Prvega novembra 1918 je slovenski častnik Rudolf Maister prevzel vojaško poveljstvo nad mestom Mariborom in Spodnjo Štajersko. Vsa ostala oblast pa je bila še vedno v rokah nemškega mestnega sveta in drugih večinoma nemških ustanov. Dnevi prevrata so bili polni negotovosti, saj nihče ni vedel, kje je ali kje bo meja med že 31. oktobra ustanovljeno novo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in na starih temeljih novo nastajajočo republiko Nemška Avstrija, ki je bila ustanovljena 12. novembra 1918. Vendar je Narodni svet za Štajersko s pomočjo generala Maistra postopno prevzemal tudi civilno oblast v mestu in Spodnji Štajerski. Zgodovinski dogodki so si zelo hitro sledili.
Po uspešni razorožitvi nemškega Schutzwehra 23. novembra 1918 so že 28. novembra 1918 ob navzočnosti generala Maistra odstavili predsednika mariborskega okrožnega sodišča in še nekaj sodnikov, vodji glavne in kolodvorske pošte in jih nadomestili s slovenskimi uradniki, kar je razburilo večino nemških železničarjev Južne železnice, ki so v znak nezadovoljstva pričeli 29. novembra veliko stavko.

Pokličejo slovenske železničarje in uradnike

Na prošnjo generala Maistra so iz Ljubljane poslali večje število slovenskih uradnikov in železničarjev, ki so kmalu vzpostavili nemoten promet. Stavka, od katere so si nemški prebivalci veliko obetali, se je zato 12. decembra končala neuspešno. Na vse glavne postaje so bili imenovani slovenski načelniki, proge pa so prevzeli slovenski prometni nadzorniki. Podobno je bilo tudi v delavnicah železnice, na pošti in sodiščih, kjer so odpustili avstrijsko misleče uradnike, ki so podpirali stavko, in jih zamenjali s slovenskimi uradniki, sočasno pa je po načrtih generala Maistra slovenska vojska začela zasedati slovenske kraje ob bodoči državni meji.
V decembru 1918 so začeli s spremembami v šolstvu. Najpomembnejša sprememba je bila, da so iz štirih nižjih slovenskih vzporednic ustanovili popolno slovensko gimnazijo in na še vedno nemški realki ustanovili prvi slovenski razred.
Narodna vlada je 16.decembra 1918 imenovala dr. Vilka Pfeiferja za vladnega komisarja mesta Maribor. Prevzem občine se je opravil 2. januarja 1919 in s slovenske strani se je prevzema med drugimi udeležil general Maister. Zadnji nemški župan dr. Hans Schmiderer je v znak nestrinjanja izrazil oster protest, vendar se je uklonil vladnemu odloku.
Po tem dogodku je od začetka leta 1919 sledil prevzem različnih mestnih ustanov, denarnih zavodov, poslovenili so se javni napisi in imena ulic. Edino zdravstvo je še ostalo v nemških rokah vse do junija 1919, ko je že bilo znano, da bo Maribor s svojo okolico ostal v novi jugoslovanski državi, in ko so bili v bolnišnici za stalno nastavljeni prvi slovenski zdravniki.
V boju za severno slovensko mejo na Štajerskem je general Maister že 25. novembra s slovensko vojsko zasedel Špilje (Spielfeld). Prav tako je 1. decembra 6. stotnija mariborskega polka pod vodstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja zasedla ozemlje ob progi od Špilja do Cmureka vse do Radgone (Radkesburg). Slovenska vojska je s tem nadzirala pomembno železniško križišče, ki je povezovalo Špilje z Radgono in Ljutomerom.

Vznemirjeni Avstrijci in srbska čestitka

Zavzetje Špilja je vznemirilo avstrijsko vodstvo v Gradcu. Na sestanku v Mariboru sta general Maister in avstrijski častnik Passy sklenila ugodno pogodbo in določila črto premirja in verjetne meje dosti bolj severno, kot je današnja državna meja. Vendar te pogodbe ni priznala niti avstrijsko-nemška stran, niti Narodna vlada v Ljubljani, ki je menila, da vojaška akcija ni potrebna, saj bomo vse ozemeljske zahteve uresničili brez boja s pogajanji.
General Maister je v januarju 1919 razpolagal že z organizirano vojaško silo, tako da je 23. januarja 1919 ob prvem obisku v Mariboru srbski general Krsta Smiljanič v nagovoru zatrdil, da bo Slovenska Štajerska priključena Jugoslaviji, in zaključil s pozdravom junaški slovenski armadi na Slovenskem Štajerskem.
Kljub temu slovenskemu prevzemu vojaške in civilne oblasti pa so mariborski nemško usmerjeni prebivalci upali, da bo mirovna konferenca v Parizu, mesto in velik del Slovenske Štajerske dodelila Nemški Avstriji.
Primerni trenutek so videli v prihodu ameriške komisije, ki je imela nalogo, da prouči politične razmere v razpadli državi. Že 20. januarja1919 si je podpolkovnik Miles v spremstvu še dveh članov delegacije in avstrijskimi in slovenskimi predstavniki ter z generalom opravil pregled od Špilja pa vse do Radgone. Med celo potjo so visele vsenemške zastave. V Cmureku in Radgoni pa sta nemška župana brez strahu ali drugih ovir predstavila ameriški delegaciji vsenemške težnje prebivalstva. Ob odhodu je Miles napovedal, da bo obiskal tudi Maribor.

Povsod črno- rdeče-rumeni trakovi

V tem času so se v mestu pričeli zbirati demonstranti. Iz vlakov je tistega dne pripotovalo, kar se je ugotovilo s povečanim številom prodanih vozovnic, preko 3800 ljudi iz Celja, s Ptuja in koroške strani. Zelo veliko se jih je pripeljalo iz okolice z vozovi ali pa so prišli peš. Proti enajsti uri je iz Studencev prišla množica železničarjev in delavcev z ženami in otroki in pri tem jih je spremljala njihova godba in igrala nemške pesmi. Nemški učitelji in profesorji so prekinili pouk in se z dijaki priključili demonstrantom. Delo so prekinili v gostilnah, delavnicah in zaprli trgovine, ki so pričele prodajati črno-rdeče-rumene trakove, na hišah glavnih ulic pa so se pojavile velike zastave v značilnih barvah - frankfurtarice. Množica se je zbrala pred stavbo glavarstva v današnji Ulici heroja Staneta, vse dokler jih na balkonu nista pozdravila podpolkovnik Miles in general Maister, ki sta zatem odšla na kosilo v Narodni dom. Glavnina slovenske vojske je bila ves čas v vojašnicah.
Organizatorji demonstracije so nato popeljali množico preko Gosposke ulice na Glavni trg z namenom, da počakajo do odhoda Milesa iz Maribora.
Množica je bila velika, saj se je zbralo, po slovenskih podatkih, 10.000 ljudi, tuji, nemški viri pa navajajo, da je bilo na Glavnem trgu celo 15.000 demonstrantov. Vse to je dajalo demonstrantom občutek moči, tako da so se razlegale nemške nacionalne pesmi. Med tem je množica pretepla slovenskega policijskega komisarja Senekoviča, ki je bil na Glavnem trgu, le s težavo ga je rešila straža izpred mestne hiše.
Popolnoma natančnega opisa dogodkov ni, saj avstrijska stran opisuje dogodke povsem drugače kot slovenska. Vendar pa je povsem jasno, da je bilo obnašanje množice demonstrantov izzivalno, nasilno in je predstavljalo grožnjo za skupinico slovenskih vojakov. Znani mariborski zdravnik, dolgoletni aktivist in predsednik Rdečega križa dr. Maks Pohar je leta 1927 na sodni obravnavi obširno opisal takratne dogodke in jih označil kot samoobrambo.

Streli: 9 mrtvih in 18 ranjenih

Tudi druga slovenska poročila potrjujejo izpoved dr. Maksa Poharja, da je straža v samoobrambi izstrelila skupno 47 strelov, od teh mnoge v zrak. Med demonstranti je bilo 9 mrtvih in 18 hudo ranjenih. Po le nekaj minutah je bil Glavni trg prazen.
General Maister je 28. januarja izdal oklic in opisal dogodke ter razglasil policijsko uro in prepovedal javne prireditve. Treba je bilo oddati vse orožje. Ukazal je, da častniki nemške narodnosti ter odpuščeni uradniki zapustijo Maribor in področje njegove vojaške oblasti. Tem ukrepom je sledilo odpuščanje nemško nacionalno usmerjenih ljudi po uradih, šolah in delavnicah.
Deželna vlada v Ljubljani je 2. februarja 1919 obravnavala poročilo generala Maistra o mariborskih dogodkih in objavila obširno poročilo, ki je bil objavljeno tudi v Slovencu 4. februarja 1919.
V tem dokumentu je zapisano: »Dokazano je, da so jugoslovanskim, red vzdržujočim oblastem, sovražne osebe, že ves dan napadali posamezno in v gručah jugoslovanske vojake s psovkami in z dejanskimi nasilstvi, pljuvali proti njim in na glas izjavljali, da bo ta dan konec jugoslovanski upravi in da bodo pobili vse Jugoslovane. Razne okolnosti pričajo, da so se demonstranti hoteli polastiti mestne hiše. Zanašali so se na prisotnost ameriške komisije, misleč, da bo to ovirala oblasti pri energičnih korakih. Pričakovali so zmago tako gotovo, da je trgovec Reinfried ob eni popoldne brzojavil v Celovec, da je Maribor zopet nemški. Glavnega napadalca na komisarja dr. Senekoviča brezposelnega Viktorja Tajnikerja je policija že aretirala in pri njem našla Senekovičev odvzeti revolver, v katerem je manjkal en naboj«, in v nadaljevanju »vlada smatra na tej podlagi, da je ugotovljeno, da so hoteli 27. januarja nezadovoljneži v Mariboru nasilno odstraniti sedanjo oblast«. Še danes niso v nobeni demokratično urejeni državi dovoljene demonstracije, ki so povezane s poskusi nasilnega prevzema oblasti.

Gradec razmišlja o vojaškem posegu

Na dogodke v Mariboru se je odzvala deželna vlada v Gradcu, ki je razmišljala o kazenskem vojaškem posegu proti Mariboru, vendar so zaradi številnih neugodnih okoliščin to misel opustili. Znano pa je, da so podprli nemško-avstrijske nacionaliste pri napadu na Radgono, ki ga je pripravilo lokalno nemško prebivalstvo, s pribežniki iz slovenskega dela Štajerske in madžarskimi prostovoljci in ga je vodil nadporočnik Johann Mickl.

Vnesene besede generala Maistra

General Maister je o tem 20. aprila 1919 v Mariborskem delavcu zapisal: "Danes vedo vsi Jugoslovani, zakaj je prijel štajerski slovenski kmet za narodno lopato, zakaj je štajerski slovenski delavec udaril z narodnim kladivom, zakaj je štajerski narodni uradnik in učitelj, zakaj duhovnik in advokat in zasebnik odvrgel pero in zapustil delo in vstopil v vrste narodnih braniteljev naših meja. In vprašajte našega slovenskega železniškega uslužbenca, od najvišjega do najnižjega, zakaj je delal noč in dan. In vprašajte štajerskega slovenskega vojaka, ki ga je vabila že leta neobdelana njiva, zakaj je ostal prostovoljno v mladi, a krepki slovenski armadi. Odgovor na vse te 'zakaj' je samo eden, da so vsi ti narodni možje rešili teptani in v sužnost vkovani slovenski narod na naši štajerski slovenski meji in zato, da je danes Maribor slovenska štajerska metropola. In vsem tem neustrašnim, zavednim in požrtvovalnim narodnim buditeljem gre danes hvala, da je mogla iziti ta le svečana številka, v najtrših in najhujših dneh naše osamosvojitve, rojenega 'Mariborskega delavca'. Vedno mi je v največje veselje izraziti, vsakemu pomočniku ob osamosvojitvi naši, za njegovo veliko delo, svojo narodno hvaležnost. Tako tudi posebno danes navdušeno kličem vsem Vam dragim štajerskim slovenskim bratom in sestram, ki ste v nepopisno hudih trenutkih z narodne zavednosti prežetim srcem stali v boju za našo svobodo, za mano: Bog Vas živi, Bog Vas naj okrepi za vsak prihodnji boj proti obmejnim sovražnikom."
Slovenska zmaga nad nemškimi nasprotniki pri Radgoni 4. februarja pred sto leti je pripomogla, da so na pariških pogajanjih zavrnili pobudo avstrijskih pogajalcev, ki so za to področje predlagali negotov plebiscit, saj je bila odločilna ugotovitev, da je bil Maribor, slovenska štajerska metropola z zaledjem, že devet mesecev pod trdno slovensko vojaško in civilno upravo.
Vse to pa je danes zgodovina, saj je v Radgoni namesto starega mostu že od leta 1969 nov most prijateljstva, ki sta ga odprla takratni avstrijski predsednik Jonas in Tito, in na novo obnovljeni most, ki povezuje obe mesti v mirno, prijateljsko evropsko skupnost in je povsem podobno razmeram na zahodni meji pri Novi Gorici.