Rajnka Jugoslavija je imela pomembno vlogo v svetovnem nogometu. Na evropskih prvenstvih je igrala štirikrat, dvakrat je osvojila naslov podprvaka. Na svetovnih prvenstvih je bila osemkrat, najboljša uvrstitev je bila četrto mesto. Igrala pa je tudi na olimpijskih igrah in osvojila eno zlato kolajno, tri srebrne in eno bronasto. V nekdanji Jugoslaviji se je zvrstila kopica vrhunskih nogometašev, ki so pisali zgodovino tega športa, eden izmed njih je Dragan Džajić, ki ob Rajku Mitiću, Dragoslavu Šekularcu, Vladimirju Petroviću in Draganu Stojkoviću tvori peterico asov, poimenovanih Zvezdine zvezde.
Dragan Džajić, ki je pred dnevi dopolnil 80 let, je veljal za izjemnega igralca v velikanu jugoslovanskega nogometa, beograjskem klubu Crvena zvezda, in tudi v reprezentanci. Za Crveno zvezdo je prvič zaigral 6. maja 1963, v letih 1964, 1968, 1969, 1970 in 1973 je z Zvezdo osvojil naslov državnega prvaka, ob tem pa še štiri pokalne lovorike. Zadnjič je za Zvezdo igral 28. maja 1978 v Mostarju.
Dragan Džajić je bo Rajku Mitiću, Dragoslavu Šekularcu, Vladimirju Petroviću in Draganu Stojkoviću peta Zvezdina zvezda
Za reprezentanco Jugoslavije je prvič zaigral 17. junija 1964, od nje se je poslovil 16. septembra 1979 na prijateljski tekmi z Argentino na Marakani. Majico Crvene zvezde je nosil na 590 tekmah, dosegel je 287 golov, za reprezentanco pa je odigral 85 tekem in dosegel 23 zadetkov.
Ko odloča met kovanca
Kot reprezentant je Džajić zvezdnate trenutke doživel leta 1968 na evropskem prvenstvu v Italiji. V polfinalu je Jugoslavija igrala proti Angliji, ki je bila aktualna svetovna prvakinja, pri rezultatu 0:0 je v 86. minuti Džajić dosegel zmagoviti gol in Jugoslavijo popeljal v finale. Tam so se Jugoslovani udarili z Italijani, ki so v finale zaigrali po metu kovanca! Njihov polfinalni obračun s Sovjetsko zvezo se je končal z 0:0, in ker takratna pravila še niso določala streljanja enajstmetrovk po podaljšku, so se sodniki odločili, da bodo vrgli kovanec - sreča je bila na strani domačinov. V finalu je Džajić v 39. minuti povedel Jugoslavijo v vodstvo, Italija je izenačila deset minut pred koncem tekme.
Da ne bi spet odločil met kovanca, so se dogovorili za ponovitev tekme, in dva dni pozneje je bila Italija boljša z 2:0. Nad Džajo je bil v tistih letih navdušen tudi legendarni brazilski nogometaš Pele. Džajić je za Jugoslavijo igral tudi na zadnji Pelejevi tekmi leta 1971, ko se je tekma med za Brazilijo in Jugoslavijo končala z rezultatom 2:2. Po tekmi je Pele dejal: "Džajić je balkanski čudež, pravi čarovnik. Žal mi je, da ni Brazilec, ker tako nadarjenega nogometaša še nisem videl."
Čeprav je bila Džajićeva največja želja igrati za Crveno zvezdo, se je spogledoval tudi s tujimi velikani, najprej z italijanskim Interjem in za njim z Realom iz Madrida, a se prestop ni zgodil. Je pa na tuje odšel v zatonu kariere, med letoma 1975 in 1977 je igral za francoski klub Bastio, zanjo zbral 56 nastopov in dosegel 31 golov. Leta 1977 se je vrnil v Beograd in v sezoni 1977/1978 še zadnjič zaigral v dresu rdeče-belih, maja leta 1978 se je nogometno upokojil.
Afera, v kateri je bil oproščen
Po koncu aktivne nogometne poti je Džajić leta 1979 postal tehnični direktor Crvene zvezde in imel je veliko zaslug, da je klub 29. maja leta 1991 osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, predhodnika današnje lige prvakov. Beograjčani so v finalu na stadionu San Nicola v italijanskem Bariju igrali proti francoskemu klubu Olimpique Marseille, tekma se je končala 0:0, po izvajanju kazenskih strelov pa je Zvezda zmagala 5:3. Pozneje je beograjski klub osvojil še medcelinski pokal.
Od leta 1998 do 2004 je bil Džajić predsednik Crvene zvezde, decembra 2014 pa je bil s sklepom klubske skupščine izvoljen za častnega predsednika. Z njim je povezana tudi afera. Petega februarja leta 2008 je bil skupaj z Vladimirjem Cvetkovićem in Mišem Marinkovićem, ki sta bila ob njem prav tako člana uprave kluba, priprt, vsi trije so bili na hladnem kar pet mesecev z obtožbo, da so se okoristili s šestimi milijoni evrov. Policija jih je pod drobnogled vzela zaradi prestopa Gorana Drulića iz Crvene zvezde v Zaragozo leta 2001, češ da je klub ponaredil dokumente, s katerimi naj bi dokazoval, da je Drulić od odškodnine takratnih 27 milijonov nemških mark prejel 18 milijonov - tako da naj bi na njegovo ime odprli bančni račun in z njega na račun Crvene zvezde prenesli nekaj več kot šest milijonov evrov. Z računa naj bi bili obtoženi večkrat dvignili denar s ponarejenim Drulićevim podpisom. Poleg tega so bili vsi trije tudi v preiskavi zaradi domnevnega nezakonitega zaslužka pri prestopih še treh nogometašev: Zorana Njeguša v madridski Atletico, Perice Ognjenovića v madridski Real in Nemanje Vidića v moskovski Spartak.
Krivde so bili oprani 4. julija leta 2008, septembra istega leta pa je Džajić na lastno željo prevzel še črnogorsko državljanstvo, saj je bil že od leta 1985 prebivalec idilične vasice Miločer ob jadranski obali. Mnogi so menili, da si je državljanstvo priskrbel zaradi izogibanja pravnim postopkom v Srbiji, kar pa so uradni organi in on sam zanikali.
Oče bi šolo, Dragan je vzel žogo
Dragan Džajić se je rodil 30. maja 1946 v srbskem mestecu Ub, okoli 60 kilometrov oddaljenem od Beograda. Že kot deček je sanjal, da bi postal nogometaš, a doma niso bili najbolj navdušeni. Oče je vztrajal, da mora biti na prvem mestu šola in da nogomet lahko počaka. Kljub očetovemu nasprotovanju je Dragan večino dni po šoli preživel ob igranju nogometa. Kot otrok je začel navijati za Crveno zvezdo in prav ljubezen do rdeče-belih je najbolj vplivala na njegovo življenje in kariero. Nekega dne je v Ubu opazil plakat, da bo v Valjevu mladinski nogometni turnir, na katerem bodo tudi predstavniki in igralci Crvene zvezde. Dragan je na turnirju pokazal mojstrsko igro in Zvezdini lovci na talente so ga povabili v klubsko mladinsko ekipo in po očetovem blagoslovu je povabilo z veseljem sprejel.
Po dveh letih v mladinskih selekcijah so se Draganu 8. junija 1963 sanje uresničile, saj je prvič nastopil za člansko ekipo Crvene zvezde. Pri starosti 17 let in devet dni je postal najmlajši novinec v klubski zgodovini, že leto kasneje je s klubom osvojil svoj prvi naslov državnega prvaka. Veljal je za vodilnega igralca nove Zvezdine generacije, ki je bila nadvse uspešna. Njegova nadarjenost ni ostala neopažena in z osemnajstimi je prvič zaigral za reprezentanco Jugoslavije.
Osmešil je nemškega branilca Bertija Vogtsa
Ko je NK Maribor od leta 1967 do 1972 igral v prvi jugoslovanski zvezni ligi, se je enajstkrat pomeril s Crveno zvezdo, desetkrat v prvenstvu in enkrat v pokalu. Džajiča tako zelo dobro poznajo tedanji asi vijoličastih, Tomislav Prosen, Vojislav Simeunović, Herbert Klančnik in tudi njegov soigralec v jugoslovanski reprezentanci Branko Oblak.
"Džajića zelo dobro poznam, tudi spoprijateljila sva se in se po končani nogometni poti večkrat srečala. Še posebej mi je ostal v spominu leta 1973, ko smo po porazu 0:3 v odločilni tekmi za vrnitev v prvo ligo proti Proleterju v Zrenjaninu ostali brez napredovanja. Po tekmi smo odpotovali v Beograd, v hotelu Palace sem pri šanku žalost utapljal s špricarji, ko je k meni pristopil Džajić, me objel in dejal. 'Tomo, moralo je biti tako.' Džajića sem cenil kot izjemnega nogometaša, ki bi v tujini lahko igral v veliko boljšem klubu. Ko sem ga nekoč vprašal, zakaj vendarle Bastia, nisem dobil jasnega odgovora. Zapomnil sem si ga tudi po tem, da je od množice golov, ki jih je dosegel, le enega dal z glavo, in to prav proti NK Maribor. A tudi po tem, kako je na reprezentančni tekmi proti Nemčiji z driblingi osmešil sicer sijajnega branilca Bertija Vogtsa, saj ta večkrat ni vedel, kaj se dogaja z njim in okoli njega," se spominja Tomislav Prosen.
Vojislav Simeunović, nekdanji desni branilec vijoličastih, je imel priložnost, da se je z Džajićem večkrat srečal iz oči v oči. "Bil je vrhunski nogometaš, izredno težko ga je bilo zaustaviti. Moji vrlini sta bili hitrost in okretnost. Ker sem poznal tudi slog Džajićeve igre, sem dokaj uspešno zaustavljal njegove prodore. Ko pa nisem bil dovolj oprezen, je hitro odvihral mimo mene. Crvena zvezda je bila v tistih letih strah in trepet za druge jugoslovanske klube, naveza Dragan Džajić–Vojin Lazarević pa uigrana in neustavljiva. Spomnim se, da Zvezde nikoli nismo premagali, smo pa iztržili nekaj neodločenih rezultatov."
Herbert Klančnik je igral proti Crveni zvezdi na vseh enajstih tekmah z NK Maribor. "Igrati proti Crveni zvezdi je bil praznik, kajti to je bil v tistih letih najboljši jugoslovanski klub. Džajića in njegovo igro sem dobro poznal, sva se pa na igrišču redko znašla v dvoboju za žogo, saj je on igral na levem krilu, jaz pa v zvezni vrsti. Džajić je bil izjemen igralec, napadalno usmerjen, zapostavljal pa je obrambne naloge, kar je bila slabost v njegovi igri."
Legendarni Brane Oblak, dolgoletni jugoslovanski reprezentant, ima o Džajiču posebno, nekoliko drugačno mnenje. "Dragan je bil odličen nogometaš, z izvrstno tehniko in preigravanjem, natančnimi podajami, toda tudi zaprt človek, ljubosumen na soigralce, bolj malo je komuniciral z nami. Če so se novinarji pojavili v bližini nas drugih, mu ni bilo po godu. Za klub je igral odlično, v reprezentanci pa ni bil tako uspešen. Selektor nam je vselej govoril, da si moramo žogo, ki jo v napadu izgubi Džaja, prisvojiti nazaj drugi igralci, saj on ni bil vajen popravljati svoje napake. S takim odnosom v sedanji sodobni nogometni igri, v kateri se napadalci v hipu prelevijo v branilce in obratno, Džajić ne bi mogel igrati."
