(POTEPANJA) The Bike Wanderers: Med gorami in medvedi

Pa sva le dočakali trenutek, ko sva se pridružili bikepacking ruti Great Divide, ki se podobno kot Baja Divide izogiba glavnim cestam in obljudenim krajem. Pot je ustvarila Adventure Cycling Association in je dolga kar 4400 kilometrov. Uradno se začne v mestu Jasper v Kanadi in konča tik pred mejo z Mehiko. Po skoraj enaki trasi vsako leto poteka tudi kolesarska dirka Tour Divide. Lani je zmagal fant, ki je celotno pot prevozil v samo enajstih dneh! Midve nikakor nisva ultraendurance kolesarki, ampak še vedno popotnici, ki si na poti radi tudi kaj ogledava, zato si bova vzeli čas. Paziti morava le na vizum in na to, da ZDA zapustiva pravočasno.

Prvi dnevi na ruti so bili izjemno naporni predvsem zaradi vetra, ki je neusmiljeno pihal naravnost v naju. Pokrajina je bila gola, brez dreves, ki bi vsaj malo ublažila sunke. Tako sva po odročni pokrajini vrteli pedale s hitrostjo komaj 8 km/h. Dnevi so bili dolgi. V treh dneh sva srečali le en avto. Ustavil se je in nama dal vodo. A je bilo vode na koncu še vedno premalo, zato sva jo skušali filtrirati iz majhnega jezera sredi ničesar. Nekaj je bilo narobe s filtrom, saj nama je v treh urah nakapljalo le za dobre tri centimetre vode. Zato sva morali z njo zelo varčevati, saj sva šele po treh dneh prišli do vasi, kjer sva jo lahko ponovno dobili. Izmučeni sva v vasi kupili najnujnejše in kampirali tik za njo. Še zadnjič sva postavili najin stari šotor, kateremu so dokončno odpovedale zadrge, dežno pokrivalo pa je bilo že neštetokrat zakrpano. Naslednji dan sva bili namenjeni v mesto Lander, kjer naju je čakal nov šotor in še nekaj druge opreme.

Topel dom sredi Wyominga

Za nekaj dni sva, s spustom v mestece Lander, zapustili Great Divide. Tam sva namreč počili pri prijateljici najinega prijatelja. Anna ​z družino naju je sprejela odprtih rok in naju v teh dneh razvajala, medtem ko sva čakali na dostavo novih plaščev, ki nama jih je zagotovilo podjetje Cult iz Logatca. Tako nisva dobili le novega šotora s prispevki vseh srčnih ljudi, ki naju spremljajo in podpirajo prek družbenih omrežij, ampak tudi novo spalno podlogo, saj se je stara v času ​​garancije začela razslojevati. Anna nama je pomagala postaviti novi šotor in nama dala nekaj uporabnih nasvetov za napenjanje vrvic.

Med tem aktivnim počitkom naju je nekega dne presenetila snežna odeja. Ne morete si predstavljati, kako veseli sva bili, da sva bili takrat pod trdno streho. Sneg je sicer do večera že izginil, a nama je dal vedeti, da naju v gorah še vedno lahko pričakajo zimske razmere.

Dnevi pri Anni in njeni prikupni družini so prehitro minili ob vsem, kar sva morali urediti. S toplim srcem, urejeno opremo in spočitimi nogami sva se vrnili na Great Divide. Upali sva, da je kljub sneženju dan prej pot višje v gorah še vedno prevozna. In res je bila. Ves dan so naju spremljali razgledi na pobeljene vrhove, ki so razkrivali svežo pošiljko snega. Dan sva zaključili malo pod vrhom prelaza in najin novi šotor postavili ob cesti z razgledom na gore. Bilo je zelo lepo. Višina pa je s seboj prinesla tudi hladen veter in vedeli sva, da bo noč mrzla, zato sva nase navlekli vse, kar sva imeli toplega.

Beg pred nevihto

A nič naju ni moglo pripraviti na jutranji šok. Zbudili sva se v popolnoma pobeljeno pokrajino, na najinem šotoru pa je ležal dober centimeter težkega snega. Da o zasneženih kolesih sploh ne govoriva. Hitro sva pospravili in se spustili nižje v dolino, prepričani, da bova ušli snegu. Za nekaj časa je res izginil, a so naju vztrajno zasledovali temni nevihtni oblaki, dokler naju niso dohiteli. Veter je v naju nosil dež in sneg. Mraz nama je segel do kosti, a druge izbire, kot da stisneva zobe in skušava odkolesariti iz nevihte, nisva imeli. Ko nisva več čutili prstov na nogah, nama je le uspelo priti iz nje. Kmalu zatem sva prispeli do ranča, kjer nama je Anna iz Landerja uredila prenočišče.

Čakala naju je ogrevana soba in bili sva neizmerno srečni in hvaležni. Vroča prha nama je povrnila občutek v prstih in naju končno ogrela. Na ranču so nama omogočili uporabo kuhinje, zato sva se po dolgem času tudi pošteno najedli. Čeprav sva nameravali ostati le eno noč, sva na koncu ostal kar dve. Najprej zato, ker naju je malo zvilo v želodcu, potem pa še zaradi strgane torbe na okvirju kolesa. Vanjo je namreč vdrl prikupen labradorec in nama odnesel proteine. Očitno bi morali varovanje hrane tako kot pred medvedi prakticirati tudi pri psih. Kasneje so nama povedali, da ima ta kuža že pravo "kartoteko", saj je raztrgal že kar nekaj šotorov.

V objemu snega in blata

Trebušne težave so se umirile in čas je bil za nadaljevanje. K sreči o snežnih nevihtah ni bilo več ne duha ne sluha, vseeno pa sva v vasici Pinedale želeli pri rangerjih preveriti, ali je prelaz Union prevozen. Žal sva prispeli ravno na dan, ko je Amerika praznovala 250 let neodvisnosti, zato je bila pisarna zaprta. Tudi domačini nama niso znali pomagati, saj to makadamsko cesto redko kdo izbere za pot.

Po malici sva sprejeli odločitev, da bova tvegali. Kar bo, pa bo. Preden sva zavili v popolno odročnost, sva si napolnili zaloge vode. Nekaj časa so naju prehitevala terenska vozila, kar nama je vlivalo upanje, da je prelaz prevozen. Tisti dan vrha nisva dosegli, sva pa brezplačno prenočili v zavetišču. Zakurili sva v peči, posušili dežna oblačila, ki jih je prej namočil naliv, in prespali brez skrbi zaradi medvedov, volkov ter drugih prebivalcev te divjine.

Naslednji dan sva le dosegli vrh. Res sva morali nekajkrat potisniti kolesi čez snežne zamete, a ni bilo prehudo. Čakal naju je le še spust v dolino, kjer sva prespali v brezplačnem kampu. Ta je imel celo kovinski zabojnik za shranjevanje hrane pred medvedi.

Naslednje jutro sva se odločili, da še enkrat preizkusiva srečo in prečkava tudi prelaz Togwotee v upanju, da bodo razmere podobne. Kako zelo sva se zmotili! Na začetku so naju spremljali čudoviti razgledi na gore in zaledenelo jezero, srečali pa sva celo nekaj avtomobilov, ki so bili na poti navzdol. A po približno 20 kilometrih sva ugotovili, da so ljudje prihajali iz najetih koč. Do tja je bila cesta lepo urejena. Višje so se začeli pojavljati manjši kupi snega in nekaj blata. Zdelo se nama je, da bo tako ostalo vse do vrha. A snega je bilo vedno več. Ker sva bili le še sedem kilometrov pod vrhom, se trmasto nisva obrnili. Pa bi se morali.

Višje je bilo snega ogromno, na nekaterih odsekih pa sva zabredli še v zloglasno "arašidovo blato", ki je popolnoma zablokiralo najini kolesi. Da sva se sploh lahko premaknili naprej, sva morali odrezati blatnika. Za zadnjih sedem kilometrov do vrha sva potrebovali štiri ure. Izčrpani, mokri in umazani sva končno prispeli na vrh in se po asfaltirani cesti spustili do prve bencinske črpalke, kjer sva si malo oddahnili.

A groznega dne še ni bilo konec. V prepričanju, da voziva po stari asfaltirani cesti, sva še drugič tisti dan zapeljali naravnost v arašidovo blato. Živci so nama popuščali. In čeprav sva sredi vse te blatne kalvarije zagledali celo najinega prvega losa, nama to ni več veliko pomagalo. Zato sva ubrali najkrajšo pot do glavne ceste in se odpeljali do plačljivega kampa. Za tisti dan sva imeli dovolj.

Obisk Nacionalnega parka Teton

Jutro je razkrilo, kako blatni sta bili najini kolesi, a nama je bilo vseeno. Mahnili sva jo proti vstopu v Nacionalni park Teton. Kolesa so škripala, pred nama pa so se risale mogočne zasnežene gore, med njimi Grand Teton, ki sega 4198 metrov visoko. Vstop v park je tekel gladko, saj sva že pred vstopom v ZDA od dveh francoskih kolesark, ki sta potovali proti jugu, dobili letno vstopnico za skoraj vse nacionalne parke. Park ima ogromno jezer in tako sva dva dni kampirali ob jezeru Jenny. Na srečo so tam mesta, urejena posebej za pohodnike in kolesarje, ki jih ni mogoče rezervirati in delujejo po principu, kdor prej pride, prej melje. Vse ostalo je zasedeno že šest mesecev vnaprej. Neverjetno.

Za naslednji dan sva si splanirali pohod do polovice kanjona, da si vsaj malo ogledava okolico. Čeprav se je sezona šele začela, je bilo turistov že kar veliko, zato na poti nisva bili sami. In še dobro, saj sva srečali prikupnega medvedjega mladiča, ki se je mirno pasel, medtem ko smo ga turisti opazovali. Ves čas pa nama je po glavi rojilo vprašanje, kje je njegova mama. Verjetno ni bila daleč, a je nisva videli. Previdno sva nadaljevali in si na poti nazaj namočili stopala v ledeno deročo reko.

Za eno noč sva se nato preselili na drug konec parka, k jezeru Jackson. Tam sva doživeli bližnje srečanje z velikim grizlijem, ki se je mirno sprehajal ob poti. Od presenečenja sva obstali in naredili korak nazaj. Medved je mirno odkorakal v gozd, midve pa sva nadaljevali pohod okoli jezera, a precej bolj pozorno.

Yellowstone - v kraljestvu gejzirjev in divjih živali

Naslednji dan je bil čas za znameniti Nacionalni park Yellowstone, znan po gejzirjih, vročih vrelcih, slapovih, neskončnih gozdovih in številnih živalih. Je tudi najstarejši narodni park na svetu. Navdušil naju je, čeprav je ob vstopu deževalo in je bilo zelo hladno. Za nameček je bil kamp, v katerem sva želeli ostati, zaprt. Hitro sva poklicali najinega popotniškega prijatelja iz Brazilije, ki je bil v parku dva tedna pred nama, in dal nama je odlične nasvete. Na koncu sva morali stisniti zobe in prevoziti 105 kilometrov do kampa Bridge Bay, ki je bil k sreči odprt. Na poti sva videli deroče reke, velika jezera in gozd, ki se je razprostiral daleč naokoli. Ob cesti sva srečali ameriške jelene, srne in najine prve bizone, največjo prostoživečo čredo v ZDA.

Bilo je izjemno mrzlo, zjutraj je bil šotor prekrit s slano. Takoj ko se je malo ogrelo, sva odšli v kamp Madison​, kjer sva ostali dve noči. Naslednji dan sva pustili stvari tam in si s praznimi kolesi ogledali park. Najprej sva kolesarili ob slapovih, nato pa želeli po makadamski poti do razgledne točke Grand Prismatic Spring, a nama je pot prekrižala čreda bizonov, ki je iz reke prišla na pot in se mirno pasla. Bili so preblizu najine poti, da bi lahko varno nadaljevali. Bilo jih je lepo opazovati, še posebno mlade bizone, ki so spominjali na teličke. Po približno uri čakanja sva jih končno lahko obšli. Razgled na Grand Prismatic Spring je bil izjemen.

Večkrat sva se ustavili na različnih točkah, nato pa še pri znamenitem gejzirju Old Faithful in dočakali njegov izbruh. A iskreno povedano, bolj so naju navdušili Grand Prismatic Spring in vse živali, ki sva jih videli. Na poti nazaj sva srečali še črnega medveda, grizlija, kojota, lisičko, zajca in kar nekaj ptic. Yellowstone je res raj divjine in narave, zato ga priporočava vsakomur.

Na poti skozi Idaho in Montano

Z zapustitvijo parka Yellowstone pri zahodnem izhodu sva tako vstopili v najino zadnjo zvezno državo, Montano, pred prečkanjem meje v Kanado. No, vmes sva po stari železniški progi, ki je zdaj izjemno lepa kolesarska pot, za kratek čas vstopili še v Idaho. Montana se nama je v zadnjih dneh zdela precej podobna Wyomingu. Odprte planjave, gore in neskončna narava. Zdaj sva prispeli v mestece Butte, kjer nama je gostitelj za dve noči prepustil svojo hišo, medtem ko njega ne bo. Gostoljubje je tudi tukaj izjemno.

Pozdrav do naslednjič.