Že leta sem suvereno razglašal, da je dolgčas občutek, ki ga ne poznam, in da se v situaciji, ko ne bi vedel, kako se zaposliti ali zabavati, še nisem znašel. Pa je prišla najbolj grozna noč v letu, vsaj za odvisne uporabnike družbenih omrežij. Facebook in instagram, mati novodobne globalne nečimrnosti in plehkosti, sta crknila. Za celih sedem ur. In to ravno zvečer, v času, ko bi se najbolj moral ukvarjati s svojim zasebnim življenjem. Srhljivo.
Drsal sem po zaslonu, pa se ni zgodilo nič. Samo nalagala sta se in kazala objave, ki sem jih videl že dopoldan. Izklopil sem telefon, ga ponovno zagnal. Pa še kar nobenih novih objav. Da zagotovo za tem tiči slab hišni internet, posumim in v mislih operaterja pošljem v tri krasne. Pogledam modem pa router. Vklopim, izklopim. Pa nič.
Nobenih novih slik sušija, nobenih novih silikonskih dekoltejev, nobenih apokaliptičnih mam, ki bi med guglanjem na stranišču ugotovile, da mikročip 5G, ki so jim ga vstavili med cepljenjem, moti delovanje mikrovalovne pečice, zaradi česar otroci pijejo hladno mleko, zaradi česar jih boli grlo, kar je pot v izumrtje človeške vrste.
S tresočo roko pošljem sporočilo prijatelju v Izraelu, ali se je tudi pri njih sesul virtualni svet, pa mi ni mogel odgovoriti, ker tudi aplikacija za klepet ni delovala. K sreči je delovalo vsaj najbolj toksično in zlobno od vseh družbenih omrežij, twitter, ki je v tistih sedmih urah postal nekakšno zaklonišče, varna hiša za virtualne begunce. A ker trdim, da je s sovražnostjo zasvinjan twitter hitra cesta na onkologijo, sem ga po nekaj minutah zaprl, pomirjen vsaj toliko, da težava ni samo pri meni.
Tako sem ostal s svojim zasebnim življenjem. Kakih petkrat sem se sprehodil skozi vseh petsto televizijskih kanalov in ugotovil, da na njih, razen črnolase Herte, ki prodaja prehranska dopolnila, ni ničesar, Kmetije pa ne bom gledal. Malce sem gledal v strop in sklenil narediti nekaj koristnega. Pa sem spekel tri vrste dietnih keto piškotov, pometel kuhinjo, zložil kup opranih spodnjih gat, zalil gredici pred hišo in razmišljal o tem, kako bi bilo, če bi imel mačko z imenom Cici. Vmes sem seveda vsakih pet minut podrsal po telefonu in preveril, ali smo spet online. Pa nismo bili.
Spomnil sem se na lasten očitek, kako dolgo že nisem prebral nečesa, kar ni kuharska knjiga. Virtualna apokalipsa je ponudila drugo možnost za vrnitev kulture v moje življenje. Val zanosa je bil silovit, pa sem pograbil knjigo Istanbul Orhana Pamuka, ki sem jo kupil že davno, prebral pa niti strani. Več kot petsto strani zahtevnega branja se je izkazalo za prevelik zalogaj in težko bereš Pamuka, če medtem ves čas z enim očesom pogleduješ k telefonu. Odvisnost je zmagala. Na neki točki sem odločil bitko predati.
Knjigo sem odložil in se lotil branja starih objav na facebooku in instagramu ter se spominjal časov, kako vznemirljivo je bilo, ko smo še bili globalna vas in smo lahko drug drugemu pošiljali posončene, retuširane riti. Pred spanjem sem poklical mamo. Običajno si piševa, tokrat pa ni šlo. Sporočil sem ji, da je vse v redu in da, četudi nisem online, ne ležim negibno na tleh dnevne sobe.
Zaspal sem z občutkom negotovosti. Kaj bo jutri? Po pandemičnem še analogni svet? K sreči so ponoči okvaro odpravili in se mi naslednji dan ni bilo več treba ukvarjati s samim seboj. Kakšno olajšanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
