Čeprav smrtne kazni še vedno izrekajo v več državah po svetu, so ZDA še vedno najbolj na očeh. Morda zato, ker je tam nekaj organizacij in posameznikov, ki nenehno, že desetletja, opozarjajo na krivične obsodbe oziroma izrekanje smrtnih kazni tudi nedolžnim obtožencem. In to tudi v primerih, ko zanesljivi dokazi v korist obtoženega ne prevladajo ali jih policija in tožilstvo prirejajo ali celo zamolčijo. Takšni primeri so zelo pogosti predvsem v primerih, ko so obtoženi črnci ali Afroameričani, sojenja pa potekajo v državah, še vedno obremenjenih z rasizmom.

Posameznim odvetnikom ali organizacijam je doslej uspelo dokazati že več takšnih sodnih zmot, če uporabimo zelo blag izraz za krivično obsodbo. Nekateri obsojeni dokaza o svoji nedolžnosti niso dočakali, saj so bili prej usmrčeni ali pa so umrli, čakajoč na dokončno odločitev ameriškega pravosodja o storjeni krivici.

Primer McMillian

O nekaterih primerih, v katerih je bila izrečena smrtna kazen, so bili posneti tudi filmi. Nedavno je zgodbo nesrečnega Walterja McMilliana, črnca iz Alabame, znova obudilo predvajanje filma Just Mercy (Samo milost). Film je toliko bolj zanimiv in pomemben, ker pokaže tudi vlogo Bryana Stevensona, ameriškega odvetnika, ki si prizadeva popraviti storjene krivice po nedolžnem obsojenim. Primer McMillian je eden tipičnih z ameriškega Juga, obremenjenega z rasizmom, v katerem lokalni šerif, detektivi in celo detektiv FBI, vsi belci, prirejajo dokaze, ne upoštevajo izjav številnih prič (ker so te pač črnci) in k lažnemu pričanju nagovarjajo sumljive tipe. V poroti, ki je odločala o krivdi črnca, obtoženega za umor 18-letne belke, je sedelo enajst belcev in belk ter en črnec. In za povrh - porota je predlagala dosmrtni zapor, nakar je sodnik, ki je vodil proces, storil še eno, v ZDA sicer redko uporabljeno možnost - izrekel je strožjo kazen od tiste, ki jo je predlagala porota. Torej smrtno kazen namesto dosmrtnega zapora. Primer McMillian je bil toliko bolj odmeven tudi zato, ker so vsa pritožbena sodišča v Alabami zavrnila njegove pritožbe in potrdila obsodbo na smrtno kazen. A potem je na sceno stopil Bryan Stevenson.

Trikrat ustreljena v glavo

Primer McMillian se je začel 1. novembra 1986, ko so v kraju Monroeville ameriški zvezni državi Alabami našli umorjeno 18-letno Rondo Morrison, belko, ki je delala v tamkajšnji kemični čistilnici. Trikrat je bila ustreljena v glavo. Policija je sprva tavala v temi, sledi s kraja zločina, kolikor jih je pač bilo, jih niso privedle do osumljenca, ki bi mu lahko bili pripisali umor. Potem pa je policija zaradi nekega drugega umora prijela Ralpha Myersa, znanega kriminalca, in ta je rekel, da pozna McMilliana; ta se je ukvarjal s trgovanjem s celulozo in je bil med belskim prebivalstvom nepriljubljen, saj je bil v razmerju z belko. Med zasliševanjem Myersa se je novoizvoljenemu šerifu Tomu Tatu porodila zamisel, da bi lahko bil McMillian osumljenec. Pritisk javnosti, ker skoraj leto dni po umoru Morrisonove še ni bilo krivca, je bil velik, šerif in detektivi, vsi belci, so se spravili na McMilliana. Takoj po aretaciji junija 1987 so ga celo namestili kar v tako imenovani death row v državni zapor Holman, kjer so nameščeni obsojenci, ki že čakajo na izvršitev smrtne kazni. McMillian je tam že pred sojenjem preživel 15 mesecev.

Sojenje po hitrem postopku

Sojenje se je začelo 15. avgusta 1988 in je trajalo le dan in pol. Že pred sojenjem so najprej šerif, potem pa še detektivi in tožilec zavrnili pričanje dvanajstih prič, ki so bile potrdile, da je bil McMillian v času umora na pikniku v cerkvi, precej oddaljeni od kraja zločina. Na prireditvi je bil tudi eden od lokalnih policistov, a ni pričal McMillianu v prid. Šerif je pričanja zavrnil z besedami, da črncem pač ne verjame, McMillianu pa je rekel, da ni pomembno, kaj govori, ampak da bo poskrbel, da bo njegova "črna rit" obsojena. Je pa šerif verjel Myersu, kriminalcu, ki je trdil, da je v času umora v bližini čistilnice videl McMillianov poltovornjak, kar so ob njem potrdile še tri priče tožilstva.

Zgovorno je bilo tudi dejstvo, da so sojenje iz okrožja, v katerem je bilo v Monroevillu 40 odstotkov črnega prebivalstva, preselili v okrožje, kjer so s 85 odstotki prevladovali belci. Kako zavržne prakse so uporabljali tamkajšnji tožilci in sodniki, je pokazal primer, v katerem sta nastopala isti tožilec in sodnik kot v primeru McMillian - torej Theodore Pearson kot tožilec in Robert E. Lee Key Jr. kot sodnik. Šest let po primeru McMillian je pritožbeno kazensko sodišče v Albami namreč ugotovilo, da sta oba ravnala "izrazito rasistično in diskriminatorno v izbiri porote".

Neusmiljeni sodniki

Potem ko že detektivi v pripravi ovadbe in kasneje tožilec v pripravi obtožnice niso upoštevali niti enega dokaza v prid obtoženemu McMillianu, na koncu niti sodnik Key ni upošteval odločitve porote o dosmrtnem zaporu. Izkoristil je možnost, ki jo je takrat dopuščala zakonodaja, in je kazen spremenil v smrtno obsodbo. Kasneje je bila v Alabami ta možnost - kot posledica primera McMillian - ukinjena. A do takrat jo je 70 sodnikov izrabilo skupaj več kot stokrat.

Ko je Bryan Stevenson slišal za primer McMillian, je takoj ugotovil številne nepravilnosti. A prve štiri pritožbe, vložene med letoma 1990 in 1993, so bile zavrnjene. Ko se je lotil primera, ga je celo poklical sodnik Key in mu priporočal, naj primer opusti; če ne, to ne bo dobro za njegovo nadaljnje delo. A Bryan Stevenson ni popustil. Vztrajal je in najvišje sodišče v Alabami je z odločitvijo 5:0 sklenilo, da McMillian ni kriv.

Upoštevali so namreč ugotovitve, da je tožilec Pearson prikril vse dokaze, ki so pričali, da McMillian ni mogel umoriti dekleta (nekatere priče so namreč dekle videle živo v času, ko je tožilec trdil, da je že bila umorjena). Da je lagal zaradi prisile in v zameno za nekatere ugodnosti med prestajanjem kazni, je priznal tudi Myers, podobno kot še dve drugi priči, ki sta bremenili McMilliana. Tudi tožilec, ki je v pritožbenem postopku nasprotoval možnosti, da sodišče ugodi pritožbi McMilliana, je kasneje priznal, da je naredil napako, da mu je žal za vsak dan, ki ga je McMillian po nedolžnem prebil v "vrsti smrti". McMillian je v zaporu preživel šest let, izpustili so ga marca 1993.

McMillian je potem civilno tožil šerifa Tata, preiskovalca tožilstva Larryja Iknerja in agenta FBI Simona Bensona. Sodišče je odločilo, da šerif ne more odgovarjati za nastalo škodo, z drugima dvema pa se je McMillian za odškodnino dogovoril zunaj sodišča, a vsota ni znana. Walter McMillian je umrl leta 2013.