Vse, kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi. Tako pravi 49-letna Srbkinja Olivera Ćirković, ki ima za seboj pravo filmsko zgodbo. Po uspešni košarkarski karieri - igrala je tudi v celjskem klubu - je nekdanja srbska reprezentantka postala športna direktorica ženskega košarkarskega kluba Crvena zvezda. Košarkarski poti je sledila kriminalna, ko je s skupino Pink Panter izvajala drzne rope draguljarn in zlatarn - dišali so jim diamanti in drage kovine. V Grčiji je pristala v zaporu, a ji je uspelo pobegniti; kasneje je kazen sicer odslužila. Zdaj stopa po novi poti, napisala je knjigo o svojih izkušnjah, ogromno slika in skuša ljudi prepričati, da je mogoče življenjske poraze spremeniti v osebne zmage. "Morda pa bom kdaj naredila kaj velikega, česar ne bi nikoli napravila, če ne bi bilo moje preteklosti," doda sogovornica k uvodnim besedam, da ničesar ne obžaluje.

"Borbena ženska, ki ne sprejema poraza"

"Sama sebi nikakor ne bi rekla kriminalka, čeprav me sedaj vsi najprej povežejo s kriminalom. Zato, ker sem se javno izpostavila s temo, ki je banalna in škandalozna in privlači pozornost ljudi," pove Olivera in poudari, da so vprašanja ob prvem srečanju z njo vedno povezana z njeno kriminalno preteklostjo. A jih razume, saj je bil kriminal del njenega življenja celih dvajset let.
"A jaz se ne počutim tako. Nase gledam kot na zelo borbeno žensko, ki ne sprejema poraza, ki vse svoje poraze spremeni v zmage, ki se zna prilagoditi neznanim situacijam, ki je iznajdljiva, ki se znajde tudi v najtežjih in najbolj nemogočih situacijah. Mislim, da sem močna ženska na vseh področjih - na športnem, umetniškem in na kriminalnem, ki je popolnoma moški svet, a sem se tudi tam zelo dobro izkazala, mogoče celo dominirala."

Ropi so trajali od 40 sekund do dveh minut

In kaj vse je počela kot kriminalka? "Česa vse nisem, bi bilo boljše vprašanje!" se nasmeje zgovorna sogovornica. "Ko začnejo o tebi govoriti, da si pink panter, to pomeni, da si šel skozi vse lestvice, kot v športu, da si bil pionir, kadet, mladinec, senior. Tudi v kriminalu sem šla čez vse te faze."
Na koncu je bila organizatorka, "mozak operacij" (možgani operacij), in njeni zaslužki so bili večji. "A to pomeni, da moraš imeti tudi več denarja, ki ga lahko vložiš, večje so bile tudi obveznosti: izbirati moraš ljudi, jih iskati, pošiljati naokrog, sam moraš na pot, iskati moraš posle, prodajati robo. Cel krog, ki sem ga sama sklenila v smislu organizacije, pa vseeno sem za izvedbo potrebovala še druge. V teh dvajsetih letih sem spoznala mnogo ljudi, dobre, slabe. Eni so bili prijatelji, drugi niti malo. V vsakem poslu narediš kake kompromise zaradi koristi."

Iz zapora kot profesionalna kriminalka

Zato da so imeli večino časa mir pred policijo, da je vse teklo kot namazano, je morala veliko razmišljati. "Toliko, da me je že bolela glava. Sedaj prvič počivam, prelepo mi je, uživam. Ne mislim več toliko, kot sem prej. Morala sem misliti o vsem in vseh, 24 ur na dan, sedaj sem lahko prvič brezbrižna, jem tri obroke na dan in se dobro počutim," razlaga Olivera.
Pogosto je tvegala tudi izgubo denarja, če jim posla ni uspelo izvesti po načrtih ali če nakradeno ni bilo vredno toliko, kot je ocenila, da bo. "Sama sem izbirala posle, bila sem pred trgovinami, merila čas, kontrolirala ulico. Če ne bi vsega dobro predvidela, bi bila kriva za neuspeh in s tem bi težko živela. Nikoli tudi ni dobro, če se komu kaj zgodi. Delo sem opravljala častno, bila sem točna, odgovorna, korektna, moja beseda je veljala več kot katerikoli dogovor. Tako sem imela dolgo kariero; če ne bi bila taka, mi ljudje ne bi sledili."
Največ je delala v Grčiji, kjer so jo tudi ujeli. "Naredila sem jim veliko škode in logično, da so me morali ujeti. Če kdo 15 ali 20 let dela škodo v tvoji državi, je jasno, da mora nekdo za to plačati in takisto sem morala jaz. Nikoli nisem prenehala, bila sem vse bolj agresivna in zapor je bil normalna posledica," razmišlja o pravični kazni.
Običajno te ujamejo zaradi kakšne neumnosti, pravi. Prvič so jo po ropu dobili s prijateljem, ki je v avtu pozabil orodje, ki se uporablja za krajo, a tiste kraje niso izvedli z njim. Tudi zlata in ur niso več imeli pri sebi. A ker je bil prijatelj že prestopnik, so se začele težave. Grško pravosodje, ki ga je nemogoče pojasniti, poudari, jo je obsodilo, čeprav dokazov proti njej niso imeli. "To, da so me kaznovali, je bilo slabo zanje in zame, saj sem postala še bolj nevarna prestopnica in ni bilo več povratka. Mislim, da bi sodniki morali biti blažji z ljudmi, ki jim sodijo prvič in o katerih je jasno, da niso samo prestopniki. Sama sem imela dobro kariero v športu, morda bi takim, kot sem jaz, morali dati kako drugo kazen, ob kateri bi lahko razmislili, kaj so naredili in kaj bodo storili naslednjič. Tako kaznovati ... Iz zapora sem izšla kot rekrutirana profesionalna kriminalka."

Filmski pobeg

Še bolj strastno je bila aktivna v kriminalu, a tudi drugič se je v ječi znašla zaradi podobne neumnosti kot prvič, razlaga. "Zapor ne more biti dober in ni nobena pozitivna izkušnja; ne pravijo zaman, da je predzadnja največja nesreča v življenju, zadnja je bolezen. Vseeno je v njem mogoče zmagati. Sama sem bila vedno dober organizator in tudi v zaporu sem svoj čas zelo dobro organizirala, izkoristila dolga leta, ki so sicer izguba časa, in jih pretopila v koristen čas. Pisala sem knjigo, dnevnik, brala in slikala. Vse to mi je koristilo," pojasnjuje sogovornica.
V zaporu je imela ugodnosti in poseben položaj, ki pritiče umetnikom. "V zaporu niso naredili nič, da zapornice ne bi bile kot lene mačke, ki spijo in izgubljajo čas. Stražarji so bili še bolj leni od njih in depresivni. Uprava bi morala delati za resocializacijo, da bi bila od zapornikov kaka korist. Tako pa so tisti, ki tam delajo, in tisti, ki ne, velika skupina nesrečnih ljudi, ki ne ve, kaj bi s seboj. Jaz sem si našla delo, zato sem šla lažje skozi zapor kot drugi."
Leta 2012 ji je uspelo iz zapora pobegniti. Izkoristila je svoj dar za slikanje, z njim se ji je odprla pot do upravne zgradbe, kjer so želeli njene slike, in tako je že bila blizu glavnih vrat iz zapora. "Nista bili potrebni samo moja dobra volja in umetnost, ampak tudi to, da sem dobro funkcionirala v zaporu. Izgubili so občutek, da sem zapornica, bolj so me imeli za umetnico. Napaka je, ko te stražar podceni in te vzame za svojega. Nikoli nisem bila njihova, v tišini sem pripravljala svoj pobeg in predano slikala." Tveganje je bilo že dvajset let del njenega življenja, zato je ni motilo, da bo tudi del njenega pobega, organizacija tega pa je bila podobna akcijam iz roparskih časov. Povezala se je z nekdanjimi kolegi, hitro so ji odgovorili. Pobeg opisuje v svoji knjigi Jaz, Pink Panter. Od tega, kako so ji domnevno pripeljali barve za slikanje, kako so onemogočili stražarko, kako tisti, ki bi morali streljati, niti niso vedeli, da morajo streljati nanjo, saj ni bežala, ampak se je skozi glavna vrata sprehodila kot zdravnica ali advokatka in prisedla k motoristu, ki jo je čakal. Čez sedem dni je že bila v Srbiji, poznala je "črne poti", po katerih so tihotapili blago. Po nekaj mesecih se je vrnila v zapor, da odsluži kazni. Skupno je presedela le 7,5 leta, čeprav bi jih morala 32. Nekaj sodb je padlo, nekaj kazni so ji združili.

Ne ve, ali denar hitreje zaslužiš ali zapraviš

Zelo pomembno je, da je napisala knjigo, pravi. In to drugačno od drugih piscev, ki se ne borijo v areni življenja, ampak večinoma sedijo v publiki, izpostavi. "Mnogi se najdejo v moji knjigi, eni v smrti mojih staršev, drugi v zvezi z očetom, sinom, nekateri v športu. Nekateri so se uspavali. A treba je prebuditi borbenost, ki tiči v vsakem od nas, če ne, bo konec sveta. Zakaj ne bi bil moj primer dobra praksa, kako poraz z borbo spremeniti v zmago! Vztrajam, da je za dosego nemogočega potrebnega le malo več časa. Morda pa knjiga spodbudi koga, ki je nezadovoljen z življenjem, da kaj spremeni. Sicer pa, zakaj ne bi bil prestopnik dober primer, ki pokaže, da se lahko vrneš v popolnoma normalno in uspešno življenje?" razmišlja o sporočilu svoje knjige in zgodbe.
Pa je kriminalno življenje končala za vedno? "Ne vem, nekaj zlobnega imam očitno v sebi," se pošali svetlolasa Srbkinja. Od februarja spet živi "normalno", v teh desetih mesecih ni storila kriminalnih dejanj. "Več časa ko mine, bolj sem vstran. In sem na dobri poti. K sreči mi tudi na tej gre dobro, toliko sem zaposlena, da nimam niti časa, da bi se še ukvarjala s kriminalom. Prekinila sem večino povezav z ljudmi iz preteklosti, ki te običajno potegnejo nazaj. Sem na novi poti z novimi ljudmi in to je dobro."
Potem ko je napisala nekaj strani zgodovine kriminala, bi si to želela tudi na novem področju - morda bo to področje resocializacije zapornikov, ekranizacija njenega življenja ali velika razstava slik. "Lahko bi bila tudi najboljša motivacijska govornica, če bi me to zanimalo. Zato je dobro, da v življenju kaj poskusiš. Ne vem, če je kdo več preizkusil in doživel, kot sem sama."
Od nekdanjih časov se ne da več živeti, prizna Olivera, ne ve tudi, ali denar hitreje zaslužiš ali zapraviš. S kriminalnim načinom življenja je prišel nov stil, ki so ga živeli vsi okrog nje. Predtem je nosila čevlje za sto evrov, potem pa za deset tisoč, nekoliko karikira. "Dvigneš standarde," pojasni in doda, da se ni nikoli ukvarjala s kriminalom, povezanim z drogo, politiko, s policijo, z organiziranim kriminalom, ki je blizu državi. Takim pa, verjame, denarja nikoli ne zmanjka. Člani skupine Pink Panter so sebe dojemali bolj robinhoodovsko, ko so s krajo dragih izdelkov revnejšim omogočili, da so si jih lahko privoščili.
Danes je modrejša, na svet gleda širše, bolj razume ljudi, pravi. "Kdor ni nikoli poskusil življenja, ni nikoli živel - sama sem ga še preveč!" Zdaj je tudi veliko bolj realna, ocenjuje. Spoznala je neskladje v dojemanju in obravnavanju tega, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro, kaj slabo. "Zgodilo se je, da so dekleta, ki so sodelovala z organizirano kriminalno združbo, kjer so v igri tone heroina, dobila kazen zapora treh mesecev, kakšna druga pa je morala sedeti ogromno let, ker je kradla parfume." Po vseh izkušnjah, ki jih ima za seboj, se ničesar več ne boji, saj je v nekem trenutku izgubila prav vse. In zato se ne bo zgodilo, da bi se zaposlila v kakem podjetju in tam drhtela od strahu, ali jo bodo obdržali ali pa jo nagnali; zdaj je svobodna umetnica.