Starši seveda sodelujemo, ker mora biti ta čas vesel. Pripravljeni smo, kot da se 2. septembra začne apokalipsa, malčki so oboroženi in opremljeni z nasveti, geo trikotniki in silno opremo, kot da gredo v džunglo z Davidom Attenboroughom. Vsi pripravljeni? Tri, dve, ena - gremo! Po znanje, po uspeh, po nove izkušnje! Pomalem tudi po nova razočaranja, ampak tega ne sme nihče govoriti na glas, ker bi lahko otroku povzročili travme in stres. Zato raje govorimo o izzivih in tem, kako se brez muje še čevelj ne obuje (naša je na to vprašala, kdo je Muje ... toliko o tem).
Edine, ki v teh dneh še niso dale intervjuja ali izjave, so mame. Tiste, ki si v službi komaj izborijo dopust na prvi šolski dan, ki so zadnje tedne črtale in risale sezname in računale vplive predšolskega veselja na družinski proračun, potem ko je ta že tako ali tako osušen zaradi počitnic. In da ne delam krivice, seveda tudi očetje, ampak, pismo, kako dobro in kako priročno znajo uporabiti avtoizolacijski sistem, ko pride doma do ... recimo spora, kdo bo pospravil pomivalni stroj ali obesil perilo, ali 115. dela debatne serije, zakaj v resnici potrebujemo matematiko. Komod bi napol zleknjen ležal v očesu tornada in potem, ko bi ga s foteljem vred res že začelo dvigovati od tal, dvignil desetino odstotka pozornosti z ekrana iphona in rekel: "Daj, mala, no, zdaj pa dosti!" In glej čudo, mala praviloma uboga, mati pa obvisi v nekem medprostoru in se sprašuje, kam je izginilo tistih deset tisoč besed, ki jih je porabila za razumno, ravno prav odločno, a motivacijsko utemeljevanje pomena sodelovanja pri domačih opravilih in nujnosti znanja matematike?!#$% Eh, grem izpraznit pomivalca, medtem pa lahko še naštudiram, kaj, za vraga, bi si želel sošolec osemletnik za rojstnodnevno darilo v soboto dopoldne. Ali popoldne?
