Slovenski mladinski šah je v zadnjih letih slonel predvsem na uspehih čudežne deklice Laure Unuk. Dvakratne svetovne prvakinje (v kategorijah do 14 in 18 let) pa tudi ti uspehi, s kakršnimi se lahko pohvalijo le največje zvezdnice, niso prepričali, da bi se šahu posvetila poklicno. Namesto trnovega šahovskega profesionalizma je izbrala zanesljivo smer - študij na ljubljanski univerzi. Pa čeprav je imela v rokah nekaj imenitnih ponudb. Prvo iz ZDA, kjer bi, po vzoru številnih slovenskih športnikov in športnic, študirala ter hkrati ogromno in kakovostno trenirala. Cena je bila majhna, skoraj nikakršna - univerzo predstavljati na tamkajšnjih študentskih tekmovanjih (ki so v ZDA neverjetno cenjena). Pa Laure niti to ni pritegnilo dovolj. "Saj je okej, a odločile so druge reči. Najprej moja želja po intenzivnem študiju, kot ga projekt ZDA zahteva. Ali študij ali šah, za nič drugega nimaš časa. Nekako ne gre z menoj, ameriški način življenja mi tudi ni povsem pogodu. Odločil pa je pogled v prihodnost. Denimo, da bi se projekt dobro zaključil, da bi končala študij in se prebila med najboljše na svetu. Do kod bi lahko segla? Le nekaj deklet danes dobro in zadovoljivo živi od poklicnega šahiranja. Podobno, vendar brez vsakega tveganja, mi ponujajo dobra slovenska izobrazba, dobra služba in šahiranje ob vikendih. Zakaj torej tvegati?"
Če se je tako odločila Unukova, biser med slovenskimi mladimi šahisti, dekle, ki je imelo vse (državno štipendijo, zasebne pokrovitelje, podporo panožne zveze, predvsem pa - in morda najpomembnejše - podporo javnosti), se postavi logično vprašanje: ali slovensko okolje sploh vzpodbuja mlade talente za profesionalno ukvarjanje s šahom?

Si šahistov sploh želimo?

Odgovor je na dlani. Ne! Mladi šahisti s svojimi intelektualnimi zmožnostmi blestijo še na številnih drugih področjih. Zato se ni čuditi, da se praviloma odločijo za študij na težkih, najtežjih smereh, da študij uspešno končajo in kandidirajo za najboljše službe. Naporen študij jim pušča le malo prostora za aktivno ukvarjanje s športom. Večina reprezentantov bo še nekaj let vzdrževala status, nato pa se k ljubljeni igri (morda) vrnila v veteranskih letih.

Stara dobra dilema

Poglejmo si primer 19-letnika, ki bi se danes želel poskusiti kot poklicni šahist. Posadimo ga v reprezentanco, igra pa naj za najbogatejši klub v državi. Na kaj sme računati?
Od kluba se bo nabralo nekaj tisočakov, od nastopov za reprezentanco še eden ali dva dodatna. Skupno največ 400, 500 evrov mesečno. Primerjave z drugimi športi so nemogoče, neumestne. V šahu od podpore kluba in zveze ne moreš živeti. Za vse drugo mora šahist poskrbeti sam, za trenerje oziroma ustrezen trening, za turnirje, kjer bo morda kaj zaslužil.
Potem ko bo poskrbel za socialno varnost, plačal prispevke (denimo, da se bo preživljal s statusom športnika ali kot samostojni podjetnik), ali mu bo ostalo za kruh in vodo? Za salamo bo dovolj zgolj, če bo zelo uspešen na turnirjih v tujini (doma jih praktično tako ali tako ni). Zato je slovenska zgodba že dobri dve desetletji podobna: mladi intenzivno šahirajo v osnovni šoli, nekaj jih še v srednji, resni šah pa potem praviloma vsi pustijo že med študijem.
Tak vzorec ni nov, temveč je v šahu že standarden, veljal je že v časih rajnke Jugoslavije, ko so bili dohodki ljudi še precej bolj izenačeni, tveganje pa manjše. Če kje, potem zgodbo poznamo v Mariboru: najprej Vojko Musil, ki je kot najbolj obetavni jugoslovanski mladinec brez pretiranih sentimentov izbral študij, nekaj let za njim še Darko Supančič s podobnimi izhodišči in enako odločitvijo.

Zakaj torej sploh šahirati

Šah ni le šport, je tudi prvi med igrami, kraljevska disciplina, ena najstarejših, če ne najstarejša igra na svetu, z zgodovino, s kakršno se ne more pohvaliti noben drug šport. Šah je tudi umetnost, saj za seboj pušča umetniška dela, stvaritve, ki jih navdušenci pozneje spremljajo še stoletja. Šah je vse bolj znanost - za uspešno igranje potrebuješ znanstveni pristop, visoko računalniško tehniko, pomoč številnih strokovnjakov. Svetovni prvak Magnus Carlsen ima ob sebi ekipo, ki misli na vsako malenkost. Na zrezek, ki ga bo pojedel, na dolžino "tekme", ki jo bo odigral, na ure in načine treninga, na praktično vsako minuto prostega časa.
V zadnjih letih šah postaja vse pomembnejše pedagoško in vzgojno sredstvo, ki so ga prepoznale že mnoge države. Šah pospešeno osvaja šole, marsikje že tudi vrtce. Neštetokrat je dokazano, da ukvarjanje s šahom izboljšuje intelektualne sposobnosti otrok, še zlasti je to pomembno v starosti od osmega do enajstega leta. Zato je šah danes že obvezen predmet v številnih državah - zgled je Armenija, ena najbolj šahovskih dežel sveta, po njenem vzoru pa korakajo številne druge.
V Sloveniji je vzorec nekako polovičen. V osnovnih šolah sicer poznajo šah kot izbirni predmet, a je na voljo le v zadnji triletki, med otroki od trinajstega do petnajstega leta starosti, takrat, ko so temeljni vzgojni cilji že zamujeni. Prej so na voljo krožki, ki pa so odvisni od volje ravnateljev, predvsem pa od lokalnega okolja oziroma pomoči strokovnjakov, ki bi krožke vodili. Le malo šol ima v svojih vrstah šahovsko izobražene učitelje, ki bi takšen krožek lahko vodili v svojem delovnem času. V Sloveniji je znova v ospredju Maribor, naše najbolj šahovsko mesto.
Železničarski šahovski klub je resda edini v mestu in okolici, ki se z vzgojo mladih ukvarja, je pa res, da so sodelovanje ponudili (in večinoma tudi vzpostavili) praktično vsem šolam v občini (in širše). Mladi oziroma vsi, ki jih šah zanima, se lahko še bolj poglobljeno učijo v njihovih klubskih šolah, primernih za vse ravni predznanja. A pogled na večino drugih občin vzbuja skrb: število mladih šahistov upada, šahiranja se večina še vedno nauči doma. Tudi srednja in starejša generacija, ki je doslej pridno skrbela za nove in nove rodove šahistov, se obrača po modi (beri: po računalniških in video igricah, ki nedvomno prevzemajo pobudo). Zadevo bi lahko prepoznalo in rešilo le pristojno ministrstvo, ki pa od sprememb v šolah tako ali tako predvsem beži. Kaj nam bodo svetovni trendi, kaj napredek! Le da so okvirji utečeni, le da se čim manj spreminja.

Je boj izgubljen?

Vse kaže, da se evropski primat v šahu končuje. Pobudo prevzemajo mladi iz Indije, Kitajske, Irana pa iz številnih dežel, kjer šah vključujejo v šolske programe. Šah je danes dostopen vsem, svetovni splet je poskrbel, da se šahiranja lahko učijo tudi sredi sibirskih močvirij, amazonskih pragozdov, osamljenih otokov sredi Tihega oceana, tudi sredi najbolj revnih afriških vasi.
Slovenci spremljamo evropsko zgodbo, držimo korak z nam podobnimi državami, globalno pa izgubljamo. Pred dnevi nas je navdušila Zala Urh, Kranjčanka, ki si je delila tretje mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu (po dodatnih kriterijih je bila šesta). Toda, pozor! Urhova je bila edina slovenska predstavnica na tem prvenstvu, kar o splošni konkurenčnosti Slovencev govori samo zase. V rezervi imamo še mladega "železničarja", najbolj perspektivnega slovenskega šahista Jana Šublja, ki nas je že razvadil s kolajnami na evropskih in svetovnih prvenstvih. Tu se zgodba počasi zaključi. Kar niti ni tako slabo, če se primerjamo z nekaterimi (nekdanjimi) velesilami, kot so Ukrajina, Gruzija, Španija, Anglija itd. V Sloveniji bodo še naprej šahirali mladi (upajmo, da vse mlajši) in stari. Vendar bo aktivno prebivalstvo najljubšo igro jemalo kot hobi, nič več kot priložnost, v nasprotju s precej revnejšimi deželami, kjer povprečna osvojena nagrada, nekaj sto evrov, pomeni že nekajmesečni, ponekod tudi nekajletni zaslužek. Le tam bodo mladi šahu posvetili toliko časa, kot ga vrhunski rezultati potrebujejo.
Indijec Praggnanandhaa je poklicni šahist že od četrtega leta starosti (!), podobno je s številnimi njegovimi vrstniki in vrstnicami. Na Kitajskem selekcionirajo že sedemletne otroke in jih povabijo v pekinški športno-šolski center. Ne le njih, tudi njihove starše. Ker mi tega vlaka ne moremo več ujeti, je vsekakor bolje, da se usmerimo k vzgojno-pedagoškim učinkom med mladimi in preventivnim zdravstvenim med starejšimi. Še dobro, da kraljica med igrami ponuja tudi takšne vrste radosti.