najlepše."

Tu je naš dom, tu smo doma

Aljaž Baša, duhovnik

"Star bom 33 let. Rodil sem se v samostojni Sloveniji. Ne spominjam se plebiscita, ne negotovosti osamosvojitvenih dni, ne prvih korakov mlade države. Vse to so mi pripovedovali drugi. Toda odraščal sem v deželi, ki sem jo vedno doživljal kot dom.

Ko pomislim na Slovenijo, ne pomislim najprej na meje, zakone ali politiko. Pomislim na megleno jutro nad goričkimi griči, na zvonove vaških cerkva, na vonj pokošene trave, na šumenje Mure, na Triglav, ki kakor oče bedi nad narodom. Pomislim na vse tisto, kar je v svojih besedah ljubil že Prešeren, o čemer je sanjal Cankar in kar je v pesem ujel Gregorčič.

Slovenija je kakor hiša. Ne popolna hiša. Včasih se v njej prepiramo, včasih zaloputnemo vrata, včasih drug drugega ne razumemo. Toda še vedno je naša hiša. Ne smemo je zapustiti, ampak jo moramo skupaj obnavljati.

Vedno me gane prizor, ko slovenski športniki stopijo na zmagovalni oder. Takrat ni pomembno, od kod je kdo, koga kdo voli ali komu kdo pripada. Takrat vsi dihamo kot eno. Navijamo, se veselimo, ponosno zapojemo himno, zavihrajo slovenske zastave. Kaj lahko zmore narod, ko stopi skupaj!

Morda bi morali nekaj tega športnega navdušenja prenesti tudi v vsakdanje življenje. Da bi znali navijati drug za drugega. Da bi bili veseli uspeha soseda. Da bi manj iskali napake in bolj spodbujali dobro.

Oton Župančič je zapisal: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena.« Naj Slovenija ostane prostor, kjer bo človek človeku brat, kjer bo upanje močnejše od strahu in dobrota močnejša od ravnodušnosti.

Ob njenem prazniku ji želim Božjega blagoslova. Naj jo Bog varuje v njenih dolinah in na njenih vrhovih, v mestih in vaseh, v družinah in srcih ljudi. Naj raste v modrosti, edinosti in miru. Naj bo tudi čez prihodnjih petintrideset let dežela, v kateri bodo ljudje z veseljem rekli: Tu smo doma."

Namesto voščila vprašanje

Maj Horvat, študent zgodovine:

"Naša država, na katero smo Slovenci ali – z zgodovinskega vidika – predniki Slovencev čakali skoraj tisočletje in pol, se je leta 1991 končno uresničila. Z gotovostjo lahko rečemo, da je bil njen začetek zelo dober. Nek ameriški komunistični časopis je v osemdesetih letih zapisal, da je Slovenija območje, kjer je manj kot dva milijona ljudi uspelo ustvariti najbogatejšo socialistično družbo na svetu. Začetek je bil torej zelo dober, a kot poznamo družbeno klimo v naši državi, stvari v zadnjih petintridesetih letih niso šle v smeri, kot so si ljudje, ki so 23. decembra 1990 odšli na volišča in obkrožili "da", predstavljali.

Ni pretirano težko ugotoviti, da se Slovencem zdi, da z družbo, v kateri sedaj živijo, nekaj ni v redu. Najboljši pokazatelji tega so oddaje Tarča na nacionalni televiziji, ki sicer zna ustvariti dobre novinarske prispevke, a nam bolj ali manj prinaša besnenje državljank in državljanov nad korupcijo in vsem, kar v Sloveniji ni narejeno. Zadnja oddaja o infrastrukturi ni bila nobena izjema. Če se navežem nanjo, Slovenci očitno ne vedo, kakšno družbo so izbrali na referendumu oziroma kaj gre skupaj in kaj ne. Imeli bi presežke v državni blagajni, nizke davke, vrhunsko javno infrastrukturo, vrhunske javne storitve, brezplačno zdravstvo in šolstvo, a država nikakor ne sme biti "bad guy" in ustavljati krasne pobude zasebnikov.

Zato petintridesetletnica državnosti ni toliko razlog za voščilo državi kot čas, da si postavimo vprašanje: "Smo Slovenci sposobni imeti lastno državo?" Zgoraj naštete zahteve so rak rana Slovencev: imeli bi vse, plačali nič, pri čemer moramo vedeti, kar na Zahodu sedaj že vedo – če nekaj dobiš, boš to z nečim plačal. Torej ni več zasebnih šol, če imaš javne, ki delujejo, kot bi morale.

Za prihodnost Slovenije si želim, da bi država končno spoštovala vrednote, ki smo jih zapisali v našo ustavo, se pravi, da je Slovenija vendarle socialna država, kjer se spoštujejo vsaj osnovne človekove pravice, kot je denimo pravica do splava, ki je prav tako našla mesto v vrhovnem pravnem aktu naše domovine."

Okus po jajcih. Po domu

Špela Dolinšek, raziskovalka na Univerzi v Amsterdamu

"Draga starejša sestra, Slovenija.

Tik pred oddajo doktorata sem nenadoma pozabila kodo računalnika. Imela sem le namig: »Dom.« Primeren trenutek za eksistencialno krizo. Starši so predlagali, naj vtipkam Maribor, nizozemski prijatelji Amsterdam, fant pa je v šali predlagal svoje ime. Na koncu so bili vsi užaljeni – nihče ni imel prav. Tehnična pomoč mi je nazadnje pomagala priti nazaj v računalnik brez kode. Jaz pa sem se dolgo spraševala, kaj zame pravzaprav pomeni »dom«?

Odgovor me je dohitel na večerji. S fantom sva trdila, da nizozemska jajca nimajo okusa po tistih pravih, domačih, čeprav sva jih načrtno preizkusila že ogromno. Prijatelj iz Litve naju je takoj razumel, Nizozemka pa je začudeno vprašala: »Kakšnega okusa pa so prava jajca? Meni so tukaj vsa zelo dobra.« Nisem ji znala odgovoriti. Zakaj so zame naša najboljša? Ker so objektivno boljša? Ker jih vsako sredo pripelje gospa Ana z domače kmetije? Ali ker sta mi jih ocvrla babica in dedi? Morda so zanjo nizozemska jajca prav tako dobra kot zame slovenska (dvomim, ampak ok). Na koncu sem prišla do zaključka, da je dom zame skupek majhnih stvari: okusov, ljudi, krajev, spominov, ki jih nosim s sabo, kamorkoli grem. Nazadnje pa so vse te malenkosti, ki to niso, povezane s Slovenijo.

Med skupnim odraščanjem sem se od tebe veliko naučila in hvaležna sem, da si mi bila »dom«. Ob 35-letnici želim, da tudi ti prisluhneš meni. Kljub trenutnim izzivom ostani takšna, kot te pomnim. Odprta, strpna, poštena in srčna. Dovoli si rasti s časom, se učiti iz svojih napak in se ne bati drugačnega. Skratka, ostani starejša sestra, po kateri se lahko zgledujem in mi je v ponos.

Zdaj lahko izberem novo kodo. Kaj praviš na: SLO1991?"

Izziv moje generacije

Martina Vida, biologinja

Rodila sem se v samostojni Sloveniji. V državi, ki se rada pohvali, da je zelena, gozdnata in ena najbolj vrstno bogatih držav v Evropi. In to upravičeno. Več kot polovico Slovenije pokrivajo gozdovi, skoraj 40 odstotkov njenega ozemlja je vključenega v omrežje Natura 2000, kar nas uvršča v sam evropski vrh. Imamo še prosto tekoče reke, obsežne gozdove, kraško podzemlje in izjemno pestrost rastlinskih in živalskih vrst.

Toda ob rojstnem dnevu države si želim, da se ne bi zadovoljili zgolj s številkami, odstotki in lepimi predstavitvami v promocijskih brošurah. Narava ni nekaj, kar obstaja nekje zunaj naših naselij, v gorah ali znotraj zavarovanih območij. Je sistem, od katerega smo življenjsko odvisni. Daje nam vodo, hrano, zrak in prostor, v katerem lahko živimo.

Pri svojem delu pogosto srečujem ljudi, ki naravo dojemajo predvsem kot oviro razvoju ali kot prostor, ki ga je treba urediti po naših željah. Redkeje pa kot nekaj, kar ima vrednost samo po sebi in si zasluži spoštovanje. V zadnjih letih me ljudje pogosto pokličejo zaradi bobra. Ker je podrl drevo, zgradil jez ali poplavil del njive. Redkeje pa zato, ker bi jih navdušilo, da se je po dveh stoletjih vrnila vrsta, ki smo jo nekoč iztrebili. Ta razlika veliko pove o našem odnosu do narave.

Zato si želim Slovenije, ki bo razumela, da varstvo narave ni zaviranje razvoja, ampak vlaganje v prihodnost. Slovenije, ki bo znala ceniti znanje in stroko. Slovenije, ki bo otroke učila občudovati travnik, potok, drevo ali bobrov jez z enakim navdušenjem, kot jih uči uporabljati nove tehnologije.

Senegalski gozdar Baba Dioum je nekoč zapisal: "Ohranili bomo le tisto, kar imamo radi; radi bomo imeli le tisto, kar razumemo; razumeli pa bomo le tisto, kar smo se naučili." Morda je prav v tem največji izziv moje generacije. Zgraditi družbo, ki razume, da narava ni nekaj samoumevnega in da ni le kulisa našega življenja, temveč njegov temelj. Zemlja je edini dom, ki ga imamo. Slovenija pa košček tega doma, za katerega smo odgovorni.

Vse najboljše, Slovenija. Naj spoštovanje do narave (p)ostane ena od vrednot, na katerih gradimo svojo prihodnost."