Prehranski nasveti Marije Merljak: Velikonočni žegen utrjuje družinske vezi

Velika noč je v krščanski kulturi, kamor ne glede na osebna prepričanja sodimo tudi Slovenci, največji verski praznik. Druženje ob praznikih ima posebno moč utrjevanja družinske povezanosti, prijateljstva in ljubezni. K temu v veliki meri pripomorejo velikonočne praznične jedi. V stoletjih so se spremenile v pravo kulinarično obredje, ki spremlja in sledi verskemu obredju, razporejenem po dnevih velikega tedna.

V velikonočno košaro so povsod po Sloveniji postavili potico, kruh, šunko, hren, pirhe in klobaso, hkrati so k blagoslovu odnesli še tisto, kar je bilo za njih osebno ali lokalno pomembno; ponekod je bila to sol, drugod vino, oljčno olje, primorska pinca, šobelj v Moravčah, ajdovo filajne v Loškem Potoku, gorenjsko prato, belokranjski nadef in podobno. Ponekod so gospe k žegnu namesto košare na glavi nosile polne jerbase, drugod plenirje, č'stele in košare. V nekaterih okoljih so jedi k žegnu nosili gospodarji.

Simbolni pomen jedi v košari

Kruh je v krščanstvu simbol božje dobrote in njene simbioze s človekom, saj je tudi plod človekovega dela. V naši civilizaciji je kruh tudi prispodoba za snovno življenje. Krščanstvo to razlaga s Kristusovo prispodobo kot o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko bogato obrodi.

• Potica je simbol Kristusove krone.
• Šunka je prispodoba Jezusa Kristusa kot jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci med pasho uživali v spomin na rešitev iz egiptovskega suženjstva.
• Hren s svojo ostrino spominja na tri žeblje, s katerimi so Jezusova pribili na križ, grenkoba pa spominja na Kristusovo žejo na križu. Velikonočna tradicija uživanja hrena je iz časov pred Kristusom; temelji na stari judovski postavi, da je treba ob pashi uživati hren. Krščanstvo pa mu je pripisalo simbolni pomen, povezan s Kristusovim trpljenjem na križu.
• Pomaranče so simbol mešanice žolča in kisa, ki so jo hoteli dati Jezusu proti žeji.
• Pirhi simbolizirajo pet Jezusovih ran, kaplje krvi - in so hkrati prispodoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki pride na dan, ko zdrobimo lupino. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob. Pravilno je, da je v košari tudi eno razbito jajce.
• Klobasa pa je simbolno pomenila vrv, s katero so Jezusa bičali.

Pokrajinske posebnosti

Po posameznih pokrajinah in vaseh poznajo več posebnosti žegnane košare. Na Koroškem so v Mežiški dolini poleg krajca črnega in belega kruha, pečenega kot krono, v košaro dali tudi šarkelj, velikonočna gnezdeca, šunko in toliko pirhov, kolikor je ljudi v družini. Posebnost so tudi sol za živino, vžigalice za ogenj in semena za spomladansko setev.

Posebnost Loškega Potoka sta poleg pirhov, hrena in kruha tudi pečeno jagnje in - ajdovo filajne. To je drobno mlet nadev iz mesa svinjske glave, krače, mastnih mesnin in ajdove kaše, zavit v vlečeno ali kvašeno testo - in spečeno v peči.

V okolici Kranja v košaro dajo tudi gorenjsko prato ali budl. Ta jed ne more skriti vsebinskega sorodstva z loškim ajdovim filajnem, čeprav je drugače pripravljena in je tudi končen okus povsem drugačen. Med testo zamesijo koščke mesa kuhane svinjske glave in suhih mesnin, začimbe in jajca - in to spečejo kot kruh.

Od Moravč do Domžal dodajo velike velikonočne oblate, ki bržkone spominjajo na nekvašen kruh iz Kristusovega časa. Na Štajerskem, še zlasti v Prlekiji, dajo v mesen žegen dimljene, ali kot pravijo zelhane mesne jedi, od šunke, reber do klobas. V Grosuplju in okolici v košaro dajo več vrst šunke v testu, pletenice, pečeno sončnico, velikonočne ptičke, kolač, hren, jajca in apostole. V Bazovici in drugih slovenskih vaseh tržaškega zaledja v košaro dajo tudi pinco, ki je značilna za primorske kraje, ter kruh, pirhe, žovco (aspik), presnec in tudi posebnost - čokoladno potico. Posebnost Bele krajine so tradicionalne jedi za žegen, tudi nadef (nadev) in mastenica.

Pirhi

Jajca so simbol življenja in v velikonočnem pomenu predstavljajo kaplje Kristusove krvi, zato jih skuhana kot pirhe poznajo v velikonočnih košarah po vsej Sloveniji. Že stoletja ljudje jajca barvajo v olupkih rdeče čebule ali v lubju, ki pirhe obarva. Najbolj znani pirhi so belokranjske drsanke in pisanice.

Med slovensko nesnovno dediščino pa so od leta 2022 vključeni tudi suhorski pirhi - praskanke. V Suhorju jih pripravljajo že od pradedov, le da so včasih praskali trdo kuhana jajca in so jih naposled tudi pojedli. Danes pa je praskanje pirhov že prava umetnost in so motivi predragoceni, da bi pirhe pojedli. Zato praskanke ohranijo kot spomin in darila, klasično pobarvane pirhe v čebuli pa pojedo. V Suhorju vsako leto pripravijo tudi delavnice za izdelavo praskank. Vodi jih bržkone najstarejša izdelovalka praskank, 86-letna Kristina Vovk, ki nadaljuje tradicijo prednikov. V družini Vovk potrjeno že šesta generacija pripravlja praskanke, a najbrž je zgodovina praskanja pirhov še starejša, pravi Kristina. Še zlasti je vesela, ker praska tudi že njena vnukinja, zato bo dediščina zagotovo šla naprej. Na praskankah so seveda nabožni motivi, od velikonočnih z jagnjetom kot simbolom žrtvovanega Kristusa do podob z napisom IHS in znaka Vera, upanje in ljubezen. Posebnost Vovkovih motivov so srčki, povezani v šopek. Poznajo pa tudi bolj posvetne motive z imenom tistega, ki mu je bil pirh namenjen, ali celo s pozdravom iz Suhorja. Velikonočni prazniki imajo velik pomen za verujoče in neverujoče, pripravljanje nanje teče kar veliko časa. Gospa Kristina Volk iz Suhorja je rekla, da se začne takoj po pustu.

Že velikokrat sem rekla, da je hrana veliko več kot le vitamini, minerali in druge snovi. Okusi in vonjave, ki se širijo za praznike, prikličejo spomine, kjerkoli po svetu živimo.