Pri 88 letih je umrl Bill Russell: Ko štejejo prstani, ne statistika

Prihajam po tvoj rekord! "Po katerega?" se Bill Russell ni pustil sprovocirati niti Michaelu Jordanu. Vedel je, kje ima svoje mesto. Med najboljšimi košarkarji v zgodovini. Čeprav je v debatah o najboljšem le redko omenjen, sodobnik Wilt Chamberlain pa ga je v statističnih elementih redno presegal, je dejstvo, da so v ligi NBA ultimativni cilj vsakega košarkarja šampionski naslovi. Prstani. In teh ima Russell enajst, največ med vsemi doslej. Še več; svoje Boston Celticse je med letoma 1957 in 1969 vodil do takšne dominacije, da je na vrhu seznama - a pod Russellom - še sedem keltov (Sam Jones, Tom Heinsohn, K. C. Jones, Satch Sanders, John Havliček, Jim Loscutoff, Frank Ramsey), preden pridemo do prvega košarkarja moderne dobe, sedemkratnega prvaka Roberta Horryja ali šestkratnega prvaka Jordana.

Skoraj vsi omenjeni košarkarji Russllovega Bostona - izjema je le Loscutoff - so končali v hiši slavnih. Jasno, časi so bili drugačni, konkurenca manjša, nekateri aktualni košarkarji se iz nje celo norčujejo. Sveže upokojeni J. J. Reddick je denimo v enem od podcastov izjavil, da so takrat najboljše košarkarje pokrivali "vodovodarji in gasilci". A dejstvo ostaja, Russell je osvojil več naslovov kot 28 ekip v ligi, le Boston in Lakersi iz Los Angelesa jih štejejo 17. Po Russllovih osmih zaporednih triumfih še nobena druga ekipa ni niza podaljšala čez tri zmagoslavja.

Glas potlačenih temnopoltih

"On je največji šampion v vseh moštvenih športih," je komisar lige NBA Adam Silver dejal po objavi, da je Russell pri 88 letih preminil: "A Bill se je zavzemal za mnogo več kot šport; svoje vrednote, kot so enakost, spoštovanje in vključevanje, je vtisnil v DNK lige. Že na vrhuncu kariere se je zavzemal za človekove pravice in družbeno pravičnost."

Vzorčen primer medsebojnega zaupanja in sodelovanja, ki je presegalo rasne okvirje, je bil Russllov odnos s trenerjem Redom Auerbachom v 60-ih letih, torej na vrhuncu gibanja za pravice in enakopravnost temnopoltih v ameriški družbi. Ne le, da je bil Russell prvi temnopolti košarkarski zvezdnik (Chamberlain je v NBA vendarle prišel tri leta kasneje), postal je tudi prvi temnopolti trener v ameriških moštvenih športih, potem ko ga je Auerbach leta 1966 določil kot svojega naslednika. "Auerbach me ni postavil, ker sem temnopolt, ampak ker meni, da sem tega sposoben," je novo vlogo komentiral še vedno aktivni košarkar, ki je tri leta združeval obe funkciji in na ta način osvojil še dva naslova. Danes, ko je po njem poimenovana nagrada za najkoristnejšega košarkarja (MVP) finala, je kaj takšnega nepredstavljivo, Russell pa je tudi zato postal tako peti košarkar kot peti trener, sprejet v hišo slavnih.

Prav on je tlakoval pot preobrazbi lige NBA, v kateri so prva leta, od 1946 do prihoda Earla Lloyda leta 1950, nastopali samo belopolti košarkarji, danes pa gre za organizacijo, ki se ob košarki osredotoča tudi na družbenokoristne projekte. Jasno, v otroštvu je na lastni koži občutil rasizem, tudi takrat, ko je moral na neki bencinski postaji njegov oče počakati, da postrežejo vsem belcem, preden bo sam prišel na vrsto. Ko se je želel oče napotiti drugam, mu je uslužbenec pred nos pomolil puško in mu naročil, naj čaka. Ker je bila rasna segregacija v južnejših zveznih državah ZDA še posebno trdovratna - Billova družina je živela v Monroeju v Louisiani -, tovrstnih incidentov ni manjkalo. Billova mati se je denimo po posredovanju policista morala iti domov preobleč, ker naj bi nosila prelepa oblačila, primerna le za belopolte dame. In tudi ko jo je Bill pri dvanajstih letih izgubil, so bile težave s tem, ker ga je skupaj s še dvema bratoma vzgajal oče, kar je bilo takrat nezaslišano.

Z obrambo do naslovov

Hitre, skočne noge, dolge roke in 208 centimetrov višine so Billa najprej pripeljale v atletiko, košarkarskih veščin pa mu je toliko primanjkovalo, da je v srednji šoli izpadel iz ekipe. Tudi zato se je osredotočil na obrambo, katere razvoj je bil takrat še v povojih. Iznašel je blokiranje metov in prevzemanje košarkarjev, ki prodirajo v raketo, in se odločil, da bo postal najboljši košarkar na svetu - pa ne v smislu individualne statistike, ki je kasneje krasila rivala Chamberlaina, ampak s pomočjo ekipi, da bo čim lažje zmagovala. Tudi tako je Univerzo v Kaliforniji, ki mu je kot srednješolcu edina ponudila mesto v ekipi in štipendijo, v letih 1955 in 1956 popeljal do zmage v študentski ligi NCAA.

Na naboru leta 1956 je bil Russell izbran kot tretji, St. Louis ga je nato zamenjal v Boston, ki pa mu je na istem naboru uspel veliki met s Tomom Heinsohnom in K. C.-jem Jonesom. Trojica je sicer povprečni ekipi z Bobom Cousyjem in Billom Sharmanom prinesla potrebno piko na i, prevlada v naslednjem desetletju in pol je postala zgodovinska.

Garač proti uživaču

Russllov način igre, poudarek na obrambi (v nobeni sezoni ni presegal povprečja 20 točk na tekmo) in v vseh elementih, ki jih statistika ni mogla zajeti, a so prispevali k moštvenim zmagam, so pri Celticsih znali ceniti, čeprav je javnost bolj malikovala individualne presežke rivala Chamberlaina, ki je denimo na eni tekmi dosegel sto točk, sezono 1961/1962 pa je končal s povprečjem 50,4 točke. Slednji je kot novinec od Russlla prevzel tudi krono najboljšega skakalca in postal MVP, a na prvi šampionski prstan je moral počakati vse do leta 1967, ko je Russell v Bostonu prevzel dvojno vlogo.

Zvezdnika sta se močno razlikovala tudi po življenjskih nazorih - Russell je želel biti čistokrvni garač in šampion, Chamberlainu pa je bil všeč uživaški življenjski slog. "Mislim, da mi je to Bill zavidal in me hkrati zaničeval," je Wilt Chamberlain zapisal v svoji avtobiografiji. Zavoljo karakterja in fantastičnih potez na igrišču so mediji in navijači Chamberlaina tudi bolj oboževali, medtem ko je bil Russell bolj introvertiran. Zavračal je intervjuje, striktno pa se je držal tudi pravila, da ne daje avtogramov: "Bolj pomembna sta nasmeh in stisk roke kot avtogrami." Njuno rivalstvo je šlo celo tako daleč, da ko je Chamberlain podpisal takrat rekordno pogodbo za 100.000 dolarjev, je Russell od Bostona zahteval še dolar več.

A denar za Russlla ni bil na prvem mestu, celo odpovedal se je pogodbi, ki bi mu prinašala zaslužek po karieri. Razlog? Želel je čim prej zapustiti Boston, znan po rasni nestrpnosti, s katero je tudi v zvezdniških trenutkih Russell imel težave. Tega ni spremenilo niti dejstvo, da so kelti leta 1964 postali prvo NBA-moštvo z začetno peterko, sestavljeno iz izključno temnopoltih košarkarjev. "Nikdar nisem igral za Boston. Igral sem za Celticse in Reda Auerbacha," je dejal po karieri.