Čeprav je od Maistrovega prevzema vojaške oblasti minilo že dva meseca, je bila občinska oblast, ki jo je vodil župan dr. Schmiderer, v začetku leta 1919 še vedno v rokah mariborskih Nemcev. Vladnemu komisarju Vilku Pfeiferju, ki ga je Narodna vlada SHS imenovala na seji 13. decembra 1918, se s prevzemom občinske oblasti namreč ni mudilo. V Maribor je prišel šele 22. decembra in skupaj z Rudolfom Maistrom ter člani Slovenskega narodnega sveta so pričeli priprave. Eden izmed poglavitnih razlogov za več kot dvomesečno "zakasnitev" prevzema tudi civilne oblasti v mestu zagotovo tiči v dejstvu, da je bil celoten uradniški aparat takrat izključno v rokah nemških prebivalcev mesta. Treba je bilo najti in za občinske posle usposobiti dovolj veliko število ljudi slovenskega rodu, ki bi jih zamenjali. Drugega januarja je bilo za prevzem oblasti naposled vse pripravljeno.

Slovenci zahtevajo izročitev mesta

"Včeraj med 11. in 12. uro so prišli na mariborski magistrat okr. glavar dr. Lanjšič, general Maister, zastopniki Narodnega sveta in novi mariborski komisar dr. Pfeifer z zahtevo, da se jim izroči uprava mesta Maribora. Županu dr. Schmiedererju in zbranim tovarišem je dr. Lanjšič naznanil, da je mariborski občinski svet vsled sklepa Narodne vlade razpuščen, in sicer zato, ker je izrazil svojo pripadnost Nemški Avstriji in je obenem predstavil novega komisarja dr. Pfeiferja. Če se mariborski župan ne umakne zlepa, potem se bo moral sili. Župan dr. Schmiederer je izjavil, da se umakne le sili, na kar pa je dr. Lanjši pozval, naj se mirno uda. Končno se je mariborski župan s solzami v očeh udal neizogibni usodi in izročil vse občinske posle komisarju dr. Pfeiferju. V mestu je vse mirno. Varnostno službo v mestu je prevzela državna policija," opiše dan kasneje prevzem oblasti časnik Slovenec.

Odmeval je Der Wacht am Rhein

Priprave na obisk so se pričele že vsaj dober teden prej, velja pa poudariti, da so jih izdatno podprli politični krogi iz Gradca. Pripravljali so se transparenti, po trgovinah so pokupili vse trakove v barvah "frankfurterce" (črno-rdeče-rumena zastava), med mariborskimi Nemci pa je krožilo tudi glasovanje oziroma zbiranje podpisov. Izpolnjene rdeče-bele anketne lističe so nameravali predati podpolkovniku Milesu in mu s tem pokazati, kakšna je volja prebivalcev Maribora. Organizatorji so trdili, da je takšno anketo zahteval prav Miles, a ta je to vedno odločno zanikal, zato je mogoče z veliko gotovostjo trditi, da je bila to le propagandna poteza za čim večji odziv.

Streljanje in mrtvi na Glavnem trgu

Od okrajnega glavarstva je množica nadaljevala proti Glavnemu trgu in Rotovžu. Še naprej so vzklikali parole, spet jih je skupilo nekaj izložbenih oken, v Gosposki ulici pa so pretepli sina dr. Karla Vestovška, predsednika Narodnega sveta za Štajersko, in še nekega dijaka.
Na Glavnem trgu se je zbralo nekaj tisoč demonstrantov in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo še kaj hujšega kot vpitje, razbijanje izložb ter ustrahovanje in pretepanje slovenskih prebivalcev mesta. Množica je pričela pritiskati na magistrat, ki ga je branilo le dvajset mož slovenske vojaške patrulje, in hotela nasilno vstopiti v mestno hišo in magistrat prevzeti v svoje roke.
O tem, s katere strani je bil izstreljen prvi strel, so kasneje poročali različno. Nemški časopisi so trdili, da so pričeli na množico streljati stražarji, slovenski pa, da je prvi strel prišel iz množice in da so stražarji pričeli najprej streljati opozorilno v zrak. Eden izmed teh strelov pa je bil namerjen prenizko - tako časniki -, krogla naj bi se od nekoga odbila in zadela drugega demonstranta v glavo. A tudi ti opozorilni streli naj ne bi pregnali množice, ki je nadaljevala pritisk, zato so vojaki pričeli streljati vanjo. Streljanje je trajalo le slabo minuto, izstreljenih je bilo okoli petdeset nabojev.
"Ljudstvo je divje kričeč bežalo na vse strani. Bil je grozen prizor, ko so ljudje padali drug čez drugega. Prostor pred magistratom je bil naenkrat prazen, samo uboge žrtve neumne politike so obležale v svoji krvi," zapiše Mariborski delavec.
Število mrtvih ni bilo natančno nikoli znano, saj so nemški in slovenski časniki pisali različno, je pa dva dneva po krvavih dogodkih Slovenec navedel imena petih žrtev in pisal še o dveh neidentificiranih, časnik pa je tudi zapisal, da verjetno devet ali deset ranjenih ne bo preživelo.

General Maister vzpostavi red

Dan po krvavem ponedeljku je general Maister izdal uredbo, po kateri so morale biti v mestu gostilne in kavarne zaprte že po osmi uri zvečer, prepovedano je bilo točenje alkoholnih pijač, v kinih in gledališču ni bilo predstav, ob šesti uri popoldan so morali prebivalci mesta zapreti vhodna vrata svojih domov, zapustiti dom je bilo po osmi uri strogo prepovedano. Preklicana je bila veljavnost orožnih listov, lastniki so morali svoje orožje brez izjem oddati oblastem, nekdanji avstrijski častniki pa so morali do konca meseca zapustiti mesto. Vladni komisar dr. Vilko Pfeifer je po krvavih dogodkih odpustil tudi 16 občinskih uradnikov, ki so se udeležili demonstracij.
Seveda je prišel iz Avstrije pričakovano oster odziv, že dva dneva po streljanju se je sestal v Gradcu na izredni seji deželni zbor, državni urad za zunanje zadeve Nemške Avstrije pa je poudaril, da lahko slovensko ravnanje ogrozi mir v celotni srednji Evropi. Oglasil se je tudi podpolkovnik Scherman Miles in izrazil obžalovanje, da so se zavoljo njegovega obiska zgodili tako tragični dogodki, obenem pa pohvalil mariborske oblasti za "izborno upravo in red".
Po krvavem ponedeljku in poskusu prevrata se je stanje v mestu počasi umirilo, kljub vzpostavljeni slovenski oblasti pa je negotovost trajala vse do 10. septembra, ko je bila v Saint Germinu v Franciji sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo. Z njo so bile določene tudi meje novonastale Republike Avstrije, s tem pa tudi naša severna meja.