V povprečju posameznik v Sloveniji od svoje polnoletnosti do smrti, od štipendij, preko plač, dotacij in penzije, pridobi in porabi kakšne tri četrtine milijona - ali cel milijon. Če je imel smolo, samo pol milijona, lahko pa tudi kak milijon in pol ali več. Torej dva odrasla v skupnem gospodinjstvu skozi življenje plujeta s kakšnim milijonom in pol ali pa celo dvema milijonoma in pol. Smo torej vsi milijonarji? Ne na ta način, kot bi večina želela biti.
Kaj je tisto, kar pri večini ljudi podžiga željo postati milijonar? Kakšna je naša predstava o življenjih milijonarjev, da nas tako močno privlači? Verjetno si predstavljamo, da so milijonarji bolj srečni. Morda si predstavljamo, da bolj čutno in slastno okušajo okus čokolade, ali da jih pivo bolj odžeja, ali da bolj uživajo v športanju, ali da doživljajo boljše orgazme, da se jim komedije zdijo bolj smešne in da ob tragedijah doživljajo bolj pristne katarze. Morda si predstavljamo, da morje bolj blagodejno obliva njihova telesa na dolgih počitnikovanjih, da imajo boljšo prebavo in se na stranišču ne napenjajo. Morda si predstavljamo, da jim je blazina pod glavo bolj prijazna in da bolj mirno spijo v svojih bogatih vilah ter da jih zjutraj prebudi petje ptic, ki je bolj žlahtno in radostno kot petje ptic na naših dvoriščih. Morda si predstavljamo, da jih imajo njihovi bližnji bolj radi in da bolj brezdvomno in globoko občutijo ljubezen. Le kako si predstavljamo življenja milijonarjev, da se nam zdijo tako mikavna?
Verjetno pa milijonarji niso srečnejši
Morda pa niso sreča in ugodja tostranskega življenja tisto, kar nas privlači na življenjih milijonarjev. Morda pa je to ideja večnosti, nesmrtnosti, ki jo milijoni ponujajo. Seveda ne večnosti v nebesih, ampak večnosti v obliki dedičev. Dediči so tisti, običajno otroci in drugi družinski člani, ki v skladu z zakonom o dedovanju podedujejo vse premoženje milijonarja. Ker za časa življenja in po njegovi smrti živijo od premoženja tega milijonarja in pod pravili, ki jih določa to premoženje, so seveda njihova življenja nekako prežeta z duhom svojega bogatega prednika oziroma prednice. To je večnost milijonarja. Lahko da že naslednja generacija prekolne duha svojega prednika ali zafrčka milijone, a vseeno je njegovo upanje na večnost položeno v zakone o dedovanju, ki so eni temeljnih pravnih podlag sistema kapitalizma.
Si predstavljamo kapitalizem brez zakona o dedovanju, po katerem potomci dedujejo samodejno in običajno brez plačil davka? Zakon o dedovanju ni naravni zakon kot recimo zakon prostega pada, ampak je družbeno-politični zakon kot recimo zakoni o davku na dobiček. Življenje milijonarjev se zdi bistveno manj smiselno brez zakona o dedovanju, mar ne?
Milijonar je simbol neenakosti, ker terja veliko nemilijonarjev, da dobiš nekaj milijonarjev. Je tudi simbol moči in potencialnosti, saj milijoni niso smiselni v svoji konkretnosti, kot je recimo konkreten okusen sendvič ali kot je konkretno doživetje umetnosti, temveč so milijoni vredni predvsem v svoji potencialnosti kot možnosti, kako jih lahko množiš in kaj vse lahko z njimi narediš, in to dela milijonarje močne in to povzroča poleg neenakosti tudi neenakopravnosti. Milijonarji, vendar pa zagotovo močno vplivajo na ne-srečo mnogih nemilijonarjev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
