Včasih ima naš urin vonj po žveplu ali pokvarjenih jajcih. Velikokrat se to zgodi, če pojemo določeno hrano ali zdravila. Tedaj ta neprijetni vonj čez čas izgine. Toda žveplast vonj urina je lahko tudi posledica bolezni. Obstaja veliko vzrokov za nenavaden ali neprijeten vonj urina, ki večinoma niso razlog za zaskrbljenost. Če bi se radi znebili smrada v urinu, moramo najprej odpraviti vzrok zanj in včasih je zaradi tega nujen obisk pri zdravniku. V nadaljevanju preberite, kateri so najpogostejši vzroki za to, da urin zaudarja po žveplu, in na kakšne načine lahko to odpravite. Obstaja enajst vzrokov, zaradi katerih ima urin žveplast vonj, od najbolj običajnih, ki jih zlahka odpravimo sami, do tistih manj pogostih, ki zahtevajo zdravljenje.

Specifična živila

Hrana je eden od dejavnikov, ki so najpogosteje krivi za spremenjen vonj urina. Če jemo določena živila, med drugim česen, čebulo, beluše, brstični ohrovt in nekatere začimbe, ima lahko urin vonj po žveplu. Ta živila med razgrajevanjem izločijo delce žvepla, ki se potem iz telesa izločijo z urinom. Zato ima po zaužitju te hrane urin nekaj časa neprijeten vonj. Ko je proces prebavljanja končan, žveplast vonj običajno izgine.
S pitjem dodanih količin vode ga lahko nekoliko omilite, povsem pa ga boste preprečili samo tedaj, če sploh ne boste uživali omenjenih živil, kajti ta vonj je pač naravni del procesa njihove razgradnje.

Zdravila

Za spremenjen vonj urina so lahko kriva tudi nekatera zdravila ali prehranska dopolnila. Med njimi so denimo zdravila za zdravljenje diabetesa, revmatoidnega artritisa in drugih bolezni ter nekatera prehranska dopolnila, zlasti tista z vitamini skupine B.
Tudi v tem primeru lahko neprijeten vonj urina omilite tako, da popijete več vode. Če težava traja dlje časa ali se stanje celo poslabša, je morda bolje, da se z zdravnikom posvetujete o zamenjavi zdravil.

Dehidracija

Urin sestavljajo voda iz zaužite hrane, kemikalije in strupi, ki jih organizem filtrira in izloči. Če organizem ni dovolj hidriran, postane urin bolj koncentriran. Tedaj dobi temno rumeno ali oranžno barvo in pogosto tudi precej močan vonj.
Če so v organizmu kakšni žvepleni delci, bodo zaradi dehidracije v urinu veliko bolj zaznavni. Poskrbeti morate, da boste čez cel dan zaužili dovolj tekočine in ostali primerno hidrirani, zlasti če ste zelo telesno aktivni. Pomaga tudi, če se izogibate diuretičnim pijačam, kot so kava, čaj in alkohol. Po njihovem zaužitju namreč urinirate pogosteje, s čimer telo izgublja še več tekočine.

Okužbe sečil

Okužbe sečil so pogosto krive za spremenjen videz ali vonj urina. Zaradi njih se v urinu nakopičijo bakterije, gnoj in celo kri, ki spremenijo njegov vonj. V primeru okužb sečil bi morali takoj poiskati zdravniško pomoč, saj imajo lahko brez ustreznega zdravljenja hude posledice.
Če sumite, da imate okužbo sečil, čim prej obiščite zdravnika, da bo postavil diagnozo in predpisal ustrezno terapijo. Okužbe sečil povzročajo različne bakterije in virusi, vendar je večino mogoče pozdraviti z antibakterijskimi zdravili.

Težave z jetri

Poškodbe ali bolezni, zaradi katerih jetra ne delujejo, kot bi morala, so lahko krive tudi za to, da organizem ne more več učinkovito filtrirati strupov iz urina. Posledica tega je spremenjen urin, med drugim lahko ta dobi neprijeten vonj.

Diabetes

Ljudje z diabetesom lahko opazijo spremembe pri svojem urinu. Če so ravni krvnega sladkorja previsoke, se v telesu tvorijo ketoni. Ti se sproščajo v urin, zaradi česar ta dobi vonj po žveplu. Sladkorni bolniki ob spremenjenem vonju urina poročajo tudi o drugih znakih, kot so pretirana žeja, utrujenost in nihanje razpoloženja.
Da ne bi imel njihov urin vonja po žveplu, morajo sladkorni bolniki skrbeti za pravilno apliciranje inzulina in vedno natančno izmeriti, koliko naj si ga vbrizgajo. Boljši nadzor nad ravnmi krvnega sladkorja utegne prispevati k temu, da bo neprijetni vonj urina izginil. Nekateri zdravniki pacientom predpišejo dodatna zdravila, ki zagotavljajo večji nadzor nad boleznijo.

Vnetje mehurja

Urin lahko ima žveplast vonj tudi zaradi vnetja mehurja, bolje znanega kot cistitis. Vnetje mehurja običajno povzročijo bakterije E. coli, ki po kratki sečnici vanj pridejo iz črevesja. Cistitis je lahko posledica vnetja sečil ali celo disbioze, spremenjenega ravnotežja med dobrimi in slabimi mikrobi. Preveč škodljivih bakterij v mehurju lahko spremeni vonj ali videz urina.
Vnetje mehurja bi morali takoj začeti zdraviti z ustreznimi zdravili.

Vnetje prostate

Tudi pri vnetju prostate ali prostatitisu lahko ima urin vonj po žveplu. Vnetje prostate je lahko posledica vnetja sečil. Spremljajo ga lahko tudi drugi simptomi, kot so težave pri uriniranju in praznjenju mehurja ter lažni pozivi k uriniranju zaradi pritiska prostate na mehur. Mnogi moški poročajo tudi o bolečini med anusom in modnikom in o bolečinah v trebuhu.
Način zdravljenja prostatitisa je odvisen od vzroka zanj. V primeru okužbe utegnejo biti nujna antibakterijska zdravila. Nekateri zdravniki pacientom predpišejo tudi zdravila, poimenovana blokatorji alfa, za sproščanje mišic na mestu bolečine. Bolečino in oteklino je mogoče omiliti tudi s protivnetnimi zdravili in zdravljenjem s toploto. V redkih primerih je nujen operativni poseg.

Cistinurija

Cistinurija je prirojena genetska bolezen, ki prizadene sečila. Pri cistinuriji gre za nenormalno akumulacijo cisteina v celicah, zaradi česar lahko v ledvicah nastanejo sečni kamni. Eden od znakov bolezni je tudi žveplast vonj urina, saj cistein vsebuje veliko žvepla.
Čeprav se cistinurija običajno odziva na zdravila ter spremembe prehrane in življenjskega sloga, je včasih kljub temu nujna operacija.

Hipermetioninemija

Če žveplast vonj urina vztraja več kot teden dni, obiščite zdravnika. Hipermetioninemija se pojavi, ko je v krvi preveč aminokisline metionina. To se lahko zgodi, če jemo veliko živil, bogatih z metioninom, ali če telo te aminokisline ne razgrajuje pravilno. Mnogi ljudje s hipermetioninemijo nimajo nobenih težav, medtem ko nekateri tarnajo, da težko stojijo ali hodijo in imajo težave z živčevjem.
Pri hipermetioninemiji ​lahko imajo sapa, pot ali urin vonj po žveplu. Ravni metionina lahko uravnotežimo z ustrezno dieto in spremembo življenjskega sloga.

Težave s prebavili

Gastrointestinalne fistule so abnormalne perforacije ("luknjice") v prebavilih, ki vodijo v druge dele telesa. Skozi njih lahko želodčni sokovi in druge tekočine iz črevesja uidejo v mehur. Zaradi uhajanje želodčnih sokov lahko pride do notranjih okužb in ponavljajočih se vnetij sečil, zaradi katerih lahko urin smrdi po žveplu.
Gastrointestinalne fistule se najpogosteje pojavijo po operacijah v trebušni votlini ali pri ljudeh s kroničnimi prebavnimi težavami. Zdravljenje fistul je odvisno od tega, kako velike so in koliko želodčne tekočine uhaja skoznje. Nekatere fistule se sčasoma zaprejo same, medtem ko je pri drugih nujna operacija. Vsekakor jih je treba spremljati, da bi preprečili resna stanja, kot je na primer sepsa.