(REPORTAŽA) Noč na železniški postaji na Kitajskem

Predstavljajte si zapor. Sedaj oklestite njegove kote, ta zapor je namreč krožen, in zaporniške celice se v več nivojih obračajo proti središču, kjer stoji osrednji nadzorni stolp. Ta zasnova omogoča, da je iz stolpa mogoče videti vse, zaporniki pa ne vedo, kdaj so opazovani – in zato ponotranjijo vlogo opazovalca.

Z vsemi svojimi vrečkami vred se okrogloličen možak poskuša zriniti nazaj mimo vrste. Med zobmi drži vozovnico, ki jo je kupil pri okencu. Prikimava, kakor da se opravičuje, stisnem se ob ograjo, da bi mu dala prostor, in ena od njegovih plastičnih vrečk se zatakne ob kovino ter razcefra po tleh. Vonj, kakor po medenih oreščkih, se razširi v prostor in čakajoči začnejo pobirati majhne svetleče zavojčke. Stopim do ženske pri okencu, ki zmajuje z glavo, ni hao, pokažem ji listek, na katerega mi je nek domačin zapisal dve pismenki. Ženska mi skozi steklo skuša nekaj dopovedati, ljudje v vrsti – tisti, ki se ne sklanjajo – mi spodbujajoče kimajo, neko dekletce pokaže na okence na desni. Sledim njenemu prstu v sosednjo vrsto in pri okencu rečem, Šanghaj. Mladenka za steklom mi nekaj odgovori, potem se s prekrižanimi rokami potapka po ramenih. Vobu mingbaj, maham pred svojim obrazom. Ne razumem. Vu Šanghaj, vu Šanghaj, ponavlja in tolče z iztegnjenim kazalcem ene roke po iztegnjenem kazalcu druge, da oblikuje nekakšen križ. Skomignem, ona pa pokaže na plakat na steni, morda vozni red. Potapka na eno od vrstic in ponovi, vu Šanghaj. Nisem bila prepričana, ali sta pismenki, na kateri je kazala mladenka, enaki, kot sta na mojem lističu, a impulzivno sem pokazala na pismenki pod njima, da je mladenka vprašujoče rekla, Šjamen. Res čudno se počutim ob dejstvu, da sem čez noč strmoglavila na raven triletnega otroka, ki ne zna ne brati ne pisati. Zdi se mi, da me sedaj vsi pozorno opazujejo, mladenka za steklom in ljudje v vrsti za mano. Njihovi pogledi izražajo skrb, morda radovednost.

Ko po svetu vandram sama, je moje telo ves čas na preži. To sem ugotovila šele, ko se mi je med potovanjem kdo pridružil, in sem se naenkrat – namesto da bi skrbno preučevala okolico – prepustila lahkotnemu popotniškemu toku. Ameriška filozofinja Bartky pravi, da ženska na ulici ni pozorna le na dejanske napadalce, temveč nenehno ocenjuje svojo držo, izraz obraza in poti, po katerih hodi, kot da bi se gledala skozi oči potencialnega opazovalca. Če bolje pomislim, sem precej podobna ženski, ki jo opisuje Bartkyjeva. Kadar me na primer ogovarjajo vozniki taksijev, se delam, da jih ne slišim. Nekaj strašljivega je v spuščenih šipah in bradatih moških s cigareto v kotičku ust, ki v temi žvižgajo, taksi, taksi.

Spomnim se, kako me je nekoč moški iz skupine ljudi, ki je posedala na stopnicah pred vhodom na železniško postajo v Firencah, ogovoril. V mraku sem pospešila korak, sušičen možak, ves droben in bled, pa ni nič več rekel, le tiho je šepal za mano. Ne vem, kdaj sem se ga otresla, a šele ko sem se znašla na trgu, kjer je bilo malo več ljudi, sem se upala obrniti – videla sem samo obris postave v daljavi. Takrat me je stisnilo: morda bi me moški prosil le za kovanec ali cigareto, a me je bilo preveč strah, da bi v njem prepoznala človeka v stiski. Bartkyjeva trdi, da smo ženske naučene, da moramo biti previdne, in tudi navajene smo nadzorovati svoje telo, ki mora biti vitko in negovano, naše gibanje pa zadržano, ženstveno. V javnem prostoru, ki ga, kot pravi Bartkyjeva, ženske doživljamo precej drugače kot moški, se to kaže kot hiper-zavedanje okolice: preverjanje, kdo je v bližini, izogibanje temnim ali praznim ulicam, preračunavanje najkrajših poti do hotela, držanje ključev v roki in telefona na dosegu.

Pokimam mladenki za steklom in ponovim besedo, ki jo slišim prvič, Šjamen. Mladenka se nasmehne, kot da bi si oddahnila, in mi preda vozovnico. Ura je že pozno popoldanska, ko se na železniški postaji Putian, približno devetsto kilometrov od Šanghaja, tako kot prej tisti možak z vrečkami prebijam mimo vrste čakajočih. Da sploh najdem vlak, kažem vozovnico mimoidočim, ti se mi nasmihajo in kažejo smer, nekdo me pospremi do perona. Jeklena puščica – s sedeži, ki so kakor nežen oblak, le za dolge noge je manj prostora – vozi izjemno hitro. Drevesa se zabrišejo v črte, hiše pa poskočijo mimo oken, kakor v pohitrenem videu. Na ekranu se pojavi zemljevid Kitajske in rdeča puščica, ki kaže proti jugu (Šanghaj leži na severu!). Kot vzmet se odbijem z mehkega oblaka, gor in dol, iz enega vagona v drugega, buljim skozi okna, v ekrane, a ker vmesnih postaj ni, se izkrcam dvesto kilometrov južneje. Sonce že utripa na obzorju.

Ob nekem prav takšnem sončnem zahodu sem se znašla v zanemarjeni ulici v bližini četrti Downtown East, ki je bila nekoč delavska četrt Vancouvra, sčasoma pa je postala znana kot najrevnejša v Kanadi. Ženski, ki sta se hehetali v ulično svetilko, sta me prosili za nekaj drobiža. Vsepovprek so ležale smeti in sedeči na pločniku so čudno zvijali telo ali so se naslanjali na z grafiti popisane fasade. Nek moški je hodil po sredi ceste in prizor je spominjal na filme o zombijih. Tu in tam je stal kak šotor ali je bila razvita spalna vreča, zraven so bili parkirani nakupovalni vozički, polni šare. Na sebi sem čutila poglede, pospešila sem korak, fotoaparat je zdrsnil pod jakno, ko se je iz nekega stanovanja spustil urejen moški. Sledila sem mu – dva tiha koraka za njegovim črnim kovčkom. Nisem prepričana, ali se je črnolasec sploh zavedal moje prisotnosti.

Ko spet stojim pri okencu, mi nek mladenič s šilt kapo, na kateri piše TikTok, s pomočjo prevajalnika pove, da je naslednji vlak za Šanghaj šele čez deset ur, ostali so zaradi bližajočih se praznikov razprodani. Z dolgim obrazom in novo vozovnico v žepu, na kateri trikrat preverim, da se pismenke ujemajo s tistimi na mojem lističu, se namenim v McDonald's – kraj, ki je po navadi odprt najdlje. Hitro opazim, da mi mladenič s šilt kapo sledi. Ko se ustavim, se ustavi tudi on. Ko stopim hitreje, se podviza. Kolesce njegovega kovčka škripa v enakomernem ritmu. Škrip. Pavza. Škrip. V glavi se mi odvijejo vsi scenariji, ki jih moja domišljija premore, in ko končno najdem rumeni M, smuknem za mizo najdlje od vhoda. Mladenič in njegov kovček vstopita. To vem, ker slišim škripanje kolesca. Če bi bila v kakšni državi Južne Amerike, bi se skrila pod mizo, tu pa se moram od srca nasmejati, ko se oglasi robotski glas iz mladeničevega telefona, ki pravi, če mi lahko dela družbo, da ne bom čakala sama. Naslednji dve uri mi John, kot se mi predstavi s svojim angleškim imenom, pripoveduje o evropskih filmih, ki ga navdušujejo, o glasbi in o kitajski hrani, ki je proti tej, pomigne na pladenj, nebeška. Preden odide, nekaj reče osebju lokala, da mi mladeniča pri pultu pomahata. Na mojo žalost začneta kmalu pometati in brisati tla, ni hao, se poslovim, ko vztrajno odkimavata in s prevajalnikom se sporazumemo, da me bosta pospremila. Zdi se mi, da onadva bolj vesta, kam moram iti, kot jaz sama.

In potem me, kot da sem izgubljen kovček, vrneta na železniško postajo. Ustavita se pred eno izmed klopi, kjer sedi ženska z majhnim otrokom. "Tu boš varna," mi pravita skozi prevajalnik, ženica pa, kakor da bi razumela angleški prevod, smeje pokima. Zaradi otroka označim železniško postajo za nenevarno in s termovko vroče vode v rokah se moje telo končno sprosti.

Naslednjih šest mesecev, ki jih preživim na Kitajskem, moj notranji stražar zapusti nadzorni stolp. V tej deželi je skupnost tista, ki opravlja njegovo vlogo.