Zgodovinarji ohranjajo zavedanje o dogodkih in datumih, ki so zaznamovali posamezno obdobje, romanopisci tkejo iz njih zgodbe, filmarji jih naredijo dostopne širokim množicam. Toda prav življenje množic in njihovo doživljanje prelomnih trenutkov ostaja najpogosteje skrito, češ da ni dovolj zanimivo za - množice. Poskusimo se torej spomniti, kako smo "običajni" ljudje zaznali vstop Slovenije v Evropsko unijo.
Sobota, 1. maj 2004, ni bil prvi dan v zgodovini naših ljudi, ko se jim je obrnil svet na glavo. Moji stari starši so bili begunci med prvo svetovno vojno; ko so se vrnili, so jih pričakale ruševine in neka nova država, ki je zvečine niso marali. Kot Slovenci na Goriškem so doživljali vzpon italijanskega nacionalizma že v drugi polovici 19. stoletja, vendar so še verjeli v kralja in cesarja, ki jim je omogočal, da so se po nedeljski maši dogovarjali, ali naj gredo z vlakom v Beljak na vrček piva ali v Trst na skodelico kave. Preste ali bige, to je bilo vprašanje, odgovor pa stvar trenutnega navdiha in dosegljiv brez posebnih dovolilnic za premike med deželami velikega cesarstva.
Najprej jug, potem sever
Z Italijo so kmalu prišle nepričakovane težave, ki so se stopnjevale s fašizmom, kmetje pa vedo povedati, da se jim je sesul celoten prodajni program. Pridelovalci zgodnjih pridelkov za Dunaj, Prago, Linz so postali "zamudniki" pri oskrbovanju večjih mest pretežno sredozemske kraljevine. Po pozebi leta 1929 je nova oblast zaukazala izruvati oljke z izgovorom, da je na Apeninskem polotoku več kot preveč primernejših leg za oljčnike, les oljk pa so uporabili za kakovostno oglje, s katerim so pokrili del potreb po premogu iz uvoza. Zapovedana je bila samozadostnost države, kar se je v vsakdanu poznalo z vračanjem k reji prašičev na vsakem dvorišču in samooskrbi z mastjo. Mnogi so se odselili, in to ne zgolj v obljubljene dežele Severne in Južne Amerike, ampak tudi v Jugoslavijo. Spomnimo se zgolj Primorcev v Prekmurju, ki so tja ponesli veščine, znanja in semena za pridelavo bledenega goriškega radiča in belušev!
Življenje z dovolilnicami
Obdobje po drugi svetovni vojni je bilo kaotično in zaznamovano s privajanjem na dovolilnice za premike med vasmi, s stražarnicami na vsakem koraku, z negotovostjo in mobilizacijo med Slovenci, naj zahtevajo priključitev k Jugoslaviji. Ko je do slednje prišlo, meja ni bila tam, kjer so vsi upali. Zarezala je v živo tkivo in mestu odvzela zaledje, zaledju pa mesto, toda ne zgolj to: prekinila je stike, ki so se stkali skozi stoletja, ki so bili družinski, prijateljski, poslovni, družbeni in družabni. Lagali smo si, da je meja zadrga, ki povezuje, toda istočasno čutili, kako nas dejansko ločuje. To je vedel vsak kmet, ko je moral po ovinkih z "dvolastniško" do njive zraven hiše, to je vedel vsak lastnik prepustnice, ki se je moral pravočasno vrniti čez maloobmejni prehod, da mu bilo treba daleč naokrog na mednarodnega, toda s tem smo se sprijaznili in tega vstop v EU ni odpravil. Je pa odnesel carinike z meje in spodnesel cvetoče tihotapljenje, ki je bilo za nekatere posel, za druge pa vsaj nekakšen konjiček, ki ga je bilo treba negovati, pa čeprav le za dodaten par kavbojk, vrečko kave ali prepovedane artikle, med katere so sodile tudi revije s takrat izjemno priljubljeno Cicciolino.
Gremo po špežo!
Pričevanja na te čase ohranjajo majhne, a nadvse poučne izpostave Goriškega muzeja. Vsaka prispeva nekaj kamenčkov v mozaik dogajanj po drugi svetovni vojni, ki gredo od postavljanja žičnih ovir in zapiranja meje do njenega postopnega odpiranja, ki pa je vključevalo toliko omejitev, da je bil "šverc komerc" oziroma "kontrabant" preprosto nujen. Ne sicer za preživetje, ampak za duševno zdravje! Posebno zanimiva je zbirka v nekdanjem "bloku" Rafut-Pristava, kjer si lahko ogledamo razne tihotapske pripomočke in najpogostejše predmete neuradne čezmejne izmenjave (kava, meso, maslo, žganje, cigarete), obenem pa prisluhnemo pričevanjem tihotapcev in carinikom. Eni z drugimi so se igrali nekakšno igro mačke in miši, pri čemer so mačke (cariniki), s časom dovoljevali miškam vse več in več svobode.
Lagali smo si, da je meja zadrga, ki povezuje, toda istočasno čutili, kako nas dejansko ločuje
Ena izmed besed, ki so se uveljavile kot geslo, kot "lozinka" ob prehajanju meje, je bila "špeža", ki naj bi uradno zajemala nekaj značilnih italijanskih delikates, kot so mortadela, gorgonzola, parmezan, riž in testenine, za njo pa so se skrivali nov komplet michelink, rezervni del pralnega stroja ali kak drug artikel, ki ni bil namenjen nedeljskemu kosilu. Toda nič manj pomemben ni bil niti tok v drugo smer. Kolikokrat smo za vinske promocije zvozili čez mejo bistveno več steklenic, kot bi jih smeli!? Pa ne zgolj vino, tudi siri, pršuti, salame in druge dobrote so bile zraven. Bili so časi, ko smo si vsi želeli več sodelovanja, več povezovanja, večjega medsebojnega poznavanja, in ker ni bilo časa, da bi vse to spravili v uradne okvire, smo kot mravljice po malem znosili vse potrebno čez mejo, nato pa naložili v večje vozilo in se odpeljali na turinski Salon okusov, pliberški Jormark ali zgolj na skupni slovensko-italijanski večer v eni od obmejnih gostiln in vsi smo bili zadovoljni in veseli. Z letom 2004 je vse postalo lažje, kar dokazuje tudi številčno močna prisotnost slovenskih ponudnikov hrane in pijače na goriških Okusih na meji.
Čakajoč na schengen
Vstop v Evropsko unijo je bil nedvomno velik dosežek za državo, ki se je morala Bruslju dokazati vredno članstva s sprejemanjem zakonodaje, usklajene s pravnim redom povezave, toda za ljudi ob meji je bil mnogo bolj pomemben vstop v območje držav s prostim prehajanjem meje, v schengensko območje. Takrat so se cel dan in pozno v noč, če ne kar do jutra vrstila druženja ob mejnih prehodih, ki so izgubili smisel in pomen. Šele takrat je meja postala zadrga, čeprav je marsikje ta zadrga še vedno vidna. Je kot brazgotina, na katero se z leti navadiš, povsem izgine pa ne.
In kar nekam čudno je, da je prav med Gorico in Novo Gorico še vedno dober kilometer ograje, ki naj ne bi služila ničemur, pa je vseeno še vedno tam, čeprav marsikje naluknjana in prerasla z zelenjem.
