(POTEPANJA) The Bike Wanderers: Čez puščavo, kanjone in rdeče skale

Poslovili sva se od gostiteljice Jill v Flagstaffu in se po nekaj dneh počitka podali naprej. Pot naju je vodila skozi rezervat Navajo, ki velja za največje območje staroselcev v ZDA. Tudi tokrat sva se želeli izogniti prometnim cestam in sva tako raje izbrali stranske makadamske poti, ki so naju vodile čez prostr

ano, prazno puščavo. Na poti sva srečali zgolj en avto, ki se je ustavil in nama pokazal, kje je priključek na glavno cesto. A sva ga na pol ignorirali in rekli, da se bova tja vrnili kasneje, nato pa pot nadaljevali naprej. V Navajo rezervatu imajo namreč svoja pravila in zakone, med drugim je divje kampiranje v celoti prepovedano. Ker je ozemlje res ogromno in večinoma neposeljeno, sva počakali, da je sonce začelo zahajati, nato pa sva se skrili za hrib in postavili šotor. Noč je bila zelo mirna.

Naslednji dan sva v daljavi opazovali hiške avtohtonih prebivalcev in videli, da nekateri živijo res težko in preprosto življenje, praktično sredi ničesar. Obdaja jih neskončna puščava. Kasneje sva sicer izvedeli, da veliko skupnosti živi tradicionalno povezano z zemljo, živinorejo in obrtjo (na primer srebrni nakit, tkanje preprog), hkrati pa se soočajo tudi z modernimi izzivi: revščino, omejenim dostopom do vode, zdravstvenih storitev in izobraževanja v oddaljenih območjih.

Pot naju je nato vodila skozi eno od večjih mest znotraj Navajo rezervata v severni Arizoni. Tam sta nama streho nad glavo ponudila Katrine in Gustav, mlad par, ki sva ga spoznali preko kolesarske aplikacije Warmshowers. Pripravila sta nama toplo večerjo in nama dala nekaj koristnih napotkov glede poti naprej. Prav tako pa sta nama svetovala obisk muzeja v centru mestu. Tako sva dan počitka izkoristili za obisk muzeja Code Talkers, kjer sva se podučili o zgodovini in pomembni vlogi, ki jo je to avtohtono prebivalstvo imelo v času druge svetovne vojne. Ameriška vojska je namreč med drugo svetovno vojno uporabila Navajo jezik kot tajno kodo za vojaške komunikacije v Pacifiku. Japoncem je ni nikoli uspelo razvozlati, zato je bila izjemno pomembna za zmage ZDA. Dan počitka je, kot vedno, minil prehitro. Hvaležni za gostoljubje, posteljo in tuš sva se naslednji dan podali naprej.

Utah in znamenita Monument Valley

Kmalu sva pred seboj zagledali tablo z napisom Utah. Vstopili sva v novo zvezno državo in pred nama je bila Monument Valley. Gre za eno najbolj prepoznavnih pokrajin ameriškega jugozahoda, kjer iz ravne puščave štrlijo mogočne rdeče skalne formacije. Te formacije so nastajale milijone let z erozijo vetra in vode.

Odločili sva se, da prespiva eno noč v uradnem kampingu, ki ima zaradi svoje lokacije zelo zasoljeno ceno (45 dolarjev). Razgled na dvigajoče se skalne stolpe je bil neverjeten, hkrati pa je bil neverjeten tudi veter tistega večera oziroma noči - ravno toliko, da naju ni odpihnilo. Ko sva se zjutraj zbudili, sva imeli spalni podlogi in spalni vreči polni rdečega puščavskega peska. Za nameček se je ohladilo še na nič stopinj Celzija. Komaj sva v vetru pospravili šotor in spakirali opremo na kolo, saj je veter še vedno vztrajal. Oblekli sva vse, kar sva imeli, da naju ne bi zeblo. Na srečo se je čez približno uro veter malce obrnil in nama začel pihati s strani, ne več v prsi.

Vožnja skozi Monument Valley je bila brutalno naporna. Zaradi vetrovnih razmer sva se trudili loviti ravnotežje na kolesu in hkrati občudovati eno od najbolj fotografiranih pokrajin v ZDA, ki se pogosto pojavlja tudi v filmih. Eden od njih je film Forrest Gump, v katerem igralec Tom Hanks teče skozi to znamenito dolino in se na klancu ustavi, reče, da je utrujen in da bo šel domov. No, tudi midve sva prekolesarili ta znameniti klanec, kjer se ogromno ljudi ustavlja za fotografiranje. Seveda sva se tudi slikali in s tem obeležili ta ikonični trenutek poti.

Skozi Valley of the Gods

Na podlagi predlogov ostalih kolesarjev sva se odločili, da malenkost skreneva s poti in narediva krog, ki naju bo popeljal čez osupljivo puščavsko makadamsko cesto Valley of the Gods (Dolina bogov). Kolesarjenje skozi Valley of the Gods je bilo nerealno dobro doživetje - skoraj kot da se voziš po skrbno urejeni makadamski poti, ki nekako ne spada v resnični svet. Obdani sva bili z ogromnimi skalnimi formacijami, ki so se dvigale iz puščavske ravnine kot monoliti, ki jih je nekdo postavil tja samo zato, da ustvarijo prizor. Vse je bilo tiho, odprto in neskončno. Bili sva sredi pokrajine, kjer človek resnično izgubi občutek za čas. Cesta je bila gladka, valovita, zelo lepo vozna, kar je omogočalo, da sva lahko uživali v ritmu pedaliranja in v nenehno spreminjajočih se pogledih na rdeče skalne stolpe.

Ker zemlja pripada BLM (Bureau of Land Management), je bilo območje odprto za divje kampiranje, brezplačno in brez omejitev. Ob poti je sicer bilo kar nekaj kamperjev in popotnikov, vendar je prostor tako velik, da si vsak zlahka najde svoj mir. Tudi midve sva našli svoj kotiček sredi te tišine, daleč od vsega, obdani le z vetrom in skalami.

Čez Moki Dugway do Muley Point

S težkim srcem sva zapustili dolino bogov, a dejstvo je, da sva v teh odročnih krajih na kolesih precej omejeni s koli

čino vode in hrane, ki jo lahko tovoriva s seboj. Razdalje med vasmi, trgovinami ali bencinskimi črpalkami pa so naravnost ogromne. Pred nama je bil nadvse zanimiv klanec Moki Dugway - ponovno makadamska cesta, ki se kot kača vije visoko in izginja za vsakim ovinkom nekam, kjer se na prvi pogled zdi, da cesta ne more obstajati. Ampak obstaja. Ljudje v avtomobilih so se čudili najinim natovorjenim kolesom in naju spodbujali.

Ko sva dosegli vrh, sva spet malenkost skrenili s poti in se po približno desetih kilometrih ustavili na razgledni točki Muley Point, kjer sva postavili šotor, si skuhali večerjo in uživali ob pogledu na veličasten kanjon pod nama, Monument Valley v daljavi in sonce, ki je počasi zahajalo. Za nama je bil zares popoln dan.

Po legendarni Burr trail cesti

Tudi naslednji dnevi so se nadaljevali po slikoviti makadamsko-asfaltni cesti Burr trail v jugovzhodnem Utahu, ki ima zelo zanimivo zgodovino. Ime je dobila po Johnu Atlanticu Burru, zgodnjem naseljencu in ovčarju, ki je konec 19. stoletja živel in delal na tem območju. Ceste v klasičnem smislu ni "izumil", ampak je skupaj z drugimi pastirji uporabljal naravne prehode med planotami in kanjoni, ko so gnali živino med sezonskimi pašniki. Te poti so se skozi desetletja ponavljale, širile in postopoma oblikovale traso, ki jo danes poznamo kot Burr Trail. Takrat je bila to predvsem funkcionalna pot, del ovčarske in rančarske ekonomije v zelo izoliranem delu Utaha. Povezovala je visoke planote z nižjimi puščavskimi območji in omogočala dostop do krajev, ki so bili sicer težko dosegljivi.

Danes je Burr Trail povsem druga zgodba. Ni več pomemben za živinorejo, ampak je postal ena najbolj znanih turističnih gravel cest na jugozahodu ZDA. Zelo sva veseli, da sva se danes lahko po njej peljali s kolesi in ob tem razmišljali o zgodovini te ceste.

Dobri ljudje in nacionalni park Capitol Reef

Ponoči se je temperatura spustila pod ničlo in v šotoru naju je pošteno zeblo. Nisva pričakovali takšnega mrazu. Oblekli sva se zimskim razmeram primerno in se s kolesom podali čez goro Boulder na nadmorski višini 2928 metrov. Klanec sva po dvajsetih kilometrih kar dobro premagali in se po hitrem postopku spustili v dolini v lovu na toplejše temperature. Ustavili sva se v mestu Torrey, kjer sva se v edini trgovini založili s hrano za naslednje dni. Nato sva hitro kolesarili do vstopa v nacionalni park Capitol Reef, da bi zaposlene vprašali, ali lahko kje v kampu postaviva šotor, čeprav je na njihovi spletni strani kazalo, da so vsa mesta zasedena. Prišli sva deset minut prepozno, pisarna je bila že zaprta.

Ljudje oziroma lokalni turisti, ki so prav tako želeli informacije in so čakali tam, so nama povedali, da je kamp v tem parku običajno zaseden mesece vnaprej. Pri potovanju, kot je najino, je seveda nemogoče rezervirati vnaprej, saj pogosto ne veva, kje bova spali tisti dan, kaj šele mesece vnaprej. Ta novica naju je precej razžalostila in poklapala, saj sva imeli v načrtu ostati dve noči v kampu in se odpraviti na enodnevni pohod. A slaba volja ni trajala dolgo. Srečali sva dva možakarja, ki sta naju povprašala, kje imava bateriji na kolesih, midve pa sva v šali odgovorili, da v nogah. Začudena sta naju nato povabila v kamp, ki sta ga rezervirala skupaj s svojimi partnericami. Prostora je bilo res ogromno. Tako sva presrečni postavili svoj šotor poleg njunih, hvaležni za to prijaznost ljudi na poti.

Naslednji dan sva zaklenili kolesi in se z nahrbtniki odpravili na desetkilometrski pohod skozi Cohab kanjon do Hickmanovega mostu. Lepo je bilo raztegniti noge na malce drugačen način. Pohod je bil čudovit, okolica skozi kanjon osupljiva, most pa nekaj posebnega. Zahvalili sva se druščini, ki naju je sprejela v svoj kamp, in počasi odrinili naprej.

V planu sva imeli stokilometrski krog skozi Cathedral Valley oziroma Katedralno dolino, a nama je vreme tokrat pošteno zagodlo. Ker je začelo močno deževati, sva že po enem kilometru obrnili kolesi in se po glavni cesti odpravili naprej. Preveč tvegano je bilo, saj nama je več ljudi povedalo, da se makadamska cesta ob dežju spremeni v lepljivo blato, neprevozno za avtomobile, kaj šele za kolesa. Bilo nama je žal, da nama ni uspelo videti te doline, a če sva se na tej poti skozi čas česa naučili, je to, da z glavo skozi zid ne bova rinili, če ni potrebe.

Moab in rdeča puščava

Na najino srečo glavna cesta ni bila zelo prometna, vmes pa sva našli še stranske poti, ki so naju ponovno odpeljale po makadamu v smeri majhnega puščavskega mesta Moab. Leži ob reki Kolorado in velja za eno najbolj znanih izhodišč za raziskovanje ameriškega jugozahoda. Prav tako je zelo popularna destinacija za vse ljubitelje gorskega kolesarstva in pohodnike, saj sta tik ob njem kar dva nacionalna parka: Cannyonlands in Arches. In kakšno srečo sva imeli tudi tokrat. Tisti prijazni ljudje, ki so naju sprejeli v svoj kamp v Capitol Reefu, so nama dali kontakt znancev iz Moaba, tako da sva imeli že vnaprej poskrbljeno streho nad glavo.

Oba dneva počitka sta bila precej aktivna. Prvi dan sva se pogumno podali na znameniti Slickrock trail, ki velja za eno najbolj legendarnih gorsko-kolesarskih poti na svetu. Gre za približno 17 kilometrov dolgo krožno pot, speljano po gladkih valovitih rdečih skalah. No, tokrat sva se ušteli - po približno dveh kilometrih sva se obrnili, saj sva ugotovili, da je pot za naju tehnično prezahtevna in ima ogromno strmih vzponov in spustov, zato jo običajno vozijo s polnovzmetenimi kolesa, ki pa jih midve nisva imeli. Ker nisva želeli tvegati poškodb, sva se raje vrnili. Drugi dan je bil bolj uspešen. Najina gostiteljica Maddy je naložila najini kolesi v avto in naju odpeljala v nacionalni park Arches, kjer sva najprej opravili kratek pohod do znamenitega loka, imenovanega Delicate Arch. Nato sva se s praznimi kolesi odpeljali še do razglednih točk v parku. Med vožnjo so naju obdajale nadvse zanimive skalne formacije in kamniti loki, ki so jih skozi milijone let oblikovali veter, voda in ekstremne temperaturne razlike. S težkim srcem sva zapustili mesto Moab in najino udobno posteljo, a pot je klicala naprej.

Skozi Kolorado

Nekaj časa naju je spremljala reka Kolorado, nato pa je kanjon kar naenkrat znova zamenjala surova in neizprosna puščava. Naslednji dan sva zapustili Utah in vstopili v novo zvezno državo, Kolorado. Pokrajina je postajala nekoliko bolj zelena, prav tako pa se je pojavilo več kmetijskih zemljišč z obsežnimi obdelovalnimi površinami. Razdalje tukaj so resnično ogromne in tovoriti vso vodo in hrano na kolesu za več dni je pravi izziv. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. V neki točki naju je GPS-navigacija peljala napačno, saj sva se znašli pred zasebno posestjo in sva se bili primorani obrniti nazaj in narediti dodatnih 40 kilometrov. To je poslabšalo najino situacijo s hrano in vodo, zato sva bili primorani oba dneva prekolesariti po 100 kilometrov po makadamskih cestah, kjer hribom ni bilo videti konca, da sva na koncu le prišli do neke vrste trgovine, čeprav ne ravno v pravem pomen pomenu besede "civilizacija".

Na tej poti sva prvič videli več odtisov oziroma stopinj, ki so nakazovali prisotnost medvedov. Tako morava zdaj vso hrano skrbno hraniti v posebni vrečki, prirejeni zoper medvede, in jo puščati več sto metrov stran od šotora. Bolje preventiva kot kurativa, pravijo. Sva le v deželi medvedov in tako bo ostalo do konca najine poti.

Pozdrav do naslednjič!