Da bo žaganje ministra Simonitija zelo zabavno, mi je postalo jasno v trenutku, ko sta nekdanji minister Prešiček in poslanec Nemec kot kolovodji interpelacije na Trgu republike pred državnim zborom že dan, dva pred obračunom sklicala tiskovno konferenco, na katero pa ni prišel nihče. No, nihče razen Nove24TV.

Ironija medijske usode je bila vrhunska. Je ta nezainteresiranost dala vedeti, da ljudi ne zanima kultura ali da jih ne zanimajo Socialni demokrati? Ali interpelacije same? In če jih slučajno že, ali jih vse to zanima samo iz hudobne privoščljivosti?

Cona somraka demokracije

Seveda pa je postalo še veliko zabavneje pozneje, ko je šlo zares. Aktualni minister za kulturo je z mešanico intelektualne in konverzacijske superiornosti in osupljive arogance poskrbel za nekaj najbolj nepozabnih trenutkov v razpravni zgodovini slovenskega parlamentarizma.

Zadnjo interpelacijo si bomo žalibog zapomnili tudi po tem, da je tako imenovani hram demokracije postal cona somraka demokracije. In to po zaslugi podpredsednika parlamenta Tanka, ki je - hvala bogu samo prvi del v sredo - popolnoma kaotično vodil že tako ali tako popolnoma kaotično sejo in poslancem odvzemal besedo z izklapljanjem mikrofonov, izrekanjem opominov in naganjanjem iz dvorane.

Tanko je s svojimi proceduralnimi akrobacijami na nivoju poslovodečega odvetnika na zboru delničarjev, ki nameravajo za vsako ceno preprečiti sovražni prevzem, hotel držati štango interpeliranemu ministru, vendar mu je s tem naredil medvedjo uslugo.

Sistem subvencij in socialni transferji

Toda osredotočimo se na dr. Vaska Simonitija. Najprej naj naštejem nekaj stvari, ki govorijo njemu v prid.

Dejstvo je, da umetniki in kulturniki (in medijski ljudje) še nikoli niso bili zadovoljni z nobenim ministrom za kulturo. Nikoli. Z nobenim (ali nobeno). Njihovo nezadovoljstvo je bilo resda pogosto upravičeno, toda v vsakem primeru to priča o tem, da so umetniki in kulturniki politično zelo vpliven ali vsaj disproporcionalno glasen lobi.

Dejstvo je, da je slovenska kulturna politika zaradi majhnosti in disfunkcionalnosti trga in pomembnosti razsvetljenskega razvedrila naroda kalibrirana kot sistem subvencij. Te pa so v mnogih primerih - odvisno od dosega in kvalitete vsebin ter vplivnosti ali glasnosti ustvarjalcev in producentov - bolj socialni transferji za ljubi kruhek in socialni mir kot pa dejanska pomoč in spodbuda.

Dejstvo pa je tudi, da je kulturni resor zaradi te dvojnosti sociale in kulture minsko polje. In za to je šlo pri tej interpelaciji. Aktualni minister - kot Janšev standardni kader tudi ustrezno osovražen - meni nič, tebi nič gazi čez to minsko polje, ne da bi ga bil prej razminiral.

Intelektualni težkokategornik

Tretirati in napadati ministra za kulturo kot neinteligentnega in zmedenega janšističnega sikofanta je kruta pomota. Simoniti je namreč za razliko od kakega Grimsa ali Gorenaka intelektualni prvokategornik. Opozicija si je predstavljala, da ga bo s standardnim arzenalom očitkov iz kulturno-umetniških krogov na hitro in brez postranske škode povozila, vendar je sama naletela na mino.

S Simonitijem ni dobro češenj zobati tudi zato, ker je s svojo aroganco in hohštaplerstvom totalno izvenserijski politik. Kot grumpy old man si drzne vsakomur v ksiht povedati karkoli, kar mu v njegovem snobizmu slučajno pride na misel - in ostane živ in zdrav.

Svojeglav, nesramen butler

Tako je recimo protestnike pred ministrstvom za kulturo nezaslišano označil za "črnosrajčnike", "dejansko fašiste", "tretjerazredne ljudi z nizko inteligenco", "nasilneže" in "puppets on the string".

Takega izražanja ne odobravam. Jaz sam si tega niti napisati ne bi upal, on pa kar takole govoriči v parlamentu! Toda ker tudi sam postajam siten starec, čutim nekaj simpatij do Simonitija. Razumem njegovo nepotrpežljivost do interpelatorjev samih, ki ne vejo čisto dobro, kaj in kako bi mu očitali, pa tudi nepotrpežljivost do kulturnikov in umetnikov, ki jim služi kot svojeglav, nesramen butler, oni sami pa kot kakšno podeželsko plemstvo od njega terjajo absolutno poslušnost in zadovoljevanje vsake muhe.