Virtualna druženja ob hrani se ne obnesejo ravno najbolj oziroma se sploh ne. Vsaj malenkost bolje je s strokovno vodenimi degustacijami pijač, še posebno vina, čeprav tudi tu raznorazna računalniška orodja za povezovanje preko interneta a la zoom, teams in podobna ne morejo niti približno nadomestiti fizičnega druženja ter sprotnega izmenjevanja mnenj in neposrednih izkušenj za realnim omizjem. A vsaj hipotetično in za silo gre - seveda pod pogojem, da udeleženci hkrati fizično degustirajo realne vzorce, v virtualnem svetu pa le spremljajo vodenje in kar se le da sproščeno komunicirajo s soudeleženci - kolikor je to sploh mogoče.

Zasledili smo že kar nekaj vodenih degustacij, kjer je spremljanje prosto dostopno preko youtuba ali kake podobne platforme (reklama pač, ki pa še najbolj spominja na lizanje sladoleda skozi šipo), udeležba pa je preko zooma ali kakega podobnega orodja omejena na aktivne sodelavce, torej na voditelje, vinarje in okuševalce, ki pred tem kupijo degustacijske vzorce, ki jim jih dostavijo na dom. V primerjavi s pravimi pravcatimi degustacijami v živo v časih predkoronske normalnosti, ki jih je praviloma spremljala še ujemajoča se ponudba kulinaričnih mojstrovin izpod skrbnih rok (največkrat) šefa kuhinje v gostinskem lokalu, kjer je dogodek potekal, je to sicer dokaj drag šport. A če ni boljšega, je marsikateri ljubitelj žlahtnih enoloških užitkov voljan plačati tudi več za manj, da je le vsaj nekaj.

Lepo njihovo morje

Na kaj najprej pomisli velika večina povprečnih Slovencev, če jim omeniš dolgo vroče poletje? No, nekateri starejši na uvod v Mestece Peyton, eno prvih neskončnih televizijskih limonad "made in USA", ki smo jo pred kakega pol stoletja spremljali tudi na televizijskih programih takratne Jugoslavije. Oni in skoraj vsi drugi pa tudi na dopust na morju. Morebiti tudi slovenskem. A ker je naša obala tako kratka, da pride na statističnega Slovenca le okrog 2,3 centimetra, se - že zaradi bližine in več kot stoletne tradicije življenja v isti državi (Avstro-Ogrski in obeh Jugoslavijah) - pač oziramo k južnim sosedom Hrvatom. Ki se lahko res brez zadrege pohvalijo tako z lepoto in kakovostjo kot s kilometrino svojega obalnega pasu, pa še po mentaliteti, kulturi, zgodovini, šegah in navadah ... so nam blizu.

Slovenci se (kar upravičeno) trkamo po prsih, češ da redno rešujemo manj uspešne turistične sezone južnih bratov - takoj za tem pa praviloma sledijo kaki očitki o njihovi nehvaležnosti. A pri danostih, ki jih premorejo predvsem v najbolj turističnem obalnem delu, jih je mogoče kar razumeti, če hočejo ponuditi in tudi iztržiti več kot le tisto, kar prinašajo zgolj z namakanjem v slani vodi in praženjem na jarkem soncu zadovoljni manj zahtevni turisti. Neskončno boljši so tisti, ki jih ob tem iskreno zanimajo tudi naravne in kulturne lepote, pristno ljudsko izročilo pa tudi posebnosti avtohtone kulinarike s sodobnimi izpeljankami vred in kakopak značilne lokalne pijače.

V Istri olje, v Kvarnerju vino

In ena od nalog za področje turizma specializiranih novinarjev je tudi ta, da svoji publiki predstavijo te možnosti. Hrvaška turistična skupnost se še kako zaveda pomena slovenskih gostov in se jih trudi - tudi s pomočjo javnih medijev - zainteresirati še za kaj več od zgolj čofotanja po morju in ležanja na plaži z možgani na off pa morda še kake cenene večerne zabave ob masovnoprehrambni konfekciji, "globalnih" napitkih in popularnoglasbeni štanci. Zato v predsezoni tudi redno prireja srečanja s slovenskimi turističnimi novinarji, ki jim praviloma predstavi kak množičnim turistom manj znan vidik lepe njihove. A letos v živo pač ni šlo in so torej pripravili spletno degustacijo vrhunskih vin Kvarnerja. Vodila jo je priznana ljubljanska sommelierka Mira Šemić, predstavili pa so se združenje kvarnerskih vinarjev in nekaj uglednih vinogradnikov iz Novega Vinodolskega, Kastva (Slovenci poznamo ta mali kraj nad Reko kot rojstno mesto poznosrednjeveškega mojstra, ki je naslikal slavni mrtvaški ples v Hrastovljah) in Vrbnika na otoku Krku.

In zakaj prav Kvarner? Slovenci načeloma kar dobro poznamo vina hrvaške Istre, še kar znana so nam tudi dalmatinska. Kvarner pa je svojevrsten butik z razmeroma majhno površino vinogradov, zato pa s toliko večjim številom skoraj pozabljenih in šele v zadnjem času pred izginotjem rešenih avtohtonih sort. Da imajo stare sorte, nimajo pa hektarjev, kjer bi jih gojili, je na spletni degustaciji potarnal eden od vinarjev. Kvarner je znan je tudi po penečih se vinih. Pa ne le po legendarni bakarski vodici, ki je bila še pred desetletji popularna po vsej takratni Jugoslaviji kot cenejša alternativa radgonski penini, ampak tudi po mnogo bolj sofisticiranih izdelkih malih vinarjev.

Dve klasični zelo suhi penini, obe ovenčani s prestižnimi priznanji sejmov Vinitaly v italijanski Veroni ter v Ljubljani in Zagrebu smo okušali tudi udeleženci degustacije. Še večje presenečenje pa so mirna vina. Značilno belo vino se imenuje belica - enako kot sorta oljke, na katero so upravičeno tako ponosni Istrani. Svojska posebnost je bela sorta žlahtina, ki morda nekoliko spominja na rebulo in v sodobnem trendu blizu oranžnih vin kar kliče k intenzivnejši maceraciji. Vrhunec pa je degustacija dosegla z edinim rdečim vzorcem, krepkim, a mehkim vinom sansigot, pridelanim na Krku. Sorta izvira z otoka Suska, a je tam že dolgo ne gojijo več, pa tudi sicer je redka. Morda bo avtohtone posebnosti po najrazličnejših vinorodnih krajih sveta vzbudilo vse bolj razširjeno zanimanje za specifične lokalne posebnosti, pa četudi gre zgolj za neznatne nianse.