Ne poznam ga. Nikoli v življenju si nisem želel, da bi čas tekel hitreje. Nasprotno. Hlastam po njem in ga poskušam za vsako ceno ujeti, a mi vedno znova spolzi skozi prste. S seboj nosim strah, da se bom nekega dne, mnogo prehitro, zbudil star, bolan in na koncu poti, poln sanj, ki mi jih ni uspelo dosanjati. Kar se bo tako ali tako res zgodilo. Ni odvečnega časa. Je le čas, v katerem imam veliko početi. In čas, ko se lahko prepustim prostemu teku in sem sam s svojimi mislimi. Kar je zame najljubši čas, za druge pa minsko polje. Ker ko je tiho in slišiš le svoj glas, je stik s seboj najmočnejši. In če se ne prenašaš prav dobro, potem boš najbrž res naredil vse, da ustvariš čim več hrupa v glavi.
Hobiji pri nas doma niso obstajali. Takrat, v mojem otroštvu, nekje ne začetku devetdesetih. Ljudje okoli mene so se ukvarjali s svojimi problemi in disfunkcionalnimi zakoni, sam pa sem po šoli ure in ure ždel pred televizorjem. Ko sem se opehal, so mi ocvrli novo rundo pomfrija in problem je za njih bil rešen. Debel otrok sredi puščave medčloveških odnosov. In potem si zgradiš vzporedni svet, ki z morečo resničnostjo nima prav veliko skupnega. Ko si dovoliš slišati sebe, postaneš svoj najmočnejši zaveznik. To je naveza, ki traja do konca. Svet v resnici zelo malo zanima, kaj si želiš.
Zabasati se z obveznostmi je danes postalo norma, pri kateri nasankajo zlasti otroci staršev, ki so jim vcepili neumno preganjavico. Da jih bo družba imela za slabe starše, če otrok ne bodo zadušili s hobiji. Pri čemer je popolnoma nepomembno, ali ti otroke sploh zanimajo. Staviti si upam, da bodo vse tiste kitare, violine, jezikove šole, nogometni treningi, solffegio, borilne veščine, delavnice in ves preostali hrup nekoč osrečili marsikaterega psihoterapevta. Uresničevati svoje neizživete ambicije skozi otroke, vse pod alibijem, da otrokom ne sme biti dolgčas, je fantastična pot do vzgoje upornika, ki mu bo nekoč zaradi nas dvignilo dekl. Če bo sreča. Najbrž pa bo zrasel le v vodljivo marioneto in tako povsem zadostil pričakovanjem časa. Da ne bo pomote, hobiji so super, a le, če osrečujejo. Težko si predstavljam, da je iskreno srečen nekdo, ki mu starši počitnice natrpajo z obveznostmi, češ da tako vsaj ne bo cele dneve gledal v telefon in ne razvijal svojih potencialov. Ja, če ga okupiramo s krožki in drugimi ljudmi, se nam z njim vsaj ne bo treba zares pogovarjati in lahko se bomo še naprej ukvarjali s svojimi problemi in disfunkcionalnimi zakoni.
​Trdno verjamem, da ljudje vakuum, prosti tek, čas, v katerem se ne zgodi nič in v njem tudi ničesar ne ustvarimo, močno potrebujemo. Šele takrat se prostranstva odprejo, duh se razraste in misli poletijo v višavo. Zelo malo revolucionarnih idej se je rodilo v naglici med jezikovnim tečajem, treningom, taborniki, francoščino in delavnico delanja verižic iz makaronov. Vem, zoprno je spoznanje, da tudi če otroka z obveznostmi zalijemo kot z betonom, najbrž nikoli ne bo dosanjal naših sanj in popravil vsega, kar smo zavozili. Najbrž v resnici ni niti približno tako poseben in nadarjen, kot si mislimo. Jebiga. Življenje. Sicer pa, če se že tako trudite zaposliti druge ... kaj pa vi? Razvijate svoje potenciale in talente na polno ali pa zgolj večino časa po službi zrete v kak ekran?