Zoran Mijatović
Kar (pre)mirno in (pre)tiho je bil oktobra 2021 izvoljen novi selektor ženske košarkarske reprezentance, Grk Giorgios Dikaioulakos. Še več, izvršni odbor Košarkarske zveze Slovenije ga je potrdil kar prek dopisne seje, novica pa je bila objavljena sredi vikenda. Zakaj je bila menjava njegovega predhodnika Damirja Grgića tako nujna in urgentna, sploh glede na njegove uspehe - Slovenijo je s (prvimi) tremi uvrstitvami na Eurobasket umestil na evropski košarkarski zemljevid -, ni bilo nikdar natančno pojasnjeno. In čeprav je Grgić malodane vse najboljše slovenske košarkarice poznal že od malih nog, s Celjem pa že skoraj desetletje in pol dominira v domačih tekmovanjih, je lahko KZS menjavo upravičeno argumentiral, da je Dikaioulakos trofejnejši trener. Milo rečeno.
Novopečeni trener leta v ženski evroligi, ki si je nagrado prislužil tudi s prebojem italijanskega kluba Beretta Famila Schio na tretje mesto elitnega tekmovanja - s trojko ob pisku sirene so Italijanke z 59:56 slavile nad Prago, za katero igra aktualna slovenska kapetanka Teja Oblak -, v ženski košarki že dolgo velja za slovito ime. V glasovanju za evroligaškega trenerja leta je že v sezoni 2019/2020 osvojil drugo mesto, leta 2011 je postal v absolutni konkurenci trener leta v Grčiji, in to v času, ko je Srb Željko Obradović s Panathinaikosom vladal Evropi. Istega leta je Dikaioulakos vodil žensko ekipo Evrope v Fibini različici tekme All Stars oziroma tekme vseh zvezd. Skratka priznanja se rada lepijo nanj.
V lepšo prihodnost brez kapetanke
Pa vendarle; ne s svojimi uspehi ne z ustoličitvijo v Sloveniji ni dvignil toliko prahu kot ob odslovitvi dolgoletne kapetanke Nike Barič iz reprezentance tik pred domačim Eurobasketom. Njen zapis na facebooku, da so "znalci" na KZS kljub uspehom Grgića "podpisali tujca", ga je toliko zbodel, da se je ostro odzval: "Delitev družbe in ekipe z govorjenjem o tujcih in domačih je lahko sila nevarno in nas spominja na neke druge, temnejše čase zgodovine. Ob tem je večina članic naše reprezentance 'tujk' v nekem drugem okolju, kjer se srčno trudijo svoji ekipi prinesti čim boljši rezultat. To velja tudi za osebo, ki je napisala ta sramotni komentar."
Reprezentančni dosežki v senci klubskih
Ženski Eurobasket bo v ljubljanskih Stožicah (in eno skupino v Tel Avivu) na sporedu med 15. in 25. junijem. Še vsako veliko tekmovanje, ki se je dogajalo v Stožicah, naj gre za košarko, odbojko, hokej na ledu ali tudi futsal, je tribune razprodalo. Grk si nekaj takega želi tudi za žensko košarko, kjer je tihi cilj osvojiti najboljši rezultat doslej - na zadnjih dveh EP-jih so Slovenke končale na desetem mestu. O želenem rezultatu Dikaioulakos še ni želel govoriti. Z ženskimi reprezentancami na evropskih prvenstvih doslej še ni požel uspeha; leta 2009 je kot pomočnik selektorja grške vrste osvojil peto mesto, kot selektor je bil z Latvijkami leta 2011 osmi, z Grkinjami leta 2015 pa deseti.
Njegova najbolj odmevna poteza v letu in pol selektorskega delovanja - v tem času je Slovenija igrala sicer nepomembne kvalifikacije, saj je bila na domači Eurobasket že tako ali tako uvrščena, zato je spoznavne zbore reprezentance obiskovalo majhno število novinarjev, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke - je sicer šokirala, pa vendarle ni bila povsem nepričakovana. Na prvem od štirih zborov je Nika Barič na drugi tekmi zaradi (domnevne) poškodbe odsedela na klopi (in nato izgubila kapetanski trak), nato je na dveh zborih, spet zaradi (domnevne) poškodbe, ni bilo, na zadnjem pa je odigrala pod svojim nivojem. Da je bil njen zapis le kaplja čez rob, je bilo zaznati iz dodatnih izjav vodstva KZS, in da so nesoglasja med selektorjem in nekdanjo kapetanko vrela že dlje časa. Dikaioulakosova uvodna izjava, da je "Slovenija ekipa oziroma zveza z bogato preteklostjo in z, verjamem, še lepšo prihodnostjo," ki nam jo je ob spoznavnem srečanju serviral junija v Mariboru, pa je pristala na spolzkih tleh.
Prvi tujec v jugoslovanski ligi
Že takrat, ob drugem zboru, je priznaval, da je v reprezentanco prišel tako na vrat na nos, da na prvih tekmah novembra 2021 vseh igralk, razen Baričeve, Oblakove in Eve Lisec, niti po imenih ni poznal. Prav zato je junija v Mariboru organiziral 18-dnevne priprave, na katerih je košarkaricam predstavil svoja košarkarsko filozofijo in sistem. Čeprav ga je do potankosti izpilil v ženski košarki, pa je Dikaioulakos začel v moški. Ne nazadnje je bil tudi sam košarkar. Celo zgodovino je pisal. Pa ne ravno z uspehi, temveč dejstvom, da je bil prvi tujec v jugoslovanski ligi, ko je kot nekdanji grški kadetski reprezentant z 19 leti v sezoni 1988/1989 zaigral za Kosovo Polje in se tam tudi vpisal na fakulteto za šport. Kariero je nadaljeval v Prištini, hrvaški Trepči in v Famosu Sarajevo. Prav tam se je tudi lotil trenerskega posla, ko je udarila - vojna.
"V Grčiji so me opozarjali na (balkansko) vojno, jaz pa sem se pogovarjal s Sarajevčani, ki so zgolj zamahovali z roko"
"V Grčiji so me opozarjali nanjo, jaz pa sem se pogovarjal s Sarajevčani, ki so zgolj zamahovali z roko, misleč, da se to ne more zgoditi. Spominjam se znamenitih demonstracij za mir v bližini hotela Holiday Inn. Tisti streli ostrostrelcev so naznanili vsesplošni kaos. Tudi sam sem za dobra dva tedna ostal ujet v mestu. Nisem mogel pobegniti. Nato sem le odšel. Ko sem nato živel v Atenah, je bil dovolj manjši tlesk, da sem se v strahu zdrznil in negotovo pogledal okrog sebe," se je za Sportklub spominjal (po)vojnih časov, ki so ga preusmerili nazaj v domovino.
Niz 105 zmag za knjigo rekordov
Tam je najprej delal z mladimi, ob prelomu tisočletja pa se je začela pot navzgor. Leta 2000 je bil pomočnik trenerja pri Milonu, ki se je prebil v prvo grško ligo, nato se je obrti kot pomočnik pri še enem domačem prvoligašu Dafniju učil od kasnejšega nemškega selektorja Dirka Bauermanna, ki je leta 2005 Slovenijo ovil v črno. Prva prelomnica kariere je sledila v sezoni 2001-2002, ko ga je za pomočnika vzel še en nekdanji selektor, v tem primeru slovenski, Slobodan Subotić, in to pri velikanu Olympiakosu: "Še dandanes se pogosto slišiva. Ko ga pokličem, nikoli ne vem, kje bo zazvonil njegov telefon. Morda v Slonokoščeni obali. Ali v Libanonu, zdaj na Cipru. Rad ga imam. V prvi vrsti kot človeka."
Ozaljšan življenjepis mu sicer sanjske službe ni prinesel avtomatsko, še nekaj poskusov je bilo potrebnih ter naposled celo selitev iz moških v ženske košarkarske vode. "Po delu v moški košarki me je poklical lastnik ženskega grškega prvoligaša Athinaikos. V eni sezoni je bila to osma ekipa lige, naslednje leto prvak brez poraza. Sledila je še prva evropska lovorika, evropski pokal," se ključnih let od 2008. do 2010. spominja Dikaioulakos, ki je z atenskim klubom postavil celo svetovni rekord. Kar dve sezoni namreč ni izgubil, njegov zmagovalni niz pred trojno krono je znašal kar 105 tekem!
Kamorkoli pride, sledi lovorika
Jasno, takrat so se mu odprla vrata vseh najboljših evropskih ženskih klubov in Dikaioulakos nikjer ni razočaral; z Lotosom iz Gydnie je osvojil poljski pokal 2011, s turškim Fenerbahčejem se je leta 2012 prvič uvrstil na zaključni turnir četverice v evroligi, romunskemu Targovištu je leta 2013 zagotovil evroligaško končnico, v letih 2014 in 2015 je rusko Nadeždo dvakrat pripeljal do finala evrolige, na zaključni turnir je nato še dvakrat prišel s Fenerbahčejem, nakar je nove izzive iskal na Kitajskem, po obdobju covida-19 pa je z italijansko Familo Schio v Italiji osvojil trojno krono ter minuli konec tedna še tretje mesto v evroligi. Reference, ki jim v tem poslu ni para. Čas za vrnitev k izzivom moške konkurence? "Vseeno mi je, ali vodim moško ali žensko ekipo. Nikoli me ne boste slišali negodovati, da v ženski košarki ni denarja, medijske pozornosti, občinstva … Jaz le delam." Pri tem vendarle poudari eno razliko: "Pri ženskah že droben detajl spremeni mentaliteto."
Odslovitev Baričeve je sicer vse prej kot detajl, a rezultat Dikaioulakosa na Eurobasketu se bo meril tudi skozi to potezo; ob uspehu bo bržčas veljala za genialno, ob neuspehu za usodno.
