Senzacionalizem v medijih: "Le poglej si, kaj se ji je zgodilo. Ti boš naslednja."

V zadnjih dneh preteklega leta je moški v Gerečji vasi umoril nekdanjo partnerko in njena starša. Dogodek, ki je v Sloveniji vse prej kot izjema, je pred izziv ponovno postavil širšo javnost, pa tudi medije, ki so o njem poročali. Mednarodne in domače stanovske organizacije medijskim ustvarjalcem sicer zapovedujejo, da se morajo pri pisanju o smrti, zlorabah in nasilju izogniti senzacionalizmu in spoštovati dostojanstvo tistih, ki so preživeli, pa tudi tistih, ki niso. S kakovostnim osveščanjem bi lahko prispevali k temu, da bi bilo zločinov v prihodnosti manj, vendar v ključnem trenutku višji cilji pogosto ostajajo spregledani. Brez ozira na zasebnost žrtve ali na življenje tistih, ki morajo travme podoživljati, se začne "novinarsko" brskanje po avtobiografijah vpletenih, fotografiranje domačih dvorišč ter uporaba privlačnega besednjaka. V javnem diskurzu in splošni mentaliteti pa se začnejo zločini počasi pomikati iz položaja popolne nesprejemljivosti in vstopati v sfero vsakdanjega, celo normalnega. "Ljubosumje" naposled postane legitimen vzrok za umor, vinjenost zločin naredi še bolj razumljivega. "Verjamem, da v ozadju obstaja intenca, zaradi katere bralci na take vsebine kliknejo, te pa v njih nekaj 'prebudijo.'​ A za senzacionalističnimi naslovi se v večini primerov skrivajo članki, ki so napisani tako grozljivo, da ti hitro postane jasno, da sporočilo, ki ga v nas pustijo, ne bi smelo biti dopustno," uvodoma pojasni Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ipes. 

Čeprav se zdi, da ugled medijev v družbi pada, novinarji še vedno posedujejo določen privilegij: s svojim poročanjem narekujejo teme javnega diskurza, posledično pa zanje nosijo tudi veliko odgovornost. "Moraš se vendar zavedati, da nekaj sporočaš in da bodo tvoje prispevke gledale žrtve nasilja, storilci, njihovi otroci, pa tudi mi, ki smo njihovi sosedje," še pravi Ana Pavlič, ki se je vprašanja dotaknila že v svoji kolumni, v kateri opozarja tudi na to, da novinarji dejavnike tveganja za nasilje pogosto predstavljajo kot vzroke zanj. Konkretno: ker so se zloraba alkohola, ljubosumje in nezvestoba uveljavili kot (legitimni) vzroki nasilja, tudi dejstvo, da je zanj zmerom odgovoren storilec, ni več tako kristalno jasno. "Stvari se relativizira, ustvarja se sliko, da je šlo za konflikt, ki pa je vedno izključno težava tistih, ki so v njega vpleteni. Vendar gre pri dejanjih, ki se končajo z nasiljem, v večini primerov za napovedane poteze, za dejanja, ki so sledila nekim drugim oblikam nasilja, tudi zastraševanju in psihičnim zlorabam," dodaja A. Pavlič. Če zločine prikazujemo kot konflikte, jih potiskamo v sfero zasebnosti, ne obravnavamo jih kot družbeni problem, pa četudi to so. Nasilje ni težava dveh. "S tako prakso odgovornost nevarno prelagamo na žrtev, češ da bi lahko, če bi se tistega dne malo drugače obnašala, dogodek preprečila. Najbolj nevarno pa je, da se ženskam kot strategijo preživetja ponuja samocenzuro. Če se bodo torej obnašale drugače, se jim ne bo nič zgodilo."

Naj bo za vselej jasno: do nasilja ne pride, ker se je moški napil ali ker je ženska preveč jezikala, temveč zato, ker storilec presodi, da je nasilje nad žensko legitimno, da je to nekaj, kar je sprejemljivo in da se lahko izživlja do točke skrajnosti. "V ozadju ni nobena 'nesojena ljubezen', 'ljubosumje' ali 'zapustitev'; to nima s tem nobene zveze. Gre samo zato, kako smo ženske v tej družbi dojete, kako so dojeta naša telesa, čigava last so se lahko z njimi ravna."

Preseči je treba miselnost, da gre za "zasebno zadevo"

Novinarji ob poročanju po mnenjih in vtisih obenem povprašujejo sosede, ki "nikoli ničesar ne vedo" in trdijo, da je v družini šlo za "popolnoma normalne odnose"; tu in tam kateri od njih pritrdi, da je bil storilec "zares čuden tič" a da "tega vseeno niso pričakovali". Take izjave, pogosto pridobljene od šokiranih in ranljivih ljudi, še dodatno podkrepijo miselnost, da je bil dogodek naključje, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Tudi fotografije okrvavljenih nožev, teles, ki so polna modric, ali celo krvavih površin vodijo k temu, da se nanje privadimo do točke, ko nas več ne prizadenejo, obenem pa so izkoriščane za nadaljnje grožnje. "Ob vseh takšnih prispevkih je ženskam v domovih rečeno: 'le dobro si poglej, ti boš naslednja," še pojasni Ana Pavlič in doda, da je tudi terminologija medijskega poročanja pogosto netočna: to je šokantno, to je tragedija, sodil jim je ... "Ne, nič jim ni sodil, to je umor, to je zločin, do katerega je prišlo na podlagi kontinuirane zlorabe moči, in je posledica tega, da kot družba žrtvam nismo uspeli ponuditi realnosti, v kateri bi lahko pomoč poiskale in jo tudi dobile."

Žrtvam se pogosto tudi posredno nalaga, da nasilja niso pravočasno prijavile ali da se niso zatekle v varno hišo. Maja Plaz iz Društva SOS potrjuje, da je tak način prelaganje krivde najbolj enostaven - do njega sicer pogosto pride nenamerno -, zelo pogost in nevaren. "Hitro se reče, da se je imela možnost umakniti v varno hišo in da pri nas žrtvam ponujamo cel kup pomoči. Ja, to morda že drži, a žrtve moramo pred tem korakom opolnomočiti na ogromno nivojih! One živijo v tem svojem peklenskem krogu, iz katerega ne zmorejo oditi; če bi bilo tako enostavno, bi vsaka po prvi klofuti šla in rekla, da si tega ne dovoli," pravi in dodaja, da je prepoznavanje nasilja proces, ki traja. "Preden sploh dojameš, za kaj se gre, psihično nasilje že preraste v fizično in spolno," pojasnjuje. 

Če žrtev koraka ne zmore premagati sama, ga moramo (zanjo in zase!) storiti mi.

Za odhod se žrtve v povprečju namreč odločijo šele po letih zlorab. Spodbudno pa je strokovno mnenje Tjaše Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo, ki pravi, da je naša zakonodaja na področju zaščite žrtev relativno dobra, zato se je za tak korak vredno odločiti, ker je "premik" uspešen v zelo veliko primerih. Hkrati je opaziti, da se opazovalci in opazovalke nasilja za prijavo še posebej težko odločijo takrat, kadar žrtev ali povzročitelja poznajo osebno."Lažje pogledamo stran in se delamo, da je vse v redu. Ljudje navajajo različne razloge, zakaj ne ukrepajo. Nekateri se nočejo vmešavati ali izpostavljati, nekatere je strah, da bi se jim povzročitelj maščeval, nekateri pa menijo, da ne gre za tako resno zadevo, da bi morali ukrepati," še dodaja na Društvu in poudarjajo, da so lahko vsi našteti razlogi popolnoma razumljivi, vseeno pa apelirajo, da okolica navkljub tveganjem obvesti policijo ali center za socialno delo. "Nasilje v družini je kaznivo dejanje. Verjetno nihče ne bi imel veliko pomislekov pred prijavo, če bi videl roparja, kako poskuša vlomiti k sosedu, ali pijanega voznika, ki bi povozil peško in poskušal zbežati s kraja dogodka. Potrebno je preseči miselnost, da je nasilje v družini ali intimno-partnersko nasilje zasebna zadeva. Morda smo edini, ki lahko o nasilju obvestimo pristojne inštitucije, zato je prav, da to naredimo," dodajajo. 

To lahko storimo tudi anonimno. Obenem je zanimiv podatek, ki so ga Tjaši Hrovat in sodelavcem na lanskem novembrskem posvetu povedal policist iz Policijske uprave Novo mesto: od 20 tisoč glob, ki jih je policija izrekla zaradi kršenja ukrepov za zajezitev epidemije, jih je bilo kar 4800, torej ena četrtina, izrečenih na podlagi prijave s strani občank in občanov, medtem ko je v primerih nasilja v družini takih prijav, torej s strani prič, le ena ali dve letno.

Kaj lahko storimo

Vsako grožnjo je potrebno jemati zelo resno. Veliko bolje je, da naredimo preveč kot premalo, saj so posledice premajhnih varnostnih ukrepov lahko življenjsko usodne. Naša naloga ni, da ugotavljamo, ali bo nasilna oseba svoje grožnje uresničila, zato je prav, da jih, ne glede na to, kakšno je naše mnenje, prijavimo na policijo. Prav tako je pomembno, da pred povzročiteljem jasno izrazimo svoje neodobravanje nasilja, če nas to seveda ne bo ogrozilo. Oseba, ki povzroča nasilje, bo svoje nasilje lahko še intenzivirala oziroma sploh ne bo razmišljala, da mora kaj v svojem vedenju spremeniti, če bo dobivala od okolice sporočila, da je nasilje dopustno ali da ni "nič takega", da je prav, da tudi z nasiljem poskuša obdržati odnos in podobno. 

Tudi v varni hiši, ki deluje v okviru Društva za nenasilno komunikacijo, opozarjajo, da se je potrebno zavedati, da je čas, ko se žrtev nasilja odloči, da bo zapustila odnos, v katerem doživlja nasilje, za njo najnevarnejše obdobje, zato je dobro, da si za načrtovanje odhoda poišče strokovno pomoč ali se kako drugače na to dobro pripravi. Obrne se lahko na center za socialno delo ali nevladne organizacije, ki ponujajo pomoč za žrtve nasilja. Tako lahko skupaj s svetovalko ali svetovalcem izdela varnostni načrt, znotraj katerega načrtuje tudi to, kako prijaviti nasilje in kako zapustiti odnos s čim manj tveganja. Če tega ne želi, lahko poišče priporočila na spletnih straneh organizacij za pomoč žrtvam, kjer so pogosto navedeni napotki, kako čim bolje poskrbeti za svojo varnost (nekaj jih navajamo v spodnjem okvirčku). Kadar žrtev ocenjuje, da obstaja velika verjetnost, da se bo nasilje po prekinitvi odnosa nadaljevalo ali celo še intenziviralo, lahko razmisli o začasnem umiku v krizni center ali varno hišo. Ta korak je dober v smislu zagotavljanja varnosti in podpore, ki je na voljo v okviru teh programov, a za številne posameznice tudi zelo težak, saj morajo zapustiti svoj dom ter zaživeti s sostanovalkami in njihovimi otroki, o katerih ne vedo veliko. "Kljub temu ima večina žensk, ki so bile v naših varnih hišah, s tem pozitivno izkušnjo, ki jim je kljub omejitvam prinesla veliko pozitivnega in so mnenja, da so se dobro odločile," v njihovem imenu odgovarja Tjaša Hrovat. 

Kljub temu da je razširitev mreže pomoči, do katere je prišlo v zadnjih letih, zelo dobrodošla, se v Društvu zavedajo, da je za številne žrtve pomoč še preslabo dosegljiva ali pa sploh ne vedo, da obstaja. "Zato so dobrodošle vse akcije osveščanja, pa tudi članki in prispevki o nasilju v družini, kjer lahko oseba dobi potrebne informacije o nasilju in o pomoči, ki je na voljo," dodajajo.

Obenem lahko pomembno vlogo odigra okolica, ki je pristojne institucije zmožna obvestiti o nasilju, ki se dogaja. 

Sosedje, pogumno!