Nesrečni primer dr. Marka Pavlihe, ki kot slovenski kandidat za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije ni bil potrjen na avdiciji zaradi nekega diskreditirajočega anonimnega pisma, dokazuje, da je lahko vsakdo prepuščen na milost in milost zlonamernosti neznancev, ki o izpostavljenem človeku domnevno vejo nekaj grdega - in se to tudi čutijo dolžne povedati.
Denunciantstvo
Tako imenovane anonimke so oduren, a zanimiv fenomen, ki govori o tem, kako naš svet dandanes funkcionira. Zato jih je treba temu primerno obravnavati - s političnega, sociološkega, komunikacijskega, informacijskega zornega kota.
V kolumni, objavljeni v pravniški reviji Ius-Info, Pavliha v zvezi z izjalovljeno kandidaturo sam citira stavek iz Trajanovega pisma Pliniju mlajšemu: "Sine auctore propositi libelli in nullo crimine locum habere debent." Ali za tiste, ki ne znate latinsko: "Obtožnic brez podpisa se ne sme upoštevati pri nobenem kaznivem dejanju."
To danes zveni smešno in arhaično. Anonimno denunciantstvo se je že zdavnaj udomačilo kot nekaj normalnega, sprejemljivega, dopustnega in postalo sredstvo za politično ali kakšno drugo službeno obračunavanje. Anonimke so v veliki meri normalizirali tudi mediji, ki so jih začeli obravnavati kot upoštevanja vreden vir informacij. Anonimke načeloma ne veljajo za verodostojne ali kaj šele resnicoljubne, vsekakor pa so objavljive. Danes je itak skoraj vse objavljivo. Objaviš grozno anonimko in se starim, komajda še veljavnim novinarskim in družbenim standardom na ljubo od nje distanciraš - češ, to objavljamo samo zato, da boste vedeli, kaj se dogaja (če se res), sicer pa nimamo nič s tem in tudi sami morda mislimo, da je to podlo.
Vedno vžge
Da se bajke in povesti brezimnih skrivačev medijem zdijo vredne objave, je samo del problema - in to še zdaleč ne najpomembnejši. Mediji so samo messenger. Bistveno pri vsem skupaj je namreč, da bo večina ljudi, ki bo anonimko prebrala ali zanjo vsaj slišala iz druge, tretje roke, samoumevno mislila, da sploh ne gre za bajke in povesti. Ne. Večina bo verjela, da je vse res. Publikatorjev cilj, kakršenkoli je že bil, je že po defaultu in vnaprej dosežen. Anonimka vedno vžge in se vedno posreči. Saj veste: "Hopla, kaj pa če je vse res?" Ker se vedno najdejo ljudje, pripravljeni verjeti v veljavnost in zanesljivost starega slovenskega pregovora, da kjer je dim, je tudi ogenj. Da je pač ziher kaj na tem, če že ni vse stoprocentno res.
Pregovor sicer dokazuje, da so anonimke v resnici že star fenomen. To obstaja že tako rekoč od nekdaj in je znano kot obrekovanje. Po domače rečeno gre za šimfanje, ki je bilo nekoč omejeno na zarotniško šepetanje na vogalih ali po kuloarjih, danes pa pač obstaja cela vrsta drugih distribucijskih kanalov. Zato mi novodobniki temu posodobljenemu obrekovanju rečemo anonimke in to početje povzdigujemo na nivo relevantnih informacij.
Vstopni prag
Anonimke seveda ne bi mogle postati tako učinkovito orodje, če v današnjem človeku ne bi prišlo do relativizacije občutka za resnico. Vstopni prag, da neka trditev lahko obvelja za resnico - in da nas kot vprašanje resnice ali neresnice sploh zanima -, je danes veliko nižji kot nekoč. Do tega ni prišlo zato, ker bi ljudem zakrnela sposobnost dojemanja in presojanja resnice. To je krivda medijev in v nadaljevanju zgodbe družbenih omrežij. Mediji so nekoč skrbeli, da v glavnem niso objavljali vprašljivih, dvomljivih novic in trditev iz nenavadnih virov. Pa tudi če so, to ni doseglo omembe vrednega števila ljudi. In še v tem primeru so prizadeti to lažje demantirali, ker je glede človekove kredibilnosti obstajala hierarhična avtoriteta. Nekateri so bili bolj verodostojni, drugi pa manj. Nismo bili vsi isti, bog pomagaj.
Toda danes, ko končno res uživamo nesmrtne ideale iz leta 1789, lahko rečemo, da smo se morali na ta račun sprijazniti z relativizacijo pojma resnice in pri nas samih z osiromašenjem občutka za resnico. Pametnejši to kompenziramo z nezanimanjem za resnico - kar pa je tako kot pri tistih, ki so prehitro zadovoljni s čimerkoli, kar jim kdo ponudi kot resnico, žal tudi samo druga skrajnost.
