Slovenija je precej čudna država glede stanovanjskih vprašanj, težko je imeti enoznačno mnenje o tej temi. Po eni strani imamo ponorelo rast cen stanovanj, še posebej v večjih mestih, kjer so cene tako bizarno visoke, da mlajši nikakor ne zmorejo samostojno rešiti stanovanjskega vprašanja. Po drugi strani pa smo prebivalci Slovenije v veliki večini lastniki nepremičnin, v katerih živimo, daleč nad povprečjem primerljivih držav. In delež lastništva se ne niža.
Poglejmo nekaj statistike. V Sloveniji je skoraj 800.000 gospodinjstev, torej v skupnem gospodinjstvu živi povprečno 2,6 osebe. Dve tretjini prebivalcev živi v hišah. Več kot polovica starejših od 65 let živi samih. Praznih stanovanj je 172.000; pričakovano največ v Halozah, ni pa razumljivo, da je veliko praznih stanovanj tudi v Ljubljani in da to število raste: od leta 2011 do 2018 z 22.300 (17,8 odstotka) na 24.400 (19,0 odstotka). Tudi če upoštevamo določen odstotek oddajanja na črno, je številka še vedno zelo visoka.
Število najemnih stanovanj stalno pada (tako tržnih kot neprofitnih): 6,4 odstotka prebivalcev živi v najemnih stanovanjih, 93,6 odstotka pa v lastniških (skoraj 85 odstotkov v svojih lastniških, slabih devet odstotkov pa v uporabniških, to je v stanovanjih od sorodnikov ali prijateljev).
Cene stanovanj so se v letu 2020 zvišale za dobrih pet odstotkov, v letu 2021 pa v nekaterih mestih (Ljubljana, Maribor in druga) celo za deset odstotkov, pa čeprav je število prodaj upadlo.
Ob takšni statistiki lastništva stanovanj v Sloveniji ni logično, zakaj cene tako rastejo in imajo posledično mladi ljudje tako slabe možnosti za ureditev stanovanjskega vprašanja. Nekaj ne gre skupaj. V povprečju ima par 1,5 otroka in 94 odstotkov ljudi živi v lastniških stanovanjih, torej bi že po logiki dednega prava moral nastajati presežek stanovanj. Lahko samo ugibamo o nekaj vzrokih. Recimo geografska neskladnost med tem, kje bi mlajši radi živeli in kje so njihovi predniki z "obiljem" nepremičnin. Nesorazmerna razlika v cenah stanovanj v odročnih krajih v primerjavi z večjimi mesti, zato podedovane nepremičnine ne prispevajo dovolj k rešitvi. Veliko razlogov je verjetno tudi v samih družinah (oklepanje lastnine do smrti, patriarhalni odnosi) ter v pretirani navezanosti na nepremičnine in nepripravljenosti na selitve v različnih življenjskih obdobjih.
Problem torej ni izključno problem javnih politik, so pa zagotovo vse vlade (brez izjeme) v zadnjih treh desetletjih s svojimi neoliberalnimi politikami (beri: ni nepremičninskega davka, ni zadostne gradnje neprofitnih stanovanj, nenadzorovan razvoj turizma, mešanje pojmov "trg nepremičnin" in "stanovanjski trg", prekarizacija zaposlitev) ustvarjale pogoje za razmah tega problema.
Mesta, kjer mladi ne morejo samostojno rešiti stanovanjskega vprašanja, svojim prebivalcem sporočajo, da so razumljeni zgolj kot blago za ustvarjanje profita manjšini investitorjev, ki mesta vidijo kot bančne račune, na katere polagajo presežke kapitala z namenom rasti kapitala. Če so banke za depozite uvedle ležarine, da bi "lupile kapital", in se zdaj zato kapital seli v nepremičnine (rekli smo: mesta so banke), naj zdaj še mesta krepko "olupijo" tiste lastnike stanovanj, ki v teh stanovanjih ne živijo, ter naj s pobranimi davki podprejo razvoj najemnih stanovanjskih zadrug in gradnjo neprofitnih stanovanj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
