Zaužitje odpoklicanega živila načeloma ni razlog za paniko, a bolje je preprečiti kot lečiti

Ne glede na geografsko in še kakšno poreklo. In ne glede na to, ali se uvršča v segment premium prestižnih izdelkov vrhunske kakovosti (še bolj pa dragih), v najnižji cenovni razred ali kamorkoli vmes, ali je v redni prodaji ali akcijski razprodaji, zapakirana ali v rinfuzi, postrežna ali samopostrežna, pravkar prispela na trgovske police ali tik pred iztekom roka uporabnosti ... O tem smo na teh straneh že nekaj priobčili. Kot se tudi malce pošalili o virtualnem prehranjevanju preko interneta.

Je pa svetovni splet kar priročno orodje za iskanje navdiha pri kulinaričnem ustvarjanju. Če seveda ne "visimo na netu" preveč časa in nam ga torej zmanjka za realizacijo. Preveč dosledno upoštevanje z medmrežja snetih receptov in nasvetov - sploh tistih ne najbolj preverjenih in brez tehtnega analognega razmisleka - pa seveda toplo odsvetujemo. A je lahko redno obiskovanje preverjeno verodostojnih strani učinkovita preventiva pred nakupom in zaužitjem česa manj primernega. Le obsesivno in kompulzivno naj ne postane. To bi bilo patološko in bi utegnilo privesti do še bolj negativnih posledic za individualno in kolektivno fizično in duševno zdravje ter socialno funkcionalnost. Eno in drugo in tretje je v teh čudnih časih zapovedanih omejitev svobode gibanja in prepovedanega druženja v fizični realnosti že tako precej ogroženo.

S kulturo proti motnjam

Motnje hranjenja so - sploh v tako imenovanem razvitem svetu vsesplošnega izobilja in relativnega blagostanja - vse večji problem, ki se ob ukrepih za zajezitev covida-19 še dodatno zaostruje, toliko bolj zaradi težje dostopnosti strokovne pomoči. Statistično najmanj je takih odstopanj v deželah, kjer ima odnos do hrane - in to dobre, skrbno pripravljene ter skorajda obredno zaužite, praviloma v krogu družine ali prijateljev (ne pa mimogrede in na hitro zmetane vase) - visok kulturni status. V Evropi prednjačijo Italija, Španija, Francija ..., ki slovijo tudi po skladnem druženju jedi in pijač, še posebno vina.

Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje ... so seveda precej bolj očitne motnje od ortoreksije, obsedenosti s pravilnim in (domnevno) zdravim prehranjevanjem. In čeprav se obsedeni pravojedci (kot bi jih lahko poslovenili) pogosto sklicujejo na skrb za zdravje in okolje pa na svojo visoko ekološko zavest, moralo, etiko in kar je še tega, so širše preverljiva dejstva marsikdaj zelo daleč od tega.

Večji greh od nezdravega užitka

Seveda ni s skrbnim odnosom in zavestno pozornostjo do tega, kaj damo vase, čisto nič narobe. Pravzaprav je še kako prav. Le osrednja preokupacija ali že kar obsedenost naj ne postane. Sploh pa se lahko od pravojedcev bolj kot tega, kaj in kako naj jemo, tudi "tisti normalni" naučimo predvsem tega, kako in česa naj ne jemo; če že, pa le izjemoma. Saj vemo, da se je kdaj pa kdaj ne ravno treba, vsekakor pa užitek malce pregrešiti. In da so take majhne pregrehe neke vrste utehe, ki so lahko bolj koristne za duševno ravnovesje, kot so zares škodljive za telesno zdravje.

A da bi grešili s preverjeno škodljivim, tudi ne bi imelo smisla. Nevednost in zavestna ignoranca do relevantne vednosti sta namreč vsekakor bolj grešni in nespametni od občasnega vdajanja slastnim pregreham. Problem je v tem, da se kot (potencialno) škodljivo marsikdaj naknadno pokaže kaj takega, kar smo kupili v dobri veri, da delamo zase in za svoje zdravje nekaj dobrega in koristnega. Saj ni zelo pogosto, a se zgodi, da nabavimo kako živilo, ki ga nato umaknejo iz prodaje.

Za tovrstne nujne ukrepe pri nas dokaj promptno skrbi državni urad za varno hrano. Na svoji spletni strani sproti objavlja obvestila o odpoklicih in vzrokih zanje. Redno jih povzemata spletna stran Zveze potrošnikov Slovenije in STA (je mar tudi to eden od razlogov, da jo hočejo aktualni vladavci z nefinanciranjem in še s čim po vsej sili uničiti?). Le bolj odmevni primeri pa se znajdejo tudi v bolj popularnih sredstvih javnega obveščanja.

Trgovci seveda morajo obelodaniti "svoje" odpoklice po uradni dolžnosti. Praviloma ne gre za artikle kar povprek, ampak le za posamezne serije. Največkrat dolžno informacijo kupcem (skupaj s tistimi, da kak akcijsko oglaševani izdelek ni na voljo, ker je prišlo do motenj pri dostavi ali česa podobnega) objavijo tako, da natisnejo obvestilo in ga nalepijo ob vhodna vrata. In najbrž - ker taki primeri pač niso najboljši za ugled - upajo, da jih bo prebral le malokdo, sploh v situaciji, ko se ni primerno zadrževati na frekventnih točkah.

Kdor je sporni izdelek kupil, ga lahko seveda vrne in dobi denar nazaj. Kaj pa, če ga je že (s slastjo) pojedel? No, panika je v veliki večini primerov odveč, sploh če gre za zaužitje posameznega kosa ali zavojčka. Največkrat so izdelki namreč odpoklicani zaradi manjših odstopanj od dokaj strogih normativov. A tvegati - sploh zavestno - le ne bi imelo smisla.