Slovenci smo, razumljivo, ponosni na našo lepo deželico. Za marsikoga je tudi najlepša med vsemi na širnem svetu. Čeprav so to resne in domoljubno nabite trditve, ne da bi si pred tem pogledali kaj drugega. Denimo Malezijo, ki si jo bomo tokrat vzeli pod drobnogled. Iz prve roke lahko zatrdim, da ima prav vse, s čimer se tako radi ponašamo Slovenci. Vse in, roko na srce, še precej precej več.
Urejenost dežele je zelo podobna naši. Varnost? Čeprav Slovenija velja za varno državo, imaš v Maleziji občutek, da bi na ulici lahko pustil denarnico, pa se je zelo verjetno ne bi nihče niti pritaknil, kaj šele, da bi si jo prilastil. Naravne lepote? Slovenija ima čudovite gore, ima jih tudi Malezija. Jezera? Podobno! Slovenija je zelena? Skorajda nič v primerjavi z Malezijo, ki je zelena praktično celo leto. Slovenska lepa, urejena mesta in mesteca? Ni primerjave! Glavno mesto Malezije je večmilijonski Kuala Lumpur z neverjetno mešanico bogastva in domače kulturne dediščine. Z vsaj sto stavbami, ki so vse višje od najvišje slovenske. Standard? Slovenci morda zaslužimo nekaj več, a je življenje v Maleziji neprimerno cenejše.
Kaj ima Malezija
In kaj je tisto, s čimer se ponašajo Malezijci, mi pa tega nimamo? Najprej klima: verjetno me bodo ljubitelji zime in zimskih radosti gledali postrani, toda tam je vseskozi toplo, s temperaturo med 25 in 35 stopinjami, s sprejemljivo vlažnostjo. Vsaj pol dežele je gozdnate, precejšen del zajema deževni gozd, fenomen, ki ga Slovenci zaradi klime ne poznamo. Še en velik delež odpade na klasično džunglo, torej gozd, kamor ljudje ne zahajajo, ki pa zato polni pljuča domačinov z odličnim zrakom. Plaže? Kaj bo naših 40 kilometrčkov proti neskončnim malezijskim plažam, polnim belega peska, toplega morja, takim, po katerih se nam cedijo sline v turističnih brošurah. Ne pozabimo na multikulturnost, ki so jim jo zagotovila dolga stoletja kolonialne odvisnosti. Semkaj bi se Slovenci in sploh vsi Evropejci lahko prišli učit strpnosti. Večinsko prebivalstvo so sicer domači Malajci, ki jih je okrog 60 odstotkov. Preostalih 40 odstotkov se razdeli med Kitajce, Indijce, Tajce, Burmance, Indonezijce, Filipince, Japonce, Korejce, te ali one Evropejce, Američane … In nobenega niti najmanjšega občutka neenakosti. Prebivalci sicer povedo, da so pri javnih zadevah v prednosti Malajci, ki so tudi pretežno muslimanske veroizpovedi. A na ulici ni opazno, da bi se kdorkoli zaradi tega kaj pritoževal. Delaj, pa boš imel. In dela lahko vsak, ki to želi.
Malezija je velika za dobrih šestnajst Slovenij, približno tolikokrat več je tudi prebivalcev.
Vse te kulture seveda prispevajo svoje kamenčke v kulturno-socialni mozaik dežele. Morda le enega, morda dva, Kitajci, denimo, jih prispevajo kar precej. V Kuala Lumpurju je glavna turistična znamenitost hindujsko svetišče, ki so ga Indijci postavili v jamah Batu, nekakšni mini različici Postojnske jame, s kapniki in vsem tistim, kar sodi zraven. Le da so sredi jame svetišča, da namesto človeških ribic tam kraljujejo opice in ptice. In, pozor: jama je navzgor odprta. Izhod je sicer dostopen le pticam, pa še to tistim večjim, a vendarle. Skratka, če iščete širna polja, jih boste v Maleziji zlahka našli. Gozdove, morje, hribe, gore, jezera, jame …, vse to je tam.
Saj, saj, poreče kdo. Kaj pa hrana? Zgolj riž in rezanci na tisoč in en način. Le kdo bi se tega navadil? Še ena zmota. Malezija velja za svetovno kulinarično prestolnico, vsi narodi, ki sobivajo v tej čudoviti deželi, se veselo predstavljajo tudi na krožnikih. V Maleziji najdete dejansko vse, od najboljših argentinskih stejkov in lososa iz norveškega morja do francoskih, španskih ali italijanskih specialitet. Tudi svinjino dobite na vsakem koraku, pa čeprav je glavna vera islam. Predvsem pa se lahko naslajate nad menda najboljšo ulično hrano na vsem širnem svetu, ko se za nekaj fičnikov najeste najbolj okusnih specialitet domačih mojstrov. Da bi jedli na ulici? Kar brez skrbi - zastrupitev pri tem je precej manj kot v najbolj uglednih restavracijah.
Pol evra za liter bencina
Malezija je obmorska država v jugovzhodni Aziji, ki jo sestavljata dva ločena dela. Polotoški del države na severu meji na Tajsko, na jugu pa jo zaokroža žepni Singapur, sicer tudi sam nekdaj del Malezije. Če pri Singapurju nadaljujemo pot čez Južnokitajsko morje, pridemo na Borneo, tretji največji otok na svetu, ki si ga delijo tri države; severni del pripada Maleziji, v njeno ozemlje se je resda vrinila enklava Brunej, drugi del otoka pripada Indoneziji. Vsega skupaj je Malezije za dobrih šestnajst Slovenij, približno tolikokrat več je tudi prebivalcev (okrog 33 milijonov). Malezijci imajo kralja, ki ga, zanimivo, vsakih pet let volijo in ki mandata ne more ponoviti. Kralj imenuje premierja, ki mora imeti večinsko podporo v parlamentu. Podobno kot pri nas torej, le da kraljeve dolžnosti opravlja predsednik. Ups, predsednica.
Malezijo delijo na enajst sultanatov (nekakšne regije), ki jim prištejemo še dve državi (Melako in Penang) in tri zvezne teritorije: Kuala Lumpur, ki je nekakšno glavno in daleč največje mesto, Putrajayo, novozgrajeno mesto, kamor so prenesli upravno središče države, ter Labuan na Borneu.
Najvišja gora je Mount Kinabalu, visoka je 4095 metrov. Najdaljša reka je Rajang, dolga nekaj čez 500 kilometrov. Obmorske nižine prehajajo v gozdnate hribe in gore, podnebje pa se sprehaja med ekvatorialnim in monsunskim na severu.
Največ je Malajcev (okrog dvajset milijonov), sledijo Kitajci, Indijci in že našteti številni narodi. Malajci so muslimani, vsi malajski novorojenci avtomatično prevzamejo tudi vero. Druga najbolj razširjena vera je budizem, precej je katolikov, ne manjka tudi številnih drugih ver, od hindujcev pa vse do ateistov, ki jih je sicer zelo malo.
Ljudje so neverjetno prijazni (ne glede na narodnost), večinoma nasmejani in živijo po nekih svojih pravilih. Alkohola praktično ne pijejo, čeprav ga ne prepovedujejo. Ob steklenicah z opojnimi substancami tako vidiš večinoma ljudi bele kože. Alkohol je dokaj drag, kozarec vina te stane vsaj šest evrov, malo pivo vsaj tri in veliko vsaj pet evrov. Tudi kadijo Malezijci bolj malo in v javnosti le redko srečaš človeka s cigareto v ustih. Poceni življenje zagotovo narekuje tudi cena bencina, ki je manjša od pol evra za liter. Posledično so izredno poceni javni prevozi, vključno s taksiji, avtobusi pa so sploh skoraj zastonj (za 500-kilometrsko razdaljo za vožnjo v luksuznem avtobusu odšteješ kvečjemu deset evrov). Poceni so tudi letalski prevozi. Imajo odlične železniške povezave, v Kuala Lumpurju seveda tudi metro. Skratka, ni ga, da ni, a za vožnjo med kraji prevladuje avtobus, po mestih pa taksi oziroma Grab, nekakšna azijska različica pri nas bolj znanega Uberja.
Kolonija
O Maleziji se, ne da bi to sploh prav vedeli, učimo že v osnovni šoli. Gre za strateško izredno pomembno območje, predvsem je znana malajska ožina, ki povezuje Atlantski in Indijski ocean s Kitajsko ter drugimi deželami Daljnega vzhoda (in s Tihim oceanom). Če gre ladja na svoji poti skozi malajsko ožino, prihrani na tisoče kilometrov poti.
Od najboljših argentinskih stejkov in lososa iz norveškega morja do francoskih, španskih ali italijanskih specialitet.
Malajski polotok je del velike Indokine, ki je bila v starih časih poseljena z domorodci (takimi, ki jih danes uvrščamo v rang z ljudožerci), a je območje, čeprav poraslo z džunglo, hitro postalo zanimivo še za druge. Najprej se je, kot v večini primerov v zgodovini, začela širiti vera: od budizma do hinduizma, sledove še danes najdemo povsod. Z vzponom islama so glavno besedo prevzeli (in zadržali) muslimani, kristjani so v te kraje pokukali šele v začetku 16. stoletja. Kdo drug kot Portugalci, ki so bili tista leta vodilna pomorska sila in sploh edini, ki so bili takih prekomorskih podvigov sposobni. Hitro se zavzeli celotno območje, ustanovili mesto Melaka in ga spromovirali v eno izmed svetovnih prestolnic tistega časa. Melaka je bila pomorsko križišče, kjer so se radi ustavljali. Lokalci so bili tam izključno kot delovna sila za najtežja dela; ker jih je bilo premalo, so delavce začeli uvažati še iz sosednjih dežel. Vse drugo je zgodovina: Portugalce so kot pomorska sila najprej zamenjali Nizozemci, kakšno stoletje pozneje Angleži, ki so se tudi najdlje zadržali. Melako in sploh celotni polotok so si podajali iz roke v roko. Angleži in Nizozemci so se razšli mirno - Angleži so se zasidrali v Maleziji, Nizozemcem so prepustili bližnjo Indonezijo.
Še sredi 19. stoletja, torej pred manj kot dvesto leti, na celotni Malaji naj ne bi bilo živelo več kot 200 tisoč ljudi. Že čez 60 let so jih popisali 2,5 milijona, naselitev pa je bila načrtna: Angleže je zanimala predvsem (moška) delovna sila. Na vsakih enajst moških so prišle le štiri ženske, na območju današnjega Singapurja (na skrajnem jugu polotoka) je bilo še huje: dve ženski na sedem moških. Lahko si le predstavljamo, kaj se je dogajalo in koliko so bili mladi fantje pripravljeni žrtvovati za dekleta.
V 20. stoletju so se zadeve vendarle normalizirale. Število prebivalcev se je najprej podvojilo, nato potrojilo. Angleži so vladali s trdo roko, a so v kraje prinesli napredek in evropsko civilizacijo. Druga svetovna vojna je vse skupaj postavila na glavo. Najprej kruta japonska okupacija in po osvoboditvi še domači komunisti, ki si Angležev na oblasti niso več želeli. Preko komunistov so se v dogajanje aktivno vključili še Kitajci (Rusom je bilo le predaleč do teh krajev) in po številnih, nenehnih spopadih so se leta 1963 lokalne pokrajine (danes večinoma sultanati) končno združile v Malezijo - nova politična zveza je obsegala področje današnje Malezije, del otoka Borneo in Singapur. Slednji je kmalu izstopil, sledeč svojim (beri britanskim) predvsem ekonomskim interesom, in ostalo je to, kar danes imenujemo Malezija.
Da ne bo pomote: gre za izredno bogato ozemlje. Tudi brez trgovine in morskih poti, ki so prinašale denar. Kavčuk, kokosove plantaže, palme za najrazličnejša olja … Že takoj po vojni je bilo tam 180 tisoč motornih vozil (!), kar je bilo primerljivo z vsako evropsko državo. Ko so kmalu zatem odkrili še nahajališča nafte in plina in ko so nekaj desetletij zatem bliskovito zajahali še moderni tehnološko-informacijski val, dobimo deželo, ki jo že dlje časa prištevamo med tako imenovane azijske tigre. Z drugimi besedami, gre za deželo, ki se še kar razvija, napreduje in ki je v prihodnje lahko le še bogatejša in bolj napredna.
Od severa proti jugu
Sedaj pa na pot! Z ženo sva se za daljši ogled Malezije odločila s smeri Tajske proti Singapurju, povedano drugače, od severa proti jugu. Ker za ogled celotne dežele potrebuješ vsaj nekaj mesecev, sva midva izbrala pot po zahodni obali, kjer so vsa najpomembnejša mesta, zato pa manj atraktivnih letovišč.
Mejo lahko prestopiš na več načinov, turisti običajno izberejo kopensko pot (z avtobusi ali vlaki), zelo priljubljena je tudi tista, ki sva jo izbrala midva - preko morja. Zadnji tajski otok, prečudoviti Koh Lipe (nekakšni tajski Maldivi) se skoraj dotika slavnega malezijskega Langkawija, precej večjega, bolj razvitega, a tudi precej manj magičnega otoka. Saj Langkawiju ne gre ničesar očitati, bolj kot za lepoto gre za kulturni šok, ki ga doživiš ob prestopu malezijske meje. Medtem ko je na Tajskem vse nekako preprosto in bolj po domače, je v Maleziji vse po pravilih. Najprej te osupne čistoča, takoj za njo zgradbe. Na tajskih otokih prevladujejo takšni in drugačni bungalovi, na Langkawiju je vse pozidano, asfaltirano, nekako vse na svojem mestu. Manjka pa tajske sproščenosti. Medtem ko te na Tajskem pred vsako restavracijo, pred vsakim lokalom prodajalci vabijo in ti ponujajo svoje storitve (od hrane do masaž), je v Maleziji povsem drugače. Lokali so odprti, ponudba izpisana, kot gost lahko mirno izbiraš.
Opic, najrazličnejših rib in ptic je toliko, da jih skoraj več ne opaziš.
Pred vstopom v državo je ženske nekoliko strah pred islamskimi pravili obnašanja in predvsem oblačenja, a se takoj izkaže, da gre za neutemeljen predsodek. Islam, kot ga dojemajo Malajci, je povsem miroljuben, prav nič vsiljiv in strpen do vseh drugih veroizpovedi. Domačinke so resda večinoma zavite v svoje tradicionalne obleke, nekatere si zakrivajo tudi obraz, a je tudi povsem odkritih deklet precej. Ne manjka niti džinsa in kratkih hlač. Skratka, vse, kar je v mejah spodobnosti, je dovoljeno.
Na Langkawiju lahko čofotaš v morju, čeprav je na Tajskem to lepše. Zato pa otok ponuja kar nekaj atrakcij: midva z ženo sva izbrala geološki park, kjer te popeljejo do rastišča mangrov (grozljivo, a nadvse zanimivo), ti pokažejo jamo z netopirji pa orlovska gnezdišča (orel je malajska nacionalna ptica in ga srečaš marsikje). Opic, najrazličnejših rib in ptic je toliko, da jih skoraj več ne opaziš. Pogledu pa ne uide kakšen večji kuščar, ki jih je v Maleziji kar precej. Najin kapitalec je bil človeške velikosti. Njegovih daljnih sorodnic kač k sreči nisva videla.
Naslednjega dne pa na vzpenjačo in z njo do visečega mostu, ki kraljuje sredi neba v hribih nad Langkawijem. Že vzpenjača je nekaj posebnega, z menda najdaljšo jeklenico na svetu (okrog 900 metrov se razteza čez prepad). Na vrhu pa kraljevski most čez sosednji prepad, ko navzdol zreš v nekaj sto metrov globoko luknjo. Le za tiste, ki nimajo težav z višino.
Georgetown
Po dobri uri vožnje z gliserjem prispeš na celino, na polotok Penang, sredi katerega kraljuje mesto Georgetown. Gre za nekakšen malezijski Maribor, drugo mesto po velikosti, ki "predvaja svoj film", na pravila, ki jim jih skuša vsiliti prestolnica, pa se ne ozira kaj dosti. Georgetown je bil zmeraj samosvoj, še danes je ena od držav v državi, nekdaj, ko je bilo na mestu današnjega Kuala Lumpurja le še močvirje, je bil tudi malezijska prestolnica. Zato so domačini na Penangu na svojo zgodovino in sledove kolonialne preteklosti zelo ponosni. In res imajo kaj pokazati. Čudovite, pisane zgradbe, v različnih slogih, stare od sto do nekaj sto let, zaokrožajo fantastičen stari del mesta. Fascinantnost so prepoznali tudi pri Unescu, zato so stari del Geogetowna uvrstili v svojo zbirko kulturne dediščine.
Ob tem, da Georgetown velja za eno izmed prestolnic dobrojedstva - ne le v Maleziji, temveč tudi daleč naokrog, da tam ne manjka niti Michelinovih zvezdic, ulična hrana pa je tako ali tako pojem zase -, je mene najbolj fascinirala njihova ulična umetnost. Na fantastično zamisel so prišli pred dobrim desetletjem, ko so medse za nekaj mesecev povabili diplomante londonske univerze za likovno umetnost, jim plačali strošek, plačali opremo in jih poprosili, naj jim z grafiti polepšajo fasade, pročelja, od novih do propadajočih. Študentje so se veselo lotili dela, rezultat pa je fascinantna zbirka, ki jo pridejo občudovat trume turistov. Ideja za vsakega župana (tudi našega), ki si razbija glavo s tem, kako v mesto privabiti ljudi.
Bil bi krivičen, če na tem mestu ne bi omenil Litovca Ernesta Zacharevica, prvega med tistimi mladimi študenti, vodjo projekta, ki ga danes v Aziji cenijo kot Evropejci svojega Banksyja.
Ulične poslikave s sporočili, genialno
Obiskovalec Georgetowna ne more mimo še ene legendarne zgodbe, tiste, ki jo je izpisal "kitajski Rockefeller", sloviti bogataš s konca 19. stoletja Cheong Fatt Tze. Pri nas praktično neznan možakar je bil zelo pomemben v svojem času, zelo uspešen poslovnež, politik, diplomat. Večino časa je preživel v Georgetownu, kjer si je za domovanje omislil fantastično modro hišo (modra zaradi čudovite indigo modre fasade), z 38 sobami, petimi notranjimi dvorišči in še marsičim. Hiša je zgrajena po načelu popolnega danes tako priljubljenega feng šuja, ki naj bi vse energije usmerjal na pravo mesto in jih združeval v popolno harmonijo. Tudi zato je vsak predmet v hiši na svojem točno določenem mestu, narejen iz pazljivo izbranega materiala. Za imenitne podrobnosti, ki simbolizirajo kitajsko kulturo skozi tisočletja, potrebuješ čas in precej znanja. Kakorkoli obrneš, je Blue Mansion ena najznamenitejših in vsekakor najlepših stavb na svetu, ki je navdihnila tudi mnoge pisatelje in režiserje za njihove umetniške storitve. Naj omenim le film Indokina s sijajno Catherine Deneuve v glavni vlogi, ki je bi leta 1993 nominiran za več oskarjev in jih nekaj tudi osvojil.
(se nadaljuje)
