Občasno pomislim, da pišem o dežju, ki je ravno danes omočil obalo Costa Maye, tam nekje v Mehiki, nedaleč stran od mističnega Belizeja. Ne, ni bil rožnat … Ob neštetih kapljah se je v plesu premnogih verižnih vezalk vrtinčil po penastih valovih, ki so kolcaje bičali dolgočasno ravnino v neskončnost. A navkljub vsemu je žgalo kot v plavžu. Le kaj bi prijalo? Morda kaj sadnega, z nekoliko višjo kislino? Je barva sploh pomembna? Bela ali rdeča?
Udarim nekje vmes in v kozarcu Riedel Degustazione pristane poletni rose. Svilnat, niti ne rdečkast, a hladen kot špricer, bi rekli doma … Ob prvem požirku me hlad prijetno osveži in ponese do misli o najsevernejših vinogradih naše krogle.
Klet Lerkekasa se nahaja v Telemarku, natančneje na debelo prekoračenih 59 stopinjah severne zemljepisne širine južne Norveške. Vidal, chardonnay in celo merlot jim uspevajo. Še huje … na Finskem pri 61 stopinjah poskusno pridelajo kakšno tono zilge, natančneje povsem zraven nuklearnega Olkiluota.
Roseji so poleg mehurčkov najprimernejši odgovor za vse hedoniste v teh in onih vročih dneh. Ob njih ne potrebuješ razmisleka, saj te mirno spremljajo in dopolnjujejo ideje, kaj vse boš v prihodnosti spremenil.
Kličejo po še
Najprej razčistimo, kaj sploh je rose. Dolenjski cviček, vipavski maceriran sivi pinot in recimo štajerski rose zweigelta ali modre frankinje. Trije na odtenek enaki kozarci, a tri povsem različne zgodbe, ki jih moramo ločiti in obenem tudi opozoriti, če so predstavljene drugače.
Rožnate kaplje
Rose se sme imenovati le vino, ki je pridelano iz rdeče sorte na način pridelave belega vina. Nastane lahko na tri načine: s kratko maceracijo, pri kateri se po prešanju odstranijo lupine, kot stranski produkt pridelave rdečega vina s tako imenovano metodo saignée, krvavenja, ali pa preprosto z mešanjem rdečega in belega vina. Zadnje metode mešanja v Evropi ne smemo poimenovati rose, je pa zanimivo, da je najbolj razširjena v ZDA.
Pri cvičku gre za zvrst rdečih in belih sort, med njimi žametne črnine, modre frankinje, kraljevine in laškega rizlinga. Ponekod mu dodajajo tudi rumeni plavec, ki je stereotipen v posavskem vinorodnem območju. Maceriran sivi pinot najdemo domala v vseh območjih Slovenije, a gre za belo sorto. Grozdi sivega pinota ali rulandca so obarvani, kar doprinaša k vizualni konfuznosti končne kreacije.
Edini pravi rose v zgoraj navedenem primeru je torej štajerski, saj so osnova izključno rdeče sorte, pridelane in enološko izražene po sistemu pridelave rose vin.
Zelo pogosta napaka v vinskih kartah in ponudbah je, da boste navedene primere našli v skupini rose vina, kar ne drži. Pravilna označba za navedeni trojček bi se torej glasila: cviček - rdečkasto vino, maceriran sivi pinot - belo vino, štajerski rose - rose vino.
Kako je z roseji v svetu
Rose, rosado, rosato, blush je v bistvu mogoče pridelati po vsem svetu, kjer terroir in naravne danosti omogočajo vzgojo rdečih sort. Sprehod skozi zgodovino nam priča, da so tudi prva rdeča vina močno spominjala na roseje, saj še niso poznali maceracije, s katero so doumeli, da je ključna in poglablja odtenke. S pričetkom pri starih Grkih pa vse tja do Rimljanov in njihove Provincie Romane, kot so rekli današnji Provansi.
Če pogledamo mehurčkasto Šampanjo, ki je danes glavni protagonist pridelave penečih vin, je njena preteklost mirnejša. Stremeli so k temu, da bi ujeli Burgundijo, ki je takrat veljala za pojem vrhunskih rdečih vin, a so bila tista v Šampanji bolj bleda, rožnata in so težko tekmovala s slavno sosedo. Zatorej so ubrali bližnjico in pogosto dodajali rdeči ribez, da so pridobili barvo.
Vzpon pridelave rose vin se je pričel šele globoko po drugi svetovni vojni, pri čemer je pomembno vlogo igrala Portugalska s svojim sladkim rosejem (Mateus). Ne pozabimo, da so v svetu najbolj spoštovani in cenjeni vselej suhi roseji, čeprav je ta trend pri nas shodil mnogo kasneje.
Danes za najpomembnejšo in obenem najboljšo pokrajino rose vin na svetu velja čarobna Provansa. Bandol in Bellet sta apelaciji, kjer tamkajšnje sorte grenache, syrah, cinsault, mourverdre in carignan obirajo kasneje, kar prinaša bistveno bogatejše roseje z višjimi alkoholi, a kar je zanimivo, je to, da so barvno prej pronicljivo čebulnati kot rozasto lososovi, kakršne poznamo pri nas. Dodaten sprehod po Franciji odkriva še nekaj tovrstnih biserov, recimo Tavel v južni Rhoni, slavni Anjou v dolini Loare in še bi lahko naštevali.
Rose doma
Doma smo lahko ponosni na vrhunske izvedbe roseja, ki so v zadnjih letih resnično med najboljšimi v široki evropski regiji. Na Primorskem so bolj naklonjeni italijanskim inačicam, torej z izraženo sadnostjo, nekaj telesa in pitnostjo. Štajerski roseji predvsem predstavljajo kolaž modrih pinotov, modre frankinje in zweigelta. So izrazito sadni, s poudarjeno kislino, lahkotnim do srednjim telesom in zadnje čase predvsem suhi, kar je pisano na kožo resnim ljubiteljem tovrstnih vin.
V Španiji poglavitno vlogo igra pokrajina Navarra, pokrajina severno od slavne Rioje, kjer je petdeset odstotkov pridelanih vin ravno rosejev oziroma rosadov, kot jim rečejo. Ključne sorte pri pridelavi slednjih so garnacha, graciano in tempranillo.
Ne pozabimo še na novi svet, predvsem na Napo in Sonomo valley v Kaliforniji, kjer je na svetovni piedestal stopil rdeči zinfandel. Tamkajšnje roseje, ponekod tudi blushe (rdečice) pridelujejo še iz cabernet sauvignona in merlota, a naj vas ne zavedejo marketinška imena white zin, cabernet blanc, white merlot in podobno. Takšnih sort ni.
In kaj naj piknem zraven? Tatar grobo nastrganega lososa s koprcem in kakšno pinjolo. Komplementarna poezija …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
