
Velika noč je najstarejši krščanski in najpomembnejši cerkveni praznik, vrhunec cerkvenega leta, spomin na Jezusovo vstajenje dva dneva po njegovi mučeniški smrti. Kristjani verujejo, da je z vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane tudi odpuščanje grehov in upanje na posmrtno življenje v raju.
Točnega datuma Jezusovega križanja ni mogoče izračunati, ker Nova zaveza ne opredeljuje časa, datuma, kdaj naj bi to bilo. Datum velike noči oziroma izračun so določili pred 1700 leti, leta 325 na Nicejskem koncilu. Je torej premakljiv praznik in zanimivo, letos za oba dela, Rimskokatoliško in pravoslavno cerkev, na isti dan, to je 20. aprila. Nazadnje so oboji na isti dan praznovali pred osmimi leti, 16. aprila 2017. Na omenjenem koncilu so določili, da je velika noč na prvo nedeljo po prvi pomladni luni. Toda ne po astronomski, torej dejanski pomladni luni, temveč po cerkveni, domnevno pomladni luni. Za izračun rimokatoliki uporabijo tako imenovani epakt in zlato število. V pravoslavni cerkvi pa za izračun cerkvene polne lune uporabljajo formulo, ki temelji na Metonovem ciklusu. Zato tudi razlike v datumih praznovanja. Po splošnem pravilu je sicer pravoslavna velika noč vedno po judovski pashi, ki se je letos začela 1. aprila.
Rimskokatoliška in pravoslavna cerkev po osmih letih veliko noč praznujeta na isti dan, 20. aprila
Že pred velikonočno nedeljo so za kristjane pomembni še trije dnevi. Na veliki četrtek se kristjani spominjajo zadnje večerje. Veliki petek je posvečen Judovi izdaji Jezusa, Jezusovi obsodbi ter trpljenju in smrti na križu. V soboto in nato na velikonočno nedeljo pa kristjani praznujejo Kristusovo vstajenje. Sicer se kristjani Jezusove smrti in vstajenja spominjajo že od drugega stoletja. Tridnevje izvira iz judovskega praznovanja pashe, pri katerem Judje slavijo rešitev svojih prednikov iz egiptovske sužnosti. Krščanska Cerkev vidi v judovski pashi starozavezno predpodobo velikonočnega praznika, s katerim se izpostavlja moč Jezusove smrti na križu, njegovega vstajenja in odrešenja.
Sicer pa imajo tradicije in obredi, povezani s krščansko veliko nočjo, korenine že v predkrščanskih časih. Že prej so namreč na različne načine zaznamovali obdobje spomladanskega enakonočja, začetka pomladi, kar je za stara ljudstva pomenilo začetek novega leta, novega cikla in življenja. To povezujejo tudi z imenom za praznik - nemško Ostern, agleško Easter. Anglosaški duhovnik iz 8. stoletja je to izpeljeval iz imena anglosaške boginje pomladi Eostre. Drugi ime povezujejo z Astarto, feničansko boginjo plodnosti, ki je imela babilonsko dvojnico Ishtar, ki so jo častile mnoge predkrščanske civilizacije (Babilonci, Sumerci, Akadijci, Semiti, Aramejci …).
Od šunke do sladke golobice in školjk
Velika noč pomeni tudi konec postnega časa, ki mu na velikonočno nedeljsko jutro sledijo polno obložene mize. Če je pri nas zakoreninjena kulinarična tradicija s šunko, jajci in potico, imajo tudi drugod po svetu svoje.
• Na Finskem pripravljajo jed, imenovano mämmi. Naredijo jo iz vode in riža ter začimb, spečejo v pečici in postrežejo s sladko smetano (ali jo namažejo na kruh).
• Na Danskem je običaj, da na maščobi, v kateri so pekli jajca za zajtrk, ocvrejo pecivo, podobno miškam.
• Norvežani (enako kot Danci) dan pred veliko nočjo v žepu nosijo košček brezkvasnega kruha, ovit v belo platno, opolnoči pa ga pojedo.
• Kisla juha žurek velja za največjo velikonočno poslastico na Poljskem. Pripravljena je na osnovi kislega testa iz ržene moke, nato ga zalijejo z jušno osnovo ter v njej skuhajo še klobase in jajca, vse skupaj pa potem zabelijo s hrenom.
• Italijanska velikonočna kuhinja je močno regionalna, vendar brez velikonočne golobice, sladkega kruha v obliki golobice, ki predstavlja simbol miru in svetega Duha, ni velike noči.
• Na Češkem za veliko noč pripravljajo testene krogce, polnjene z makom ali mareličnim džemom in posute z mandlji.
• Zanimiv običaj poznajo na drugem koncu sveta, v Polineziji - tam ob veliki noči krstijo nekatere vrste školjk, saj verjamejo, da so povezane z morskimi duhovi, po krstu pa školjke vrnejo v morske globine v prepričanju, da tam začenjajo novo življenje.
• Na Irskem in v Angliji ter seveda v vseh nekdanjih kolonijah njihovih veličanstev prisegajo na sladko, njihov najznamenitejši velikonočni kolač pa je simnel cake.