Ste vedeli, da imamo v Sloveniji časopis, ki je v živo poročal že o postavitvi Aljaževega stolpa na Triglavu? Pa potem o postavitvi prve koče na Kredarici in odprtju prvih poti v visokogorje. V naslednjih desetletjih je sproti spremljal prve vzpone plezalcev v domačih in, ko je dozorel čas, tudi na najvišjih vrhovih sveta. In še vedno je redni spremljevalec planincev, hkrati pa ponuja najpopolnejši planinski zgodovinski arhiv. To je Planinski vestnik, ki letos praznuje 125-letnico izhajanja in je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja. Od prve številke, ki je kot glasilo Slovenskega planinskega društva v Ljubljani izšla 8. februarja 1895, do letošnje jubilejne februarske se jih je nabralo natančno 1289.

Strokovno in informativno

Takrat mlado Slovensko planinsko društvo (SPD) je ob koncu 19. stoletja, v letih preskušanja narodove zavesti, potrebovalo povezovalno, izobraževalno in informativno poslanstvo, ki ga je Vestnik načrtno uveljavljal med članstvom. Tak se je usidral v srca vseh, ki so v tem dolgem obdobju pomagali širiti planinsko zavest. V vseh obdobjih svojega izhajanja je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in doživljanja gora Slovencev. Danes Planinski vestnik predstavlja najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva in njegove krovne organizacije, Planinske zveze Slovenije (PZS).

Štiri metre in 135 kilogramov

V 125 letih izhajanja Planinskega vestnika je izšlo 120 letnikov revije, saj v prvi svetovni vojni ni izhajal. Tik po njej pa je izšla prehodna številka 1915-1919.
V času druge svetovne vojne je Planinski vestnik izhajal okrnjeno, vendar vsa leta vojne.
V vseh 125 letih je okoli 11 tisoč avtorjev prispevalo več kot 40 tisoč člankov, v to številko niso vštete kratke vesti. Vsej 1289 številk skupaj obsega skoraj 60 tisoč strani. Če bi jih zložili na kup, bi bil ta visok več kot štiri metre in težak 135 kilogramov.