V zadnjih dneh je pretresalo (pre)več vesti o premladih umrlih zaradi raka, te zahrbtne, prepogoste bolezni z več pojavnimi oblikami, prevečkrat tudi agresivnega, naglega, neizprosnega naboja, ki opeša človeka in ga neprizanesljivo in nepričakovano oropa življenja.
Medtem ko je števec smrti zaradi covida v epidemiji še naprej neustavljivo vklopljen in so številke o umrlih na covid sledilniku nenehno javno dostopne in ob vsakodnevnem povečevanju delujejo že instrumentalizirano, avtomatizirano in s tem nekako neosebno, je vsaka izguba življenja za bližnje, ki se morajo soočiti s smrtjo svojca, še kako osebna. Epidemija covida nas še naprej, sploh ob znova občutnem porastu števila okužb, obremenjuje, naj bo formalno razglašena ali ne. Intenzivno in invazivno (so)prispeva k nadaljnjemu razkolu v družbi, tudi pri vprašanju smrti. Polemike o tem, ali je nekdo umrl zaradi covida ali pa je bil covid zgolj sprožilec ali pospeševalec smrti ob drugi osnovni bolezni, kako, zakaj in ali se je (ne)upravičeno pripisal ob smrti, so sicer sčasoma stopile nekoliko bolj v ozadje. Hkrati se še naprej poraja in izpostavlja dvom o covidu in s tem posredno o dejanskih vzrokih smrti oziroma posledicah epidemije. Predstavljam si, da so za kogarkoli, ki se je moral soočiti z izgubo bližnjega zaradi covida, tovrstne polemike nedojemljiva, tudi žaljiva pametovanja, kot morajo biti razpredanja vsaj neumestna tudi za delavce v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so najbolj neposredno soočeni z zdravljenem covida in neizbežno tudi z ugašanjem življenj obnemoglih.
Kako se soočiti s smrtjo, sprejeti omejenost in odmerjenost življenja, je bržkone eno najtežjih življenjskih vprašanj, ki je tako ali drugače vkomponirano v naše (pod)zavesti. Za verne, ki verjamejo v posmrtno življenje, je dilem in strahu pred smrtjo manj ali jih morebiti sploh ni. Vseeno se kljub temu zdi, da se vsi bojimo (u)pešanja moči, povezanega z boleznijo (in potencialno smrtjo kot končno posledico neozdravljive bolezni). Nekatere pripovedi znancev o slovesih zadnjega obdobja so izjemno tragične, zlasti za tiste, ki so bili že večkrat soočeni z izgubami najdražjih. Koliko in katere smrti je sploh mogoče prenesti, kako izgube pretrpeti in prestati, sploh ob nepričakovanih odhodih mlajših, ki bi vsaj po nenapisanih zakonitostih in pravilih morali (pre)živeti, a se nenadoma predčasno poslavljajo in puščajo ljubljene same. Koliko je sploh mogoča tolažba ob kdaj tudi neizrekljivi bolečini osebnih tragedij, ki nekaterim sploh ne prizanašajo, in morajo prestati nedojemljivo več, kot bi sploh lahko prenesli.
Dan spomina na mrtve nas nekoliko več navaja na razmišljanja o umrlih in smrti, a hkrati tudi o živih in življenju. Še vedno velja, da se nas nekaj resnično dotakne, šele ko smo s tem neposredno soočeni sami. Morda smo razvili empatijo, sočutje do te mere, da sočustvujemo in smo v oporo, kolikor je v naši moči, a vseeno docela nekaj globlje dojamemo, šele ko se zgodi nam.
Če se je za kaj vredno potruditi, je, da bi resnično pomembne reči mogli dojeti in razumeti, že preden nam življenje postreže s hujšimi (pre)izkušnjami. Ne vem, ali takšno razumevanje (so)bivanja imenovati dojemljivost, uvid, zrelost, in niti, ali je to res mogoče povsem doseči ali se vsaj približati neki približno stalni drži predvsem pri lastnih izbirah delovanja. Običajno, ko se komu zgodi kaj hudega, če denimo nekdo hudo zboli, skorajda bolj po navadi, manj pa kot resnični uvid, ponavljamo, kaj in kako bomo, spodbujeni s temi dejstvi, na novo razvrstili na lestvicah prioritet. Dopovedujemo si, kako bomo zagotovo več storili zase, za svoje ljudi, dobro počutje in zdravje, zavezujemo se sebi in drugim na novo z zagotavljanjem, kaj vse bo odslej počakalo in česa in koga vse ne bomo (več) jemali za samoumevno. A še najbolj samoumevno prepogosto je, da potem znova bolj ali manj pozabimo na zavezanost večji skrbi zase in druge, za res pomembno - vsaj v povprečju - in hkrati še nadalje negodujemo predvsem ob nepomembnem, še zlasti, če nismo bili soočeni s čim res hudim.
Zdi se, da se je treba načrtno (re)organizirati, na neki način preprogramirati, da bi tudi v tempu, ki nas vsrkava in normalizira stalni pogon, znali (p)ostati pri za nas pomembnih ljudeh in rečeh. Pri tistih recimo, katerih zdravje je pomembno tudi za naše zdravje. Torej tudi pri povsem majhnih rečeh velikega pomena, pri katerih običajno vemo, da smo naredili tudi nekaj dobrega. Tudi po tem, koliko dobrega zmoremo in znamo narediti zase in druge v pravem trenutku, se meri ali se tudi še bo merilo naše življenje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
