Nogometni rekorderji v čakanju: Turnir za eksote in one, ki so dolgo stali v vrsti

Z 48 reprezentancami, z megalomanskim turnirjem je svetovno prvenstvo priložnost za države, ki so nogomet na največji sceni dolgo opazovale od daleč. Za nekoč močne reprezentance in za eksote, čeprav poznate ono, da danes eksotov več ni in da vsak zna igrati nogomet. Na SP 2026 se predstavi posebna druščina. Štirje debitanti in šesterica, ki v tem tisočletju še ni bila zraven. Kdo so rekorderji v čakanju, ki jim je naposled uspelo?

Zelenortski otoki (debitant)

Na Zelenortskih otokih so se veselili, da bodo na turnirju v ZDA, Mehiki in Kanadi rekorderji. Po površini najmanjša država, ki se je prebila na SP, s 4000 kvadratnimi kilometri velika le za petino Slovenije. Potem pa je šokiral še devetkrat manjši Curacao. Deset vulkanskih otokov, sredi Atlantika združenih v državo turizma, je zgodovino spisalo na stadionu v prestolnici Praia, kar po portugalsko pomeni preprosto - plaža. Selektor "afriških Karibov" je v iskanju nogometašev iz diaspore uspel združiti moštvo, ki igra po vsej Evropi, predvsem na Portugalskem, in mu vcepil nacionalno zavest, saj se v slačilnici Zelenortskih otokov govori kreolščina.

Curacao (debitant)

Karibski otok je tudi najmanjši po številu prebivalcev, ki bo igral na SP. Na Curacau jih je za polovico Ljubljane, vsega 155 tisoč. Pod vodstvom izkušenega Nizozemca Dicka Advocaata je Curacao kvalifikacije končal brez poraza na desetih tekmah. Uspeh temelji na močni povezavi z nizozemsko šolo nogometa, z igralci, ki so se odločili zastopati svoje karibske korenine, in največ takih so našli prav na Nizozemskem. Leandro Bacuna, kapetan in vodja ekipe na sredini igrišča, pa gre na SP z močnimi izkušnjami iz angleške premier lige.

Uzbekistan (debitant)

Srečko Katanec je med najbolj zaslužnimi za nogometni preporod Uzbekistana. Potem pa se je zaradi bolezni moral odreči nadaljnjemu selektorovanju. Vse čine si je na koncu pripel sloviti Italijan, ki so ga Uzbeki izbrali, da jih vodi na SP - Fabio Cannavaro. Država iz srednje Azije je leta 1979 doživela strašno tragedijo. V letalski nesreči je izgubila celotno moštvo Pahtakorja iz Taškenta, simbola uzbeškega nogometa. Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je šokirala in osvojila zlato na azijskih igrah. V kvalifikacijah za SP 2006 je bila žrtev bizarne napake. Po zmagi nad Bahrajnom je Fifa zaradi sodnika, ki je razveljavil penal Uzbekistana, namesto ponovitve strela pa dosodil prosti strel za Bahrajn, odredila ponovitev tekme. In Uzbekistan je izgubil.

Jordanija (debitant)

Prvič se je Jordanija v kvalifikacije za SP vključila šele za turnir v Mehiki '86. Primanjkovalo ji je infrastrukture in mednarodnih izkušenj, zato so bili izpadi redni in pričakovani. Najbližje sanjam je bila v naskoku na Brazilijo 2014, ko se se je prebila v odločilni del kvalifikacij, premagovala azijske velesile, kot sta Japonska in Avstralija, potem pa padla na zadnji oviri, v medcelinskih kvalifikacijah proti Urugvaju s sijajnim Luisom Suarezom. Po predlanskem azijskem pokalu, ko je bila podprvakinja, naenkrat velja za eno najmočnejših ekip v Aziji. Nagrada za preboj na SP je lepa: Jordanci bodo srečali Argentino z Messijem.

Haiti (po 52 letih)

Haiti je leta 1974 postal prva karibska država po Kubi (1938), ki se je prebila na SP. Diktator Jean-Claude "Baby Doc" Duvalier je nogomet izkoristil za nacionalno propagando in močno finančno podprl reprezentanco. V Münchnu se je Haiti pomeril z mogočno Italijo. Vratar Dino Zoff je držal svetovni rekord, kar 1142 minut ni dobil gola. Potem pa je Emmanuel Sanon preigral italijansko obrambo, zaobšel Zoffa in žogo poslal v mrežo. Haiti je povedel z 1:0, svet je bil v šoku, Zoffovo serijo je prekinil največji avtsajder, ki bo to vlogo igral tudi letos. Italija je nato zmagala s 3:1, težav za Haiti pa kar ni bilo konec: po tekmi je Ernst Jean-Joseph postal prvi v zgodovini SP, ki so ga izključili zaradi dopinga. Kljub revščini, političnim nemirom in naravnim nesrečam je Haiti spet zraven.

DR Kongo (po 52 letih)

Se spomnite Zaira na SP 1974? Jugoslavija ga je s hat-trickom Dušana Bajevića ter z goli Dragana Džajića, Ivice Šurjaka, Josipa Katalinskega, Enverja Bogičevića, Branka Oblaka in Ilije Petkovića razsula z 9:0, kar je eden od rekordov SP. Menda je bilo tako tudi zato, ker so igralci Zaira tik pred tekmo izvedeli, da jim diktator Mobutu Sese Seko ne bo izplačal obljubljenih premij. Po tej tekmi jim je še grozil, da se ne smejo vrniti domov. Zair je leta 1997 postal Demokratična republika Kongo, "leopardi" pa gredo po svoj prvi nastop po 52 letih.

Irak (po 40 letih)

Irak se je doslej na SP uvrstil le leta 1986 v Mehiki. Dosežek je bil še toliko bolj impresiven, ker zaradi iransko-iraške vojne nobene od kvalifikacijskih tekem ni mogel igrati doma. Leve iz Mezopotamije je takrat vodil legendarni napadalec Ahmed Radhi, proti Belgiji je dosegel prvi in doslej edini iraški gol na SP. Obdobje 1980-2003 je bilo za iraški nogomet izjemno težko. Nacionalni olimpijski komite in nogometno zvezo je vodil Udaj Husein, sin Sadama Huseina. Nogomet je bil orodje režima, igralci so bili pod ogromnim pritiskom, porazi so pogosto vodili do brutalnih kazni. Irak je kljub temu bil in ostal regionalna nogometna sila, čeprav mu je za SP vedno nekaj zmanjkalo.

Norveška (po 28 letih)

Veljajo za ekipo, ki jo je težko premagati, še Brazilci je v štirih poskusih niso. In čeprav so svetu dali kar nekaj nogometnih zvezdnikov, kot je trenutni as Erling Haaland, je zgodovina Norvežanov na SP presenetljivo kratka. Doslej je na SP igrala trikrat, v letih 1938, 1994 in 1998. Leta 1994 v ZDA je bila v najbolj izenačeni skupini vseh časov. Vse štiri ekipe, Mehika, Irska, Italija in Norveška, so končale s po štirimi točkami in enako gol razliko. Norveška je izpadla zaradi najmanjšega števila doseženih golov. Leta 1998 se je vrnila s čudežem v Marseillu, s senzacionalno zmago nad Brazilijo z 2:1. Tisti preobrat Norvežani kljub sijajnim podvigom zimskih športnikov štejejo za svojo največjo zmago.

Avstrija (po 28 letih)

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je nastal avstrijski wunder team, glavni favorit SP 1934 v Italiji. Kljub vrhunski igri je v polfinalu po kontroverznem sojenju klonil proti gostiteljem. Največji uspeh je Avstrija dosegla leta 1954 v Švici, kjer je osvojila tretje mesto. Leta 1978 v Argentini je v "čudežu v Cordobi" s 3:2 premagala Zahodno Nemčijo in jo izločila s turnirja, to je bila prva zmaga nad sosedi po 47 letih. Štiri leta pozneje v Španiji pa so bili Avstrijci del "sramote v Gijonu". Po zgodnjem vodstvu Nemcev sta se ekipi nehali truditi, saj je rezultat 1:0 obema ustrezal za napredovanje na račun Alžirije, kar je pozneje prisililo Fifo k spremembi pravil o sočasnem igranju zadnjih tekem v skupinah.

Škotska (po 28 letih)

Čeprav se ponaša z eno najstarejših nogometnih zvez na svetu, je Škotska zgodba o o seriji nesrečnih izpadov že v prvem delu SP. Njena najuspešnejša doba je bila med letoma 1974 in 1990, ko se je uvrstila na pet zaporednih prvenstev. Škoti bi lahko bili na SP že leta 1950, a je predsednik njihove zveze sodelovanje trmasto zavrnil, ker so bili v britanskem prvenstvu drugi za Anglijo. Leta 1974 je Škotska postala prva reprezentanca v zgodovini, ki je izpadla brez poraza. Po zmagi nad Zairom ter remijih z Brazilijo in Jugoslavijo je zaradi slabše gol razlike odšla domov.