Antoanete Stefanove ljubiteljem šaha ni treba posebej predstavljati. Z eno besedo - zvezda. Bolgarka, značilna balkanska zvezdnica, z vsemi muhami in kapricami, ki jih tudi naše slovanske duše lahko razumemo. "V domovini sem bila priljubljena kot Lepa Brena," se nasmehne. In vendar, ko z njo popiješ četrto ali peto kavo, ko se nadihaš dima iz Maribora (ker praktično nikoli ne ugasne), spoznaš, da gre v bistvu za preprosto dekle. Pardon, danes že žensko. Žensko, ki so ji bogovi namenili zvezdniško pot.
Vse skupaj se je začelo v njeni Sofiji, kjer jo je oče Andon, znani bolgarski dizajner, že kot štiriletnico navdušil za šah. Verjel je, da šah pomaga pri razvijanju prostorske imaginacije, ta pa je bila zanj nekaj najpomembnejšega na svetu. Mati, slovita bolgarska psihiatrinja, je zgolj zmajevala z glavo, a se v njun šah ni mešala.
"Saj niti ni bilo preveč priložnosti," pravi Antoaneta. "Vse skupaj je bilo kot v rokenrol filmu. S petimi leti sem premagovala sosede, s šestimi očeta. Ko sem imela osem let, je v Sofiji gostoval Mihail Talj in odigral simultanko. Dali so mi sedež in - premagala sem svojega vzornika. Res je, da je bil že star in utrujen, res je, da me morda ni jemal povsem resno, a kljub temu. Po zmagi nad Taljem so bile oči bolgarske javnosti uprte vame. Koliko novinarskih reči, intervjujev, vsega tistega, kar pač gre s tem. Bila sem navdušena, a šah sem imela neizmerno rada. Študirala sem, se učila. V Bolgariji ne manjka odličnih šahistov in trenerjev, ki so mi pomagali."

Vsakdo si je želel Stefanovo

"Odšla sem od doma, preselila sem se v Španijo, v Salamanci sem najela stanovanje. Imela sem menedžerja, predvsem pa me je vleklo v svobodo. Španija je bila takrat obljubljena šahovska dežela, vsako mestece je imelo svoj turnir, povsod z lepimi nagradami. Velemojstri smo imeli plačane vse stroške, pa še kaj malega smo dobili za sam prihod na tekmo. Jaz seveda še nekoliko več - vsakdo je želel na turnirju imeti Stefanovo. A v Španiji sem se naučila tudi vsega tistega, kar gre s šahom vzporedno, tistega, česar doma, pod budnim nadzorom staršev nisem smela. Začela sem kaditi, noči sem preživljala po diskotekah, dopoldne sem spala, spala, spala … Pa partija, vmes študij, spet partija, diskoteka, spanje. Bilo je čudovito, precej sem zaslužila, predvsem pa sem se super imela. In vendar, če danes pogledam nazaj, me je španska avantura verjetno stala kakšnega leta v normalnem in logičnem razvoju. Morda bi brez tega postala prvakinja še nekoliko prej. Ali pa nikoli," se nasmehne in zaokroži pripoved o svojih najstniških vragolijah.

Najstnica postane gospa prvakinja

Uspelo ji je takoj. Leta 2004 je sedla na svetovni tron. Deseta svetovna prvakinja! "Imela sem vse. Napočil je čas za vrnitev v domovino, za zadnjo potezo v moji španski avanturi. Čez noč sem iz najstnice, mladega dekleta, ki je življenje zajemalo z veliko žlico, postala dama, gospa prvakinja. Še kavbojk nisem več smela obleči. S sprejema na sprejem, od predsednika do predsednika. Dobivala sem časti in priznanja, odlikovanja. Dobila sem državno štipendijo, plačanega trenerja. Imela sem vse, le časa za šah vse manj in manj. Kaj mi bo trener, če nisva imela kdaj trenirati!" Čez dve leti je ostala brez naslova in napočil je čas za nov začetek. "Bilo mi je hudo. Besedica nekdanja predprvakinja me je strašno jezila in spravljala ob pamet. Nisem mogla doumeti, da se vse enkrat konča, da prvakinja ne bom za vse večne čase. Dobro leto sem potrebovala, da sem se spet zbrala in vzela v roke, nato se je oglasila moja velika ljubezen do igre."
Odločila se je, da bo nadaljevala šahovsko pot. "Moje prijateljice so se odločale različno. Po izgubi naslova je težko, ne veš točno, kaj želiš, za kaj naj se še sploh boriš. Ene so odšle v biznis, kot denimo najstarejša Polgarjeva sestra Suzana, spet druge so se bogato poročile, kot Kitajka Žu Čenova. Ene so se preprosto upokojile, prevzele vodenje kakšne šole. Jaz ne, želela sem igrati."

Zapeljivka, obsedena s potovanji

Ljubezen do igre, niti ne toliko do preučevanja in študiranja nians, je rdeča nit Antoanetine kariere. Igrati, igrati, s turnirja na turnir, iz mesta v mesto. Še enkrat se je prebila do finala bojev za svetovno prvenstvo (leta 2012), vmes je postala evropska prvakinja in na kontinentalnih prvenstvih osvojila še nekaj kolajn. Prilagodila se je tudi hitremu šahiranju, je večkratna prvakinja na miselnih igrah na Kitajskem. "Z igranjem in potovanji sem bila obsedena. Zasebnega življenja praktično nisem imela. Avanture že, a za kaj resnega … Nisem imela doma, stanovanje v Sofiji, ki mi ga je nekako uspelo zadržati kot spomin na čase svetovne prvakinje, je v glavnem samevalo. Bila sem velika zapravljivka, kot se za zvezdnico tudi spodobi," se na široko in brez kančka obžalovanja nasmehne.

Pa še čarovnica iz Igre prestolov

Moža ni imela, še fanta ne. Bližala se je letom, ko ženske nehajo rojevati, pa se ji je življenje še enkrat nasmehnilo. "Ivan Čeparinov je imeniten šahist, ki smo ga spoznavali predvsem kot najboljšega trenerja na svetu. Tisti je, ki je opravil pol dela za Veselina Topalova, našega svetovnega prvaka (na vrhu sveta sta sedela istočasno, op. p.). Tudi meni je pomagal od časa do časa. Sramežljiv fant, simpatičen do skrajnosti, nekaj let mlajši od mene," opisuje Antoaneta. Pravi, da se je kar zgodilo. "Seveda sem bila pobudnica sama, Ivan bi se raje v zemljo pogreznil. Menda je bil že dolgo zaljubljen vame," se nagajivo nasmehne. "Danes imava hči Melisandro. Saj poznate tisto čarovnico iz Igre prestolov? Oboževala sva jo, serijo in čarovnico … Danes je vse drugače. Moje stanovanje v središču mesta je idealno - avta ne potrebujeva, vse imava pri roki in pred nosom. A postaja premajhno, zato si že ogledujeva hiške, da bo tudi najina princeska imela več prostora."
Oba ostajata v šahu, za kaj drugega je prepozno, pa še smisla nima. "Seveda, ostala bova šahista do smrti. To delava dobro, za kaj drugega je morda tudi že prepozno. Ivan je odličen šahist, morda še boljši trener, svetovni razred. Jaz obožujem igro, treniranja ne maram. Igrala bom, dokler bom v tem poslu, ko se odločim za penzijo, pa mi tudi ne bo dolgčas. Nabrala sem si prijateljic in prijateljev - to gre pri meni lahko, že v Mariboru, med tridnevnim obiskom, sem dobila nekaj novih -, imam družino, svoje male in velike ljubezni. Bolgarijo z vsemi njenimi težavami, a vendar mojo domovino. Sofijo, ki postaja draga kot svetovna metropola in ki je resnično lepa samo tistim, ki jo razumejo. In ljubijo."