Vzajemno veselje med otrokom in mamico ni samoumevno. Je pa ključno za otrokov razvoj

The Conversation
16.10.2022 04:00

Matere, sposobne prepoznati srečo na obrazih odraslih ljudi, se bolje odzivajo na potrebe, želje in občutja svojega otroka v njegovih prvih mesecih življenja.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Ga," se oglasi otrok in mati mu odgovori z "ja".
Profimedia

Otrok s široko razprtimi očmi z roko poseže po igrači. Njegova mama začuti njegov interes in takoj poskrbi, da mu je igrača na dosegu roke. "Ga," se oglasi otrok in mati mu odgovori z "ja". Če začne otrok sitnariti, ga mama boža po hrbtu, dokler se ne pomiri. Otrok se nasmeji in mama mu vrne nasmeh. Temu trenutku psihologinja Mary Ainsworth pravi "vzajemno veselje". Tako je videti odnos med dojenčkom in odzivno mamo. Te interakcije "serviraj in vrni" so ključne za otrokov razvoj. Toda za nekatere mamice je lahko ta odzivnost zelo velik izziv. Raziskovalci se zato trudijo ugotoviti, katere spretnosti spodbujajo take interakcije.

Znanstveniki iz laboratorija BabyLab v okviru Univerze v Virginiji preučujejo zgodnje izkušnje in možganske procese, ki so temelj otrokovih razvijajočih se socialnih spretnosti, vključno z izkušnjami, ki jih imajo s svojimi skrbniki. V okviru nove študije, objavljene v reviji Emotion, so 120 mamic in otrok spremljali prvih pet mesecev po njihovem rojstvu. Izkazalo se je, da je čustvena dojemljivost ali sposobnost identificiranja čustvenih stanj drugih ljudi na podlagi njihovih obraznih izrazov ključni pokazatelj, ali bo nekdo razumevajoč in odziven skrbnik, sposoben interakcij "serviraj in vrni".

V prvih tednih po rojstvu so znanstveniki mamicam pokazali več fotografij odraslih ljudi z različnimi izrazi na obrazu - od nevtralnega do srečnega, prestrašenega, žalostnega, jeznega in zgroženega. Njihova naloga je bila v čim krajšem času identificirati, v kakšnem čustvenem stanju je človek na fotografiji. Naloga ni bila lahka, in ko so ovrednotili, kako natančno so mamice prepoznale posamezna čustvena stanja, se je izkazalo, da nimajo vse enakih sposobnosti, saj so imele nekatere več težav pri prepoznavanju določenih čustev.

Štiri mesece pozneje so iste mamice in njihove otroke povabili v igralnico. Mamice so prosili, naj se pet minut igrajo s svojim otrokom, kot to običajno počnejo. Z videoposnetkov njihovih interakcij so lahko znanstveniki razbrali, kako se je vsaka mamica odzivala na signale svojega otroka.

Pri mnogih je interakcija potekala gladko, podobno kot dober pogovor. Tudi ko so ti otroci začeli jokati ali sitnariti, so se zaradi razumevajočega odzivanja njihovih mamic hitro pomirili in se znova posvetili zanje zelo pomembnemu početju - igri. Za druge mamice in otroke so te interakcije pomenile napor. Nekatere matere so poskušale nadzorovati ali prekiniti igro svojega otroka, dokler se ta ni pomiril, medtem ko so druge ignorirale otrokove klice po tolažbi in telesni bližini.

Znanstveniki so na podlagi tega, kako so se posamezne mamice odrezale pri testu s fotografijami in kako so se vedle do svojih otrok, ugotovili, da je prav materina sposobnost prepoznavanja sreče (in ne kateregakoli drugega čustva, na primer strahu ali žalosti) na obrazih ljudi nakazala, kako senzibilna in odzivna bo štiri mesece pozneje med interakcijami s svojim otrokom.

Senzibilne mamice med igro s svojim otrokom niso bile videti nič bolj srečne in nasmejane kot sicer, so se pa izredno dobro odrezale pri prepoznavanju pozitivnih čustev pri drugih. Možno je, da matere ravno po zaslugi svoje sposobnosti prepoznavanja sreče pri drugih prej začutijo, ali je tudi njihov otrok srečen, in se na to ustrezno odzovejo. Zato utegne biti sposobnost zaznavanja čustev pomembna skrita lastnost, nujna za senzibilen odnos do otroka v prvih mesecih njegovega življenja.

Še posebno zanimivo je, da so bile senzibilne mame bolj dojemljive za pozitivna čustva, kar so znanstveniki potrdili s pomočjo testa s fotografijami obrazov. To pomeni, da materi njene sposobnosti zaznavanja omogočajo, da lažje prepoznava čustva svojega otroka in se bolj tankočutno odziva na njegove čustvene signale.

Je pa res, da so bile v študijo vključene samo matere, ki živijo v ZDA. Poleg tega so jih znanstveniki med igro z otrokom opazovali samo pet minut, kar je zelo kratek čas. Vprašanje je tudi, ali bi prišli do podobnih ugotovitev, če bi bili v študijo vključeni očetje ali pripadniki drugih kultur ali če bi študijo izvedli v bolj stresnem kontekstu. Popolnoma možno je namreč, da sposobnost prepoznavanja negativnih čustev, kot sta strah in žalost, bolj vpliva na odzivanje skrbnikov v primerih, ko so njihovi otroci vznemirjeni ali pod stresom. Znanstveniki upajo, da bodo lahko v prihodnosti preučili tudi to.

- Avtorica prispevka Jessica A. Stern je podoktorska raziskovalka na področju psihologije, Univerza v Virginiji.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta