Vse se je začelo leta 1967, ko se je še ne šestletna deklica igrala pred vrtcem s prijateljico. Kot za šalo je delala kolesa in stoje in po naključju je takrat mimo prišel Bela Karoly, nadobuden gimnastični trener, ki se je šele pred kratkim preselil v Gheorghe Gheorghiu-Dej (danes Onesti), mestece podobne velikosti kot naše Celje. Prav takrat je iskal kandidatke za svojo dekliško gimnastično šolo. Karoly je pohitel do deklice, a je pobegnila v vrtec. Pozabil pa je ni: čez nekaj dni je obiskal vrtec, poiskal vzgojiteljico, poiskal deklico:

"Kako ti je ime, deklica?"

"Nadia sem," ga je strmo v oči pogledala majhna, črnolasa, neverjetno simpatična deklica.

"Neki dan sem videl, da rada delaš telovadna kolesa. Bi se vpisala v mojo gimnastično šolo?"

"Jaz že, a o tem bo treba vprašati moje starše!"

Karoly je vprašal in kdo ve kaj govoril sicer skromnima staršema. Začela se je ena najbolj znamenitih športnih zgodb vseh časov.

Karolyjev teror

Bela Karoly (1942- 2024) je bil Madžar, ki je v Romuniji pristal v sklopu velikih političnih delitev po drugi svetovni vojni, ko so si Romuni prilastili velik del takratne Madžarske. Že kot fant je bil obseden z gimnastiko, ljubezen se je podvojila, ko se je poročil z nekdanjo telovadno šampionko Marto Erros. V šestdesetih letih sta uspela prepričati oblasti (Romunijo je vodil komunistični diktator Nicolae Ceausescu) in odprla gimnastično šolo za deklice v eni od sicer deprivilegiranih romunskih pokrajin. Izbira je padla na Gheorghe Gheorghiu-Dej. Kot da bi o tem odločala neka višja sila - le kdo bi si mislil, da prav tam odrašča deklica, ki bo Romunijo popeljala in zasidrala na športni zemljevid sveta.

Karoly je zbral skupino deklic in začel treninge. Imel je jasno vizijo, ki se je je držal do konca svojih dni: trening do onemoglosti, karseda najmanj vnosa hrane in pijače. Besed utrujenost ali poškodba ni priznaval ali hotel slišati. Njegove varovanke so se mnogo pozneje pritoževale nad takim mučenjem. A so kot deklice ostajale pri Karolyju. Bil je kot nekakšen mag, hipnotizer, ki je dekletca znal prepričati o tem, da so izbrana za velika dela.

Mala Nadia je trenirala, najprej otroško navdušeno, nato vse bolj in bolj športno usmerjeno. Karoly je bil res vizionar: v šport, ki so ga dolga leta obvladovala dekleta iz Sovjetske zveze, je vnesel nove prvine, tudi nekaj takih, ki so bile do takrat nepredstavljive. A kaj, ko so te prvine lahko izvajale le drobne deklice. To so bila leta dame Ljudmile Turiščeve, ki je blestela že na olimpijadi leta 1968, in Olge Korbut, ki je štiri leta pozneje eleganco brutalno spremenila v akrobatiko. Karoly je gledal in se učil. Razumel je, da bo zvezda ene od njegovih varovank zasijala, ko mu bo uspelo združiti obe prvini.

In le kdo bi bil za to bolj poklican kot ena njegovih prvih učenk Nadia Comaneci? V času med olimpijado v Münchnu leta 1972 in prihajajočo v Montrealu leta 1976 sta trenirala kot obsedena. Nadia je komaj prestopila v najstniška leta in Karoly je najprej moral prepričati ljudi doma, da so ji sploh ponudili priložnost. Še ne trinajstletna je že opozorila nase na evropskem prvenstvu leta 1975, v Montreal sta s Karolyjem odpotovala, ko jih ni štela še niti štirinajst. Še pred olimpijado sta se udeležila nekega tekmovanja v New Yorku, kjer je Nadia zmagala, med fanti pa je to uspelo štiri leta starejšemu Bartu Connorju. Ko sta skupaj stala na odru za zmagovalce, je nekdo iz publike zaklical: "Bart, poljubi jo vendar, vidiš, kako sladka je!" In Bart jo je res poljubil na lica, Nadia se je tega poljuba pozneje komajda spominjala, Bart ga ni pozabil nikoli …

V Montrealu se na drobno črnolasko (merila je komaj 152 centimetrov in tehtala 38 kilogramov) sprva ni oziral nihče. Romunske telovadke so bile videti kot škratki, vse drobne, oblečene v bele drese, Nadia je kot noč črne lase spela v dva čopka. Ko so dekleta končno prišla v dvorano pa - šok. Predstave, ki jih je na orodjih in parterju izvajala Nadia, so publiko, tekmice in sodnike pustile odprtih ust. Nove elemente, ki jih do tedaj še nihče ni niti videl, je škratek izvajal s takšno močjo, pogumom, lahkotnostjo in gracioznostjo, ki jih od štirinajstletnega dekleta ni bilo za pričakovati. Prvi dan je nastopila na bradlji, in ko je doskočila in čakala na oceno, se je na ekranu prikazalo 1.00. Karoly sprva ni doumel, za kaj gre, in je začel kričati: "Oceno, dajte ji oceno!" A ocena se je že svetila na ekranu. Čista desetka - prva na olimpijadah, prva v zgodovini gimnastike. Do konca olimpijade je Nadia zbrala sedem desetk, osvojila zlato v mnogoboju in še dve zlati na orodjih. Želela si je tudi ekipne zmage, a so Romunke za malenkost zaostale za večnimi tekmicami iz Sovjetske zveze. Svet jima je ležal pred nogami. Nadia Comaneci, nova svetovna superzvezdnica, in njen trener, brkati Bela Karoly.

Ceausescu prvič

Takoj po olimpijadi se je v dogajanje prvič vmešala družina Ceausescu. Predsednik Nicole Ceausescu je hitro doumel, da ima v rokah zlato kokoško: Karolyjeva dekleta iz Gheorghe Gheorghiu-Deja je ekspresno preselil v Bukarešto, jim tam postavil veliko, moderno telovadnico in najel "strokovnjake", ki bodo poslej skrbeli za njihov razvoj. Karoly ("Le kaj bo ta Madžar!") pa naj ostane doma in poskrbi za nov zlati rod. Z majhno črnolaso zvezdnico je postal obseden tudi predsednikov najmlajši sin Nicu, takrat star že petindvajset let in že minister za mladino. A on se je v zgodbo usodno vmešal šele čez nekaj let, leta 1976 je bila Nadia tudi za družino Ceausescu še premlada.

Vse, prav vse se je obrnilo na glavo. Brez Karolyja in njegovega terorja so se dekleta polenila, se zredila, zrasla, trenirala pa vsaj dvakrat manj. Nadia je v dveh letih iz nepremagljive šampionke postala nekonkurenčno dekle. Sicer prečudovito: mali škratek je odrasel v lepotico, a za gimnastiko na videz izgubljeno.

Nadia pa je pogrešala stare čase, staro slavo. Leta 1978 je poklicala Karolyja in ga poprosila, ali se sme vrniti. Ko jo je Karoly zagledal, se je menda najprej pokrižal. "Pa pridi, bova videla, če se še da kaj rešiti ..." Začel se je teror, kot ga Nadia ni poznala niti v otroštvu. Nobene hrane! Kar se je čez nekaj mesecev razvilo v anoreksijo. Treningi do onemoglosti. Nadia je bila na koncu moči, uničena. V nekem navalu obupa je poskušala narediti samomorom, spila je kozarec čistila. Rešili so jo in kot začarana se je vrnila k ljubljenemu in hkrati osovraženemu trenerju.

V nekaj tednih je izgubila 15 kilogramov. Na svetovnem prvenstvu pred moskovsko olimpijado še ni bila v najboljši formi, a je vseeno zmagala na gredi. Ko so prišle olimpijske igre 1980, Nadia ni bila več krhka štirinajstletnica, temveč osemnajstletna ženska. In čudež: čeprav takrat več ni zmogla akrobatike, s katero je navduševala v Montrealu, je svojim vajam dodala veliko elegance. Zmaga na gredi, zmaga v parterju! Srebro v mnogoboju, srebro z ekipo. Še enkrat in za vselej zvezda!

Blestel je tudi Karoly, ki pa se je čedalje slabše razumel z oblastmi. Končno mu je leta 1981 uspelo prebegniti v ZDA (v tistih letih se pač ni dalo svobodno potovati, kaj šele svobodno izbirati države prebivališča). Z ženo sta tudi tam odprla gimnastično šolo in uporabila znanje ter metode iz Romunije. Skozi njune trenerske roke je šlo nekaj generacij odličnih ameriških telovadk in prav Karolyjeva veljata za nekakšna začetnika športa, ki v ZDA do njiju ni bil ne vem kako priljubljen. Omenimo le Mary Lou Retton, zvezdnico olimpijskih iger leta 1984 in prvo ameriško olimpijsko zmagovalko v gimnastiki. S svojo šolo sta Karolyjeva navduševala staro in mlado. Čeprav sta se po zapletla tudi v škandale (posebej odmevna in neprijetna je bila obtožba, da na njuni akademiji zdravnik Larry Nassar spolno zlorablja mlada dekleta), je ženska gimnastika v ZDA še danes izredno priljubljen šport, ki producira nove in nove zvezdnice - tudi Nadio Comaneci modernih dni Simone Biles.

Ceausescu drugič

S Karolyjema je v ZDA želela tudi Nadia, ki pa je o čem podobnem lahko le sanjala. Takoj po moskovski olimpijadi so se zanjo namreč začela strašna leta. Brez Karolyja tudi njene gimnastike ni bilo več, zato pa se je v njeno življenje odločilno vmešal Nicu Ceausescu, pohotni najmlajši predsednikov sin. Z Nadio je postal dobesedno obseden in nesrečna telovadka se je morala preseliti v Bukarešto, kjer jo je začel predstavljati kot svoje dekle.

"Seveda nisem bila njegovo dekle, žal sem pa bila njegova last. Z menoj je počel, kar je želel. Večino si lahko predstavljate, določenih stvari pa nisem mogla skriti. Modrice so pričale o njegovem nasilništvu, posilstva sem zadržala v sebi in jih zakopala globoko, na dno srca. Le komu bi se lahko potožila, če pa me je zlorabljal predsednikov sin? In to ne sin kateregakoli predsednika, pač pa mladi Ceausescu, čast in ponos ene najbolj krutih diktatorskih družin v 20. stoletju."

Nadio so sicer nadzirali, a ji je občasno uspelo uiti. Zaljubila se je v pevca in igralca Stefana Banica in uspelo ji je celo zanositi. Upala je, da jo bo Nicu končno pustil pri miru - več dokazov, da ga ne mara, mu preprosto ni mogla ponuditi. A kakšna zmota! Nicu je pobesnel: Stefana je poklical na zagovor in mu zagrozil, da ga bo vrgel v najtemnejšo ječo, če Nadio le še enkrat pogleda, Nadio pa so odpeljali v bolnišnico, ji napravili abortus in ji povedali podobno. "Zate obstaja le Nicu in nihče drug! Naj ti bo jasno enkrat za vselej!"

Obupana Nadia je znova spila čistilo. Tokrat večjo količino in komaj so jo rešili. Sledili so nova kazen, ponižanja in končno so jo prisilili, da prevzame vlogo trenerke za plačo mizernih 22 ameriških dolarjev mesečno! Njo, romunski narodni zaklad. Na zahodu bi lahko služila milijone …

Preplava Donavo in pobegne v novo ujetništvo

Comanecijeva se je vdala v usodo. Konec leta 1989, nekaj tednov pred padcem režima, pa se ji je ponudila nepričakovana priložnost. Spoznala je Constantina Panaita, ki ji je pokazal pot do svobode. Za to je zahteval pet tisoč dolarjev, ki naj bi mu jih Nadia izplačala, ko ji beg uspe. Pot je bila peklenska: sredi noči prehoditi šest ur mimo glasnih psov, oboroženih stražarjev in bodečih žic. Končno je prispela do Donave, jo vsa izčrpana preplavala in preko ograje na madžarski meji zakorakala v svobodo, proti ZDA. A svoboda je bila le navidezna.

Nadio je namreč čakal nov pekel. Panait je svojih 5000 dolarjev petdesetkratno pomnožil. Nadio je sredi svobodnih ZDA zaprl v neke vrste ujetništvo in veselo kasiral za njene intervjuje. Mediji so se tepli zanje, Nadia pa jih je sprejela, misleč, da bo svoj dolg slej kot prej odplačala. Pa je trajalo kar nekaj mesecev.

In končno sreča

Čez nekaj mesecev ji je končno uspelo priti tudi iz tega ujetništva. Pobegnila je v Kanado, kamor si Panait ni upal. Comanecijevi so na pomoč priskočili prijatelji iz mladih dni. Vključila sta se Karolyjeva, praktično od nikoder pa se je pojavil tudi Bart Connor, fant, ki je takrat 13-letno Nadio poljubil na lica in poljuba ni mogel pozabiti vsa ta leta. Connor ji je ponudil prijateljstvo, poslovno sodelovanje, vrnitev v normalno življenje. Nadia se je vključevala počasi, a vse bolj odločno. Čez nekaj let je spoznala, da je hvaležnost do Connorja prerasla v ljubezen in poročila sta se leta 1996. Veličastno poroko jima je v nekem samostanu blizu Bukarešte organiziral kar takratni romunski predsednik Ion Iliescu. Connor je svoji življenjski ljubezni izpolnil željo in prestopil med pravoslavce. Poroka je bila veličastna, med svati so bili številni svetovni športni zvezdniki, pa tudi številni drugi, denimo Arnold Schwarzenegger, Robert De Niro in Hillary Clinton. Mladoporočenca sta dolgo čakala na naslednika, leta 2006, ko je Nadia imela že 45 let, pa jima je končno uspelo in rodil se je Dylan Paul Connor.

Nadia in Bart sta nadaljevala svoje poslanstvo. Njena zgodba je v senzacij in velikih zgodb željnih ZDA zagotavljala uspeh. Njuna gimnastična akademija sredi Oklahome je cvetela in cveti še danes. Nadia je dala številne intervjuje, napisala knjigo, gostovala v mnogih televizijskih oddajah. Ustanovila sta fundacijo, s katero pomagata mladim telovadkam po vsem svetu. Nadia je počasi pozabljala grozote, ki so jo spremljale ne njeni zvezdniški poti. "Srečna sem, končno sem srečna."

Za konec

Kaj sploh dodati tej tragični življenjski zgodbi, ki jo je preživljala ena najboljših, če ne sploh najboljša, ena najbolj slavnih, če ne sploh najbolj slavna telovadka vseh časov? Deklica, ki je gimnastiko obrnila na glavo, ki je kot prva dokazala, da se da telovaditi tudi brez napake, da se da telovaditi z ogromno akrobatike in hkrati z veliko elegance? Deklica, ki je dokazala, da si lahko vrhunski kot deklica in tudi pozneje kot dekle in ženska z dvema različnima telesoma, otroškim in odraslim. Da ti lahko uspe, pa čeprav je tvoja pot posuta s trnjem. Bila je prva, ki si je upala o trpljenju mladih športnic spregovoriti na glas. Danes je to že nekaj samoumevnega.

Ob tistih priložnostih pa v slogu: na podelitvi oskarjev ali globusov, lani tudi kot ena izmed nosilk olimpijskega ognja v Parizu. Prejela je številna častna priznanja, omenimo le tisto, ko so v Montrealu po njej poimenovali športno dvorano, v kateri je leta 1976 osupnila športni svet.