(SAMOGOVOR) Pride dan, ko se Maribor resetira

Martinovo. Spet tisti čas v letu, ko razlogi, da bi nazdravili, niso potrebni. Ker je pač Martinovo. Tradicija, praznik vina - dan, ko se mošt spremeni v vino gor ali dol, samo dajte nam piti! No, govorimo o martinovanju na Štajerskem. Sicer pa - ali ga sploh praznujejo še kje drugje v Sloveniji? V takšni obliki kot v Mariboru zagotovo ne. Naše martinovanje je svojevrsten fenomen. Na trgu srečaš tudi ljudi, ki jih nisi videl vse leto, vsi so dobre volje, čeravno se kdaj kdo pred očmi vseh "spetelini". Dogodek je, bi rekel, po razsežnosti in zanimanju že pred leti prehitel mariborsko silvestrovanje na prostem. Ker Štajer'c pač raje pade v Dravo kot pa deli silvestrske poljube.

Za program martinovanja se v bistvu nihče kaj dosti ne zmeni. Pa niso izvajalci tako ali tako vsako leto isti? No, morda mi pač samo vsi ansambli goveje muzike zvenijo isto, ne vem. Sicer pa koga tam po 17. uri briga, kdo nastopa. Važno je le, da je kak poskočen ritem, da se narod ziba, da nas ne zebe v noge. Saj se še spomnimo tistega gospoda z znamenitim stavkom: "Zdravje Martinu, meni pa vino."? Verjetno najbolje opiše mariborsko martinovanje. Parada pijanstva in kiča, kot bi rekel Balašević. Ampak to je nekaj našega, unikatnega. In tega ne damo.

Lani sta si mariborska občina in zavod za turizem, da bi dvignila nivo martinovanja, omislila večdnevno praznovanje svetega praznika, štajerskega novega leta, na več lokacijah. Načeloma dobra ideja za dvig kulture pitja, kot radi poudarijo. So pa z nečim gotovo uspeli. Z razslojevanjem občanov in razrednim bojem. Kajti martinovanje na Koroški cesti, ki je sicer videti čisto simpatično, je že a priori narejeno za elito. Ne le po cenah. Stekleni kozarci na pecelj, izbrana kulinarika "na nivoju" in podobno. Medtem ko so za Trg Leona Štuklja namenjeni plastični kozarci in hrana, kakršna dejansko pritiče martinovanju. Že prav, da se stvar razvija, a ohraniti mora svoje bistvo. In to je masovka na trgu. Naše martinovanje bo ostalo, kakršno je. Pa niti ni pomembno, na kateri dan pade. Pred leti je bilo v nedeljo, pa je bilo polno. A največ alkoholnih hlapov je, stavim, bilo v mariborskem zraku lani. Ko je bilo Martinovo v petek in se je mesto dobesedno resetiralo.

Kaj je boljšega, kot pa po - ali pa tudi med - službi s sodelavci iti na kozarček ali dva. V najslabšem primeru se zgodi, da se bo zalomilo in boš domov prišel pozno in se morda ne boš spomnil poti domov. A obsojal te, razen najdražjih morda, ne bo nihče. Ker vsi vedo, kaj v Mariboru pomeni Martinovo. Dobro, obsojanja vredni so tisti, ki opiti sedejo za volan. Spravi torej ključe od avta na varno, uporabi brezplačni javni prevoz ali taksi!

Nazaj k pozitivnim stvarem, ki jih omogoča martinovanje na prostem. Ker je Maribor malo mesto, veš, da boš na Trgu Leona Štuklja, na katerem se zbere tudi deset tisoč ljudi ali več, zagotovo srečal nekaj znancev, po možnosti boš kampiral na stojnici pri vinarju, ki ga poznaš vsaj na videz, in debatiral o vsem - od politike do vojn. In za vse boš imel rešitev. Dogovoril se boš vsaj za nekaj kav v naslednjem tednu, ker se pač s starimi prijatelji moraš srečati, čeprav boš že naslednji dan pozabil na vse dogovorjeno. In najpomembneje - ne boš zamudil priložnosti, da prijateljem v vsej tisti evforiji, hrupu in vonju po kislici poveš, kako rad jih imaš. To ljudje v opitem stanju še posebej radi počnemo. Že res, da se ljubezen izkazuje z dejanji, ampak vsake toliko je pač treba na glas povedati, da imaš nekoga rad. In kje je boljša priložnost za to, kot pa na martinovanju. Ker odgovor je lahko samo: "Jaz tebe tui, stari."

Pred tedni so pristojni z mariborskega zavoda za turizem predstavili podatek, da bojda v velikem številu v Maribor prihajajo martinovat Hrvati in Avstrijci. To so najbrž potegnili iz evidence prenočitev v hotelih in portala Airbnb. Če jih pritegne razširjena ponudba mariborskega martinovanja, super, ne vem pa, če pridejo zaradi bistva martinovanja - kolektivne čage na trgu. Pridejo pa sem zagotovo iz drugih koncev države. Lani, ker je bilo ravno predvolilno obdobje, je prišlo nekaj vidnejših slovenskih politikov. A so se evakuirali, preden bi postalo (pre)vroče. Je pa lani prišlo nekaj sodelavcev in prijateljev iz Ljubljane. Ravno popoldan, ko je bilo vzdušje že "ta pravo", so prišli in ostali do konca. Ko smo se naslednji dan vsi ranjeni dobili na kavi, sem mislil, da so doživeli kulturni šok in da jih v Maribor lep čas več ne bo. A so takoj rekli, da pridejo spet. Štajerci smo ambasadorji dobre volje!