(ZDRAVJE) Žalovanje: Ko se valovi združijo, nas izguba poveže

Žalovanje vpliva na koncentracijo, odnose, delovno učinkovitost in počutje posameznika, hkrati pa zaznamuje tudi kolektiv, v katerega se žalujoči vrača. "Izguba bližnjega zavibrira kot val skozi cel socialni krog. Ko se valovi združijo, nas izguba poveže med seboj," je na konferenci Men-tal o duševnem zdravju v poslovnem svetu poudaril Mark Floyd Bračič, psiholog in asistent na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Del letošnje konference, ki sta jo soorganizirali podjetji Mikro+Polo in Planet GV, je bil namenjen premislekom o žalovanju v delovnem okolju.

Podatki kažejo, da je tovrstna izkušnja precej pogosta. Približno četrtina delovno aktivnih Evropejcev je v zadnjem letu izgubila bližnjo osebo. Kljub temu organizacije pogosto nimajo določenih ukrepov, kako ravnati, ko se to zgodi, je dejal Floyd Bračič. Po raziskavah sodeč, le polovica zaposlenih meni, da lahko o tem spregovorijo v kolektivu, še manj pa jih čuti, da so zares slišani.

Kaj reči? Kako pomagati? Koliko vprašati?

Tradicionalni model petih faz žalovanja, ki ga navaja psihologija, po mnenju strokovnjakov pogosto ustvarja napačen vtis, da žalovanje poteka po vnaprej določenem vrstnem redu. Bračič je opozoril na tako imenovani dvoprocesni model žalovanja. To pomeni, da se posameznik izmenično sooča z izgubo in se nato vrača v vsakdanje življenje. Oba procesa se lahko večkrat zamenjata že v enem samem dnevu, je dejal Bračič. Žalovanje se po njegovih besedah ne kaže le v čustvih. Pogosto se žalujoči soočajo s telesno bolečino, prebavnimi težavami, težko se koncentrirajo in občutijo nihanja v razpoloženju. Prav zato ni presenetljivo, da se posledice izgube velikokrat odražajo tudi na delovnem mestu. "Naloga organizacije je, da ustvari prostor, znotraj katerega se posameznik čuti varen," je poudaril Mark Floyd Bračič.

A kdo pravzaprav prevzame to nalogo v organizaciji? Ko se zaposleni po izgubi vrne v kolektiv, se mnogi vodje znajdejo v zadregi. Kaj reči? Kako pomagati? Koliko vprašati? Po besedah Katarine Katje Mihelič, profesorice za področji menedžmenta in organizacije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, je vodja ključna vez med žalujočim in organizacijo, vendar njegova naloga ni neposredno ukvarjanje z žalovanjem. "Pomembneje je ustvariti varen prostor, zaščititi zasebnost posameznika in omogočiti prilagoditve, ki jih potrebuje," je bila konkretna Miheličeva.

Bračič je poudaril, da mora imeti žalujoči besedo pri tem, kaj želi deliti s sodelavci in kako naj ga kolektiv podpre. Enako pomembno je po njegovem mnenju preprečevanje govoric in širjenja nepreverjenih informacij.

Andrej Klančar, lastnik in direktor podjetja Klančar žerjavi, se je kot vodja soočil z izgubo sodelavca v tragični delovni nesreči. Poleg osebne prizadetosti v kolektivu, kjer so vsi prijateljsko povezani, je moral vest sporočiti tudi svojcem. Priznava, da za takšne situacije ni bil pripravljen: "V poslu vedno stavim na znanje, a za to ga nisem imel. Ravnal sem kot človek, z dobrim namenom," je povedal. Po njegovem mnenju vodja v takšnih trenutkih potrebuje predvsem pogum, iskrenost in čustveno inteligenco: "Če ne vem, kako bi se odzval, je najpomembnejše, da ravnam kot človek."

Sočloveku moramo biti v oporo

Čeprav imajo vodje pomembno vlogo, izkušnjo žalovanja v delovnem okolju najbolj zaznamujejo vsakodnevni odnosi s sodelavci. O tem je na konferenci spregovorila Tanja Mejak Bordon, danes uspešna poslovna ženska, ki je v mlajših letih izgubila dva otroka še pred rojstvom. Vrnitev v kolektiv zanjo ni bila enostavna, saj nekateri sodelavci niso vedeli, kako ravnati v odnosu z njo. "Saj ga nisi niti videla," je bil po besedah Bordonove eden od komentarjev, ki so jo posebno prizadeli. "Žalovala sem doma, v sebi, saj niti družina ni bila pripravljena o izgubi govoriti z mano. To sem vzela kot svoj poraz. Moč, da sem živela naprej, mi je dalo delo, vpisala sem se na študij in ga uspešno končala," je povedala. Kasneje v življenju je rodila zdravega otroka.

Katarina Mihelič je opozorila, da ljudje pogosto bežimo pred negativnimi čustvi in zato ne znamo reagirati v težkih situacijah. Toda zlasti v manjših podjetjih se soočenju z žalujočim ni mogoče izogniti. Andrej Klančar je ponudil preprost odgovor: "Sočloveku moramo biti v oporo, ga poslušati brez vprašanj. Besede redko kaj spremenijo, pomembnejša so dejanja."

Raziskave kažejo, da lahko delo žalujočemu zagotovi občutek normalnosti in strukture. Predvidljivost vsakodnevnih nalog nekaterim pomaga, da lažje preživijo najtežje obdobje. A Tanja Mejak Bordon je dejala tudi, da je šele pozneje ugotovila, da je bolečino predolgo skrivala. "Vrgla sem se v delo, a se je izkazalo, da nisem resnično žalovala, zato sem po petih letih razvila bulimijo," je povedala. Strokovnjaki zato opozarjajo, da delo lahko podpira proces okrevanja, ne more pa pri posamezniku nadomestiti soočenja z izgubo.

Sogovorniki na konferenci so se ukvarjali tudi z vprašanjem, kako naj podjetja, zlasti manjša, podprejo sodelavca, ki žaluje. Ana Kordeš, ki po izgubi sina v tragični nesreči vodi individualne in skupinske programe podpore žalujočim, poudarja pomen strokovne pomoči. Po njenem mnenju ljudje pogosto potrebujejo pogovor s strokovnjakom, da razumejo, kaj se jim dogaja. Ko ji je pred šestimi leti umrl tedaj desetletni sin, se ji je sesul svet. Da bi lahko razumela agonijo, v kateri se je znašla, in da bi našla izhod iz nje, se je začela izobraževati o žalovanju. "Šele takrat sem spoznala, da so moji občutki normalni in da z mano ni nič narobe," je opisala lastno izkušnjo.

Coaching, psihoterapija, podporne skupine, kadrovske službe in organizacije, kakršna je Slovensko društvo Hospic, lahko vodjem pomagajo pri odzivu na izgubo v kolektivu. Vendar je psihologinja Julija Pelc opozorila, da je treba kulturo podpore graditi že pred kriznimi dogodki: "V delovnih okoljih je pomemben sistemski pristop še pred izgubo. Zaposleni bi se morali naučiti, kaj se zgodi s posameznikom, ko žaluje, in kako naj ravnajo." Po njenem mnenju se voditeljstvo začne z zgledom, organizacije pa morajo vlagati v izobraževanje o empatiji, krizni komunikaciji in podpori zaposlenim.

Rdeča nit vseh razprav je bila preprosta: ljudje si po izgubi ne zapomnijo besed, temveč občutek, da niso ostali sami. To je s svojo zgodbo ponazorila Ana Kamenik, ki je pred leti izgubila očeta zaradi samomora, ta oblika smrti pa je v družbi še posebno stigmatizirana. Po vrnitvi v šolo je le pri dveh profesoricah naletela na empatijo in odziv, kakršnega je želela, večina jih je po njenem mnenju ravnala neprimerno. Kamenikova je svoja spoznanja strnila v konkreten nasvet: "Poslušaj. Bodi tu, da se človek lahko zanese nate. Potem pa mu pusti, da živi svoje življenje."