Damijana Žišt
Detektivka Bernarda Škrabar, Štajerka, doma z Vranskega, je lastnica in direktorica Detektivsko-varnostne agencije iz Ljubljane, ene večjih slovenskih detektivskih agencij; zaposleni opravljajo svoje delo po vsej v Sloveniji, večkrat pa jih delovne naloge zanesejo tudi v tujino. Škrabarjeva je izredno zanimiva ženska, ki na Fakulteti za varnostne vede po uspešno zaključenem magisteriju nadaljuje doktorski študij in z veliko žara govori o svojem poklicu, ki ga opravlja več kot trinajst let. Njen doktorat bo imel naslov Kognitivni intervju kot orodje za izogibanje napačnih odločitev preiskovalcev in bo lahko dober učni pripomoček tako za detektive kot za kriminaliste.
Varovala Pink in Bryana Adamsa
Polena pod noge
"Ko sem postala najmlajša detektivka v Sloveniji, povrhu pa sem še ženska, so name nekateri starejši detektivi gledali kot na neko eksotično ptico, ki je v tem poslu bolj za okras. Vendar se kljub kakšnim polenom, ki sem jih dobila pod noge, nisem dala, preveč sem trmasta in vem, kaj hočem. Lahko rečem, da sem hvaležna za vse izkušnje, kajti težje je bilo, bolj me je to krepilo in gnalo naprej. Nikoli me ni bilo strah izpostaviti se in se lotiti kake stvari na drugačen način, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi. Moji kolegi so me veliko naučili, predvsem kako naj kot ženska detektivka ohranjam trdno hrbtenico v tem poslu. Za ženske, ki imajo družino, otroke, je ta poklic nekoliko težji kot za moške, predvsem zaradi delovnega urnika, ki ne traja na primer od osme do šestnajste ure popoldne. Več kot 95 odstotkov dela v naši agenciji opravimo za podjetja, javno upravo in zavarovalnice, saj smo specializirani za preiskovanje predvsem notranjih tatvin in prevar. Izvajamo tudi alkoteste in teste na prepovedane droge med zaposlenimi, kontrolo in nadzore bolniških dopustov, ukvarjamo se s preiskovanjem disciplinskih kršitev in lažnega prikazovanja potnih stroškov, iskanjem piscev anonimnih pisanj, zbiranjem dokaznega gradiva, iskanjem dolžnikov in preverjanjem njihovega premoženjskega stanja, vročitvami ter reševanjem odtekanja informacij iz podjetij. S kontrolami bolniških dopustov se ukvarjamo skoraj dnevno; nekajkrat mesečno opravljamo nadzore v podjetjih, odvisno od tega, kaj želijo naročniki, preiskujemo zavarovalniške goljufije, preverjamo stanje varnosti in drugo. Dnevno je v naši agenciji odprtih okoli 20, 30 različnih primerov," pravi detektivka.
Videti za fasado
V Detektivsko-varnostni agenciji se ukvarjajo tudi z vročanjem sodnih pošiljk. "Ko sem začela vročati sodne pošiljke, sem vedno vse preverila - komu vročam, kakšnega kaznivega dejanja bremenijo naslovnika in podobno. Ljudje ponavadi niso veseli sodnih pošiljk, pri vročanju in iskanju dolžnikov sem namreč doživela marsikaj bizarnega. Tudi to, da sem pri osebi, ki sem jo iskala po vsem mestu in našla naslov, videla nagrobnik s prižgano svečo v stanovanju, do tega, da so se pred mano skrivale znane, v javnosti ugledne osebe, ter do iskanja narkomanov, brezdomcev in nasilnežev. Poznam tisoče zgodb posameznikov, njihovih poslovnih in zasebnih težav, ne tiste idealne slike, ki jo kažejo navzven in jih vidite drugi.
Vedno pozitivna
V prihodnosti si detektivka Bernarda Škrabar, poleg vseh nalog, ki si jih je zadala, želi napisati knjigo o svojem detektivskem delu, "ki je polno zanimivih in poučnih zgodb in tudi prigod". Zato njeno življenjsko vodilo ostaja še naprej, "da je treba biti v življenju vedno pozitiven, tudi ko se dotakneš težkih, temnih zgodb, ker je to pač življenje".
Vem, da nič ne vem
"Pri svojem poklicu mi je všeč tudi to, da se ves čas kaj novega učim, saj je vsak primer, ki ga obravnavamo, edinstven. Poleg tega sem se naučila, da mi nikoli ne sme biti nerodno vprašati, če česa ne vem. Kako pa naj bom dobra detektivka, če ne izvem vsega, kar me zanima in moram vedeti, saj moram delovati tako, da je najboljše za naše stranke! Pri svojem delu se rada držim Sokratovega reka Vem, da nič ne vem. Ker sem tak človek, da vsak dan znova potrebujem izzive, učenje, da se premikam iz cone udobja in grem naprej, ker je to dobro zame osebno in zame kot detektivko," pravi Bernarda Škrabar.
Nikoli mi ne sme biti nerodno vprašati
Bernarda Škrabar je zelo aktivna v Detektivski zbornici Slovenije, ki detektivom podeljuje licence za njihovo delo. Je tudi predsednica komisije za nadzor nad delom detektivov in edina ženska v komisiji za izpite kandidatov za detektive. Skupaj s Fakulteto za varnostne vede bo opravila raziskavo o razvoju detektivske dejavnosti v Sloveniji. O tem je sicer pisala že v strokovnem članku, kjer je ugotavljala razvoj detektivske dejavnosti na Slovenskem od leta 1994 do 2011, "vendar je treba zdaj raziskavo nadgraditi".
Na vprašanje, kako je poiskala ljudi, ki delajo z njo, Škrabarjeva v smehu pove: "Glede na to, da sem bila in sem še vedno študentka Fakultete za varnostne vede, ki mi je ogromno dala, me oblikovala, sem se odločila, da ji pomagam po svojih močeh. Med študijem na tej fakulteti potrebujejo študentje obvezno prakso. Tako sem jih skozi leta nekaj vzela na prakso, nekaj dobrih na pripravništvo, potem pa so se nekateri zaposlili pri meni. Povprečna starost zaposlenih v naši agenciji je nekaj več kot 30 let."
Beseda je nanesla tudi na cene detektivskih storitev v Sloveniji in na nelojalno konkurenco. "Priporočeno ceno detektivske ure določa Detektivska zbornica Slovenije in znaša 70 evrov plus davek, lahko pa tudi po dogovoru s stranko. Žal obstajajo tudi detektivi, ki stranki na uro računajo drastično, kar pomeni, da gre za nelojalno konkurenco. Pomembno pa je, da kdor si je v Sloveniji pridobil licenco za detektiva, dela po pravilih stroke ter etičnem in moralnem kodeksu. Naš krovni zakon je zakon o detektivski dejavnosti, prvi je bil sprejet leta 1994, kar pomeni, da imamo v primerjavi z nekaterimi drugimi državami to dejavnost zgledno zakonsko regulirano že kar nekaj časa," doda detektivka.
