Biti in ostati tiho je pogosta najlagodnejša pozicija.
Zakaj je prav in dobro, da se opredeljujemo in na glas povemo, kaj mislimo, čutimo, da rečemo, kar je treba (iz)reči, četudi bo kdaj zapeklo, zarezalo, tudi zabolelo? Zakaj je dobro, da v časih, ko se tako rekoč vsi izrekamo o vsem, s pomočjo družbenih omrežij tudi delimo tako rekoč vsak trenutek dneva, še vedno iščemo pametna, globlja stališča, ki na svojstven način prebijejo trivialnosti in banalnosti in so lahko neke vrste in do neke mere kažipot(i) v več dimenzijah naših premišljevanj?