
Bil je 12. september 1940, ko se je Marcel Ravidat, 18-letni fant iz vasi Montignac v departmaju Dordogne v jugozahodni Franciji, s svojim psom Robotom sprehajal v okolici domače vasi. Nenadoma je pes izginil v globoki luknji. Marcel je na pomoč pri iskanju psa poklical še tri prijatelje, Jacquesa Marsala, Georgesa Agnela in Simona Coencasa. Preplezali so 15-metrski jašek in odkrili jamo, katere stene so bile poslikane z upodobitvami živali. Še sanjalo se jim ni, da so razkrili eno najpomembnejših arheoloških najdb v Evropi - jamo Lascaux. Verjetno so bili prvi obiskovalci te jame po približno 17 tisoč letih, ko je bila bivališče skupine kamenodobnih ljudi, enih od prvih umetnikov v zgodovini človeštva.
Čez nekaj dni so se fantje v jamo vrnili z župnikom Henrijem Breuilom, ki je bil poznavalec jamskih slikarij. Breuil je prvi prepoznal vrednost naključnega odkritja, naredil je tudi precej skic jamskih risb. Te skice strokovnjaki še danes uporabljajo za študijske namene, saj je originalne slikarije, ki so v jami preživele 17 tisoč let, naval obiskovalcev že v nekaj letih nepopravljivo poškodoval.
Jamo so namreč leta 1948 odprli za javnost, prvo leto jo je obiskalo 1200 ljudi, v naslednjih letih pa je obisk naglo naraščal, leta 1955 je bilo obiskovalcev že 30.000, leta 1960 100.000. Vlaga, izdihan ogljikov dioksid in druga nesnaga so povzročili rast lišajev na stenah, zato so jamo že leta 1963 zaprli za javnost, dvajset let kasneje pa v bližini odprli Lascaux II, repliko dvorane bikov.
Med mitom in resničnostjo
1. Na nobeni od risb v Lascauxu ni podob okoliške pokrajine ali vegetacije tistega časa.
2. Nove raziskave v zadnjih letih nakazujejo, da bi lahko podobe v Lascauxu prikazovale prazgodovinsko zvezdno karto.
3. Prava zakladnica jamskih poslikav iz starejše kamene dobe je v Kantabrijskem gorovju na severu Španije.
4. Ko je Marcelino de Sautuola leta 1879 prvi poročal o slikah v jami Altamira, so akademiki tistega časa menili, da gre za potegavščino.
5. Ljudje lahko s pomočjo skrivnostnih podob jamskih poslikav izvemo več o svojih koreninah.
Na 2000 podobah le en človek
Strokovnjaki z vsega sveta že 80 let skušajo razvozlati vsebino približno dva tisoč slik, kolikor so jih odkrili na stenah Lascauxa. Večina večjih podob je naslikana z uporabo mineralnih pigmentov, nekatere pa so zarezane v kamen. Veliko podob je premalo razločnih, da bi ji lahko prepoznali, nekatere so komaj vidne, zato pomen dveh tretjin slikarij ostaja neznan.

Na večini od dva tisoč risb so upodobljene živali, 364 je podob kopitarjev, 90 je jelenov. Prav tako so zastopani govedo in bizoni, pa še sedem mačk, ptica, medved, nosorog in človek. Dolgo je prevladovala domneva, da so slike povezane z lovom, čeprav arheologi trdijo, da pri upodobljenih živalih ne gre za vrste, ki so jih praljudje najbolj pogosto lovili. Prav tako ni podob severnih jelenov, čeprav so bili glavni vir hrane takratnih prebivalcev.
Najbolj znani del jame je Velika dvorana bikov, kjer so upodobljeni biki, konji in jeleni. Eden od štirih črnih bikov je dolg 5,2 metra in je največja žival, doslej odkrita v jamski umetnosti. Biki so naslikani v gibanju.
Na vseh risbah je upodobljen le en človek, ki ima ptičjo glavo in s predimenzioniranim spolnim udom stoji nasproti ranjenega bizona.
Manj znano je območje podob, imenovano Apsida, polkroglasta jamska dvorana, podobna apsidi v romanski baziliki. Vse stene in strop so prekriti z več tisoč kompleksnimi, prekrivajočimi se, graviranimi skicami. Glede na to, da je strop apside 1,6 do 2,7 metra nad višino tal, so morali prazgodovinski ljudje najprej izdelati oder, da so lahko poslikali strop.
Raziskave so pokazale, da so praljudje bele apnenčeve stene porisali z različnimi barvami iz zemljine, jamo pa so razsvetljevali s svetilkami, za katere so uporabljali maščobo. Pri izdelavi barv so bili iznajdljivi, saj so z uporabo različnih zemljin, pomešanih s kovinami, dobili tudi oker, rdečkaste in rumene odtenke, z manganovimi oksidi celo črno. Zemljo in prah so zmešali z vodo in to zmes s pomočjo šopov rastlin ali pa celo golimi rokami nanesli na stene, kjer so nastajale podobe. Najbolj pa preseneča natančnost risb, saj ljudje pred 17 tisoč leti niso imeli tehničnih pripomočkov za natančno slikanje po stenah. Nekateri so jamo zato poimenovali tudi za Sikstinsko kapelo kamene dobe, od leta 1979 je na spisku Unescove kulturne dediščine.
Slikali so že neandertalci
Največ prazgodovinske jamske umetnosti so odkrili v Franciji in Španiji, kjer je skoraj 340 poslikanih jam.
Najstarejša znana jamska umetnost v jami El Castillo v severni Španiji je stara vsaj 40.800 let. Nekateri znanstveniki domnevajo, da so slike izdelali neandertalci.
Druga najstarejša znana jamska umetnost je v jami Chauvet v Franciji, slike naj bi segale v čas 30 tisoč let pred našim štetjem, kar so določili z radiokarbonskim datiranjem. Podobno stare so tudi risbe v jami Coliboaia v Romuniji, odkrite leta 2009 in slogovno primerljive s tistimi iz Chauveta.
Veliko jamskih poslikav so našli tudi v Avstraliji. Risbe v jami na planoti Arnhem Land prikazujejo živali, za katere mislijo, da so izumrle že pred več kot 40 tisoč leti. Druga avstralska lokacija je Nawarla Gabarnmang, tamkajšnje risbe, narisane z ogljem, so radiokarbonsko datirali na 28.000 let. Ena najpomembnejših poslikanih jam je Altamira v gorah severne Španije, kjer najlepše slikarije najdemo le na stropu majhnega dela jame. Leta 1875 jih je prva odkrila hči arheologa Marcelina de Sautuole. Ob objavi izsledkov njegovih raziskav so bile slike proglašene za ponaredke in šele v začetku 20. stoletja so jih priznali za pristne. Z analizo oglja, s katerim so bile podobe narisane, so ugotovili, da so stare okoli 20 tisoč let. Slikarije prikazujejo živali, med katerimi prevladuje bizon, vrezane podobe in odtise rok. Raziskovalci ne vedo, ali so te podobe služile kakemu namenu ali so bile zgolj okras.
Večina jam sprejme le določeno število turistov na leto ali pa so celo zaprte za javnost, saj hitre spremembe temperature in vlage ter tudi premočna osvetlitev uničujejo občutljive poslikave.

Posodobitev povzročila katastrofo
Leta 2001 so v jami Lascaux spremenili klimatski sistem, da bi bolje uravnavali temperaturo in vlažnost, to pa je povzročilo okužbo z belo plesnijo, ki se je začela naglo širiti po jamskem stropu in stenah. Menijo, da so bile plesni že prisotne v zemlji, obrtniki, ki so vgrajevali klimatski sistem, pa so jih raznesli po jami, kar je omogočilo njihovo širjenje. Leta 2007 se je pojavila še nova gliva, ki je ustvarila sive in črne madeže na stenah. Januarja 2008 so zato jamo za tri mesece zaprli celo za znanstvenike in konzervatorje. Zdaj lahko izbrani strokovnjaki pod nadzorom mednarodnega znanstvenega odbora za Lascaux delajo v jami le nekaj dni na mesec.
Vstop je dovoljen le strokovnjakom, pa še to le nekaj dni na mesec
Obiskovalci si lahko ogledajo rekonstrukcijo risb, ki so jih Francozi izdelali z milimetrsko natančnostjo. Kopija jame se imenuje Lascaux IV, v njo pa niso natančno prenesene le slike, ampak tudi jamske stene z vsemi svojimi razpokami. Rekonstruiran je tudi vhod v jamo, ki ga je četverica fantov uporabila pred 80 leti. Medtem so obnovili tudi Lascaux II, kopijo dvorane bikov. Lascaux III pa se imenuje potujoča razstava, ki gostuje po muzejih sveta.