Noben čut ni tako močan kot vonj, ki te lahko prestavi desetletja nazaj. Dišava naključne mimoidoče meščanke te lahko prestavi v trenutek, ko je v vrtcu šla mimo tebe visoka vzgojiteljica z istim tipičnim parfumom. Umetne arome navadne žvečilne te lahko pošljejo v že zdavnaj zaprto trgovino, v kateri si v usta vtakneš ogromno čungalungo, ki ti jo je ravnokar kupila oma.
Vonj po tekočem prozornem lepilu za papir mene prestavi v zadnji teden novembra leta 1989. Naenkrat sedim v drugem nadstropju stare podružnične šole in izrezujem peterokrake zvezdice iz kartona. Nekatere sošolke te zvezdice potem barvajo z rdečo, drugi otroci jih lakirajo z lakom za lase, spet tretji te ideološke polizdelke lepijo na špilo. Pripravljamo se namreč na sprejem med pionirje in med obveznimi rekviziti je ta simbol bivše države. Uniforme so že nared, najbolj se seveda veselimo titovk, modrih partizanskih čepic, ukrojenih za male socialiste. Zaobljubo smo se tudi že naučili in tu in tam jo kdo ponovno zrecitira, da je ob svečanem trenutku zaradi treme ne bi pozabil: "Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: …".
Industrijski vonj po lepilu zraven teh spominov prikliče tudi podobe tovarišic, kot smo jim rekli v stari državi. V dneh pred praznikom so bile nervozne, prihajajoči dogodek jih je skrbel, v šolo so namreč prišli tudi starši in ponosno spremljali zaprisege svojih malčkov, ki so jih vsi skupaj čez dobro leto z navdušenjem prelomili. Stres so tovarišice blažile tako, da so se zamotile z rokodelskimi opravili in avtomatizmom: karton sem, lepilo tja, špila gor, barva dol, lak ven, sedi tukaj, drži se ravno, daj mir!
Ta samodejnost se je potem prenesla tudi na dan republike in na slavnostne trenutke. Vse je potekalo v brezhibni koreografiji, čepice so pridno sedele na glavi, rutke okoli vratu, zvezdice so veselo mahale, kadeče se hrenovke so skupaj z zenfom čakale na lačna usta, ki so pred tem pela in nato zdrdrala na pamet naučene besede, ne da bi dobro vedela, kaj z njimi obljubljajo. Ko smo pojedli, smo v takšnih slavnostnih opravah odšli domov, nekaj časa hranili uniforme, potem pa jih po večini izgubili skupaj z drugim socialističnim okrasjem, ki ni bilo več po modi. Šele potem, ko je vzniknila jugonostalgija, je bila ta izgubljena roba spet zaželena.
Čeprav sem obrnil vse omare v kleti, čepice, srajce, zvezde in rute nisem več našel. Sem pa naletel na stari zvezek iz prvega razreda, ki sem ga očitno shranil in v katerem je z rdečo barvico okorno, kot se za prvošolca spodobi, najbrž po nareku zapisana zaprisega. Ta je bila še nekaj časa vir ponosa, saj je zaobljuba zadnje generacije pionirjev. Zdaj pa se zdi, da niti to več ne šteje, da je celo spomin na spomin že zatonil. Vonj postaja vse šibkejši, dokler se ne razkadi, z njim pa izzvenijo tudi živi vtisi.
"Zadnja generacija pionirjev" ni več nič posebnega, spremenila se je v samo še eno generacijo starajočih se ljudi. Ljudi, ki v mrzlem, sivem novembru, v katerem so še zadnji rdeči listi dokončno uveli in porumeneli, v meglo vendarle zrejo z upanjem, da se bo dvignila in pustila naši najbližji zvezdi, da nas obsije s svojo svetlobo in toploto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
