V NEDELJO

(SAMOGOVOR) Čakanje kot naša večna norma(la)

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Meje (ne)sprejemljivega so vedno bolj ohlapne, elastične, zdi se, da se večkrat in vse bolj rahljajo. Kar se je morda včeraj zdelo čvrsto zasidrano, se lahko danes zelo hitro premakne in spolzi - od utečenih stališč do vrednot, tako na posamični kot kolektivni ravni, ki jih zagovarjamo, do ravnanj v praksi. V zadnjih letih, še posebej z razmahom družbenih omrežij, smo normalizirali več praks, ki bi jih kdaj prej še imeli za nenormalne ali vsaj nesprejemljive. Njihov skupni imenovalec so običajno pomanjkanje sramu, nedostojnost, nespoštljivost, nemalokrat se jim priklopita še popularno, po možnosti anonimizirano zmerjanje in napadanje. Za nameček nič od tega več niti ne postavljamo pod vprašaj ali kako drugače opredelimo kot problem, temveč preobrate in "nove norm(al)e" sprejmemo kot del novih, drugačnih časov, v korak s katerimi je pač treba stopati.

V nedavni kolumni v Dnevnikovem Objektivu je pisatelj Goran Vojnović odlično popisoval, kako se naposled zdi nekomu sprejemljivo, kar nikakor ni sprejemljivo. Naslonil se je na nenehno čakanje ljudi v vrstah, v katere nas potiskajo - enkrat na vroče sonce za cepljenje, drugič na mraz za opredelitev za osebnega zdravnika. Po njegovem je izgovorov dovolj in bi tako nedavna vrsta ljudi pred zdravstvenim domom za Bežigradom morala biti zadnja. A nedvomno lahko računamo, da bodo v tej družbi še priložnosti, da nas postavijo v linije za neizbežno čakanje. Stanje nenehnega čakanja ima več dimenzij, pri čemer vsakodnevno spoznavamo, da je očitno prav vse minljivo - razen čakanja, le to je večno. Če so vrste za cepiva in preglede povezane z osnovnimi človekovimi pravicami in (ne)dostojnim, so pogosto stanja neprestanega čakanja kdaj tudi povsem načrtna, ustrojena, nekako instrumentalizirana potrata časa. Nenehno namreč tudi čakamo, da se kdo ali kaj spremeni, pri čemer nam ne preostane drugega od čakanja, čeprav vemo, da bo v čakalniški letargiji napočilo sosledje dogodkov, v katerem nikoli ne bo treba premakniti ničesar, ker je pač treba počakati. Eno čakanje pogosto porodi novo priložnost za drugo čakanje.

S kolegom, ki je precej organiziran in kreativen, kar naprej dela kaj novega, prebojnega, sva se nekoč pogovarjala, kako mu znese spraviti toliko dejavnosti v en dan in kako ima pri svojem delu kar naprej kaj odličnega pokazati. Pojasnil je, da se je odločil za relativno preprost izkoristek časa: nikoli in nikjer ne čaka. Zavestno ne stopa v vrste za karkoli, da bi s čakanjem moral izgubljati čas. Zalotila sem se pozneje po tem pogovoru, kako na več korakih spremljam, kje vse se lahko pri vsakdanjih opravilih odrečem čakanju - v trgovini ali pred bankomatom na primer. Manj uspešno tak princip deluje v prometu, kjer imamo manj vpliva na stalne kolone in zastoje ter se soočamo s tako rekoč že predpisanim čakanjem ob gradbenih delih, a vendarle si tudi vsaj do neke mere lahko odmerjamo poti. Morda tudi tak mikro ukrep, ki se na videz zdi banalen in nepovezan s tematiko odmikov od sprejemljivega, vendarle vsaj malo prispeva k delovanju proti toku. K temu, da skušaš pridobiti čas in nekako le ne pristaneš na diktat novih, praviloma dolgih čakalnih vrst - vsaj, kadar so te fizične, in ne recimo čakanje kot pričakovani terminski razpored za opravila ali pregled, ki ti ga dodelijo nekje v daljni prihodnosti in se ti za nameček zgodi še, da ga nato brez dodatnega opomnika preprosto zamudiš. Ker pač že tako dolgo čakaš.

Kako smo torej obsojeni na čakanje kot posamezniki in kot družba in na koliko stvari stalno čakamo, sploh če smo med tistimi, ki ne zamujamo in moramo vselej čakati druge, ali pa če sodimo med tiste, ki dajemo pobude in nanje ne čakamo oziroma ne čakamo drugih. Koliko izbire v procesih čakanja sploh imamo?

Druge sorte čakanje pa je tisto, ki si ga do neke mere izberemo sami. To je posebna čakalniška dimenzija: gre za naše svojevrstne osebne čakalnice, ki si jih začrtamo in se kdaj tudi (samo)omejujemo, zakrčimo v njih. Čakamo na iniciative, nove priložnosti; na (ne)koga, da pristopi do nas; na lepši dan, ko se bomo pa res odpravili, kamor bi si načeloma želeli; na to, da (naj)prej pride prijatelj (in ne jaz k njemu na obisk); čakamo, da se nekaj spremeni, ker enkrat pa že bo nekdo za nas nekaj naredil in bomo vendarle dočakali težko pričakovani rezultat. Čakamo na uresničene napovedi in izpolnjene obljube (tudi ko vnaprej vemo, da jih ne bomo dočakali). Včasih je tudi lažje (po)čakati in zavlačevati - tudi te prakse so preizkušene - zavlačevanja in tako imenovana kupovanja časa do točke, ko časa zanesljivo zmanjka. Kdaj čakamo povsem podobno absurdno in tragično, kot bi bili akterji v Beckettovi drami Čakajoč Godota. S tesnobo, obupom, strahovi, negotovostjo in pričakovanji.

Po svoje smo kar dobro natrenirani za čakanje - vzdržljivost in potrpežljivost sta večkrat na preizkušnji, a pogosto ugotovimo, da smo vendarle vzdržljivostno zverzirani. Marsikaj prenesemo in z marsičem se sprijaznimo - ne nazadnje tudi s tem, da smo se pač preprosto sprijaznili. Zato je morda tudi relativno lahko upravljati z nami: prilagodimo se, (po)čakamo, da mine (saj vse mine, prej ali slej) in sprejmemo čakanje kot del pasivnih praks, rutin, ki se ponavljajo, ne da bi nam bilo treba pri čemerkoli aktivno (so)delovati.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?