(POGOVOR) Managerki delovne sreče: Sreča ni draga!

Maja Lončar in Petra Božič Blagajac sta mednarodno certificirani managerki delovne sreče in svetovalki za soustvarjanje pozitivne organizacijske kulture. Mariborčanki sta pred leti ustanovili Paleto znanj ter pričeli delovanje Mednarodno certificirane Woohoo Akademije za managerje delovne sreče v Sloveniji. Kaj konkretno počneta, kdo so njune stranke in kako srečno začeti novo leto? Njuni odgovori so prežeti s pozitivno energijo in optimizmom. "Začnimo z nasmehom, pohvalo, z dobro jutro, hvala in kako si," svetujeta.

Kako sta, Petra in Maja, začeli novo leto? Gotovo poznata skrivnosti, kako srečno začeti leto?

Maja: Zase lahko rečem, da sem precej sproščeno, saj sem med prazniki končno ozdravela in tako lahko mirno začela novo leto. Navado imam, da v rokovnik, pripravljen za novo leto, že prvi dan vpišem prve naloge in kratkoročni načrt leta.

Petra: Jaz sem si tokrat pripravila kar pet novih skrbno izbranih beležk. Eno službeno, drugo za vsakdanje opravke, tretjo za zamisli in ideje, četrto za razmišljanja, ki me kdaj prešinejo ... odločila sem se, da bom to leto bolj čuječa in pozorna. Če se navadiš zapisovati svoje misli, želje, cilje in naloge, dobijo večjo vrednost.

Maja: Tudi moja resolucija je takšna, da bom odslej bolj fokusirana. Če imaš preveč razpršene misli, lahko hitro kaj izgubiš. Tako da mi leto prinaša več discipline, s katero bom lažje dosegala cilje.

Kaj počneta kot managerki delovne sreče. Kaj pravzaprav to pomeni?

P: V organizacijah pomagava ekipam, vodjem, posameznikom ustvarjati delovno srečo. Zakaj? Ker res velik del svojega življenja preživimo na delu. Če je povprečna življenjska doba osemdeset let, od tega šestindvajset spimo, ob tem se sedem let trudimo zaspati, a trinajst let porabimo za delovni čas. To je v okolju svojih sodelavcev in vodij. Pomembno je, da se imamo teh trinajst let dobro. Ker ko gremo z dela, svoje počutje prenesemo na družino, na prijatelje. Nemogoče se je izklopiti in recimo pred službo obesiti svoja čustva na drevo in jih pobrati spet, ko gremo domov. Že ena oseba, ki pride v delovno okolje dobre volje, lahko popolnoma spremeni razpoloženje v prostoru - in seveda tudi obratno.

Finančni dobiček ne sme biti edino vodilo

Morda se kdo vpraša, kdo si lahko privošči skrb za srečo na delovnem mestu.

P: Delovna sreča ni draga. To niso dizajnersko urejeni prostori, brezplačna kosila, biljard mize in telovadnice, počivalniki ... Predvsem gre za odnose, za povezanost med ljudmi in za dobre rezultate. Res zahteva več človeškega angažmaja, a je to finančno dostopno vsakemu podjetju.

M: Značilno za zadovoljna podjetja je, da so predvsem usmerjeni v ustvarjanje dobrih rezultatov, istočasno pa v ustvarjanje dobrih odnosov. Finančni dobiček ni edino vodilo.

Je res, da za počutje svojih zaposlenih najbolj skrbijo nova podjetja z mladim kadrom, računalniška podjetja, podjetja, ki se ukvarjajo z novimi tehnologijami?

M: Res je, veliko podjetij, ki veljajo za zadovoljna, prihaja iz IT-industrije. Ampak je hkrati zmotno prepričanje, da za dobro počutje zaposlenih skrbijo samo mlada manjša podjetja, start up podjetja in podobno. Dejstvo je, da so srečna podjetja zelo raznolika. Najdemo jih v vseh panogah, v trgovinah, v prodaji, v zdravstvu, v prevozništvu. Znajo pa računalniška oziroma IT-podjetja o tem dobro komunicirati z javnostjo. Običajno so v lasti mlajših ljudi, ki imajo drugačne vrednote, so odprti za spremembe, njihova organizacijska kultura je inovativna.

P: Ta podjetja tudi nimajo strogih hierarhičnih struktur, zaposleni so zato bolj povezani. Že od nekdaj ​iščejo najboljše, kar ponuja trg dela - in najboljši talenti gredo delat tja, kjer se dobro počutijo. Tudi to bi lahko bil dejavnik, ki jih uvršča med zadovoljne.

Dovolita, da vaju izkoristimo. Večerovci smo leto končali precej nezadovoljni, z grenkim priokusom smo svoj časnik preselili v nove prostore. Kaj bi nam predlagali, kaj storiti, da bo nezadovoljstvo oziroma razočaranje zbledelo, kako naj začnemo novo leto v "novem domu"?

M: Tudi selitev od doma, sploh če ni prostovoljno, je čustveno stresen dogodek. Normalno je, da se ob tem doživlja paleta emocij - žalost, jeza, strah, frustracija. Še bolj, če temu botrujejo druge neprijetne zgodbe. Dejstvo je, da je treba sprejeti stanje takšno, kot je. Nato pa poskrbeti, da se ponovno ustvari "drugi dom", saj dom so ljudje. Resnično, štirih sten se ne da prenesti, a možno je prenesti ljubezen do dela, naklonjenost do sodelavcev, smisel za humor. Slednjega, kolikor vem, ni nikoli primanjkovalo večerovcem. In če se osredotočite na omenjeno, boste lažje prešli tudi grenkobo ob selitvi in ustvarili novo pozitivno delovno okolje - saj ne nazadnje ekipa ostaja ista. V danih okoliščinah se je najbolje osredotočiti na povezanost ekipe.

P: Ob tem lahko zgradite svoj notranji krog, kjer ste res močni - in tako kljubujete zunanjim silam, s katerimi se soočate. Pomemben nasvet je še, da dalje delate dobro, naj vas okoliščine ob delu ne zmotijo, še naprej nam, bralcem, podajate informacije, ponujate razloge za razmislek, širite obzorja. To bralci od vas tudi pričakujemo. Vi ste naši večerovci, ki pišete zgodbe in ustvarjate vsebine.

M: Ko se čustva in javni odzivi poležejo, bodo tudi bralci Večera rekli, da jim je najbolj pomembna vsebina - in ne to, v katerih prostorih delate.

Dan začnimo s pozdravom in nasmehom

Kako torej začeti dober delovni dan, novo delovno leto? Kakšni so srečni začetki?

M: Vsak dan je treba začeti pozitivno že pri sebi, to je osnova. To, kakšen si, preneseš v delovno okolje. Zame je nekaj najlepšega, da z nasmehom pozdraviš sodelavca, zaželiš dobro juro, dober dan. Čez dan morda komu nameniš prijazno pozornost, mogoče skuhaš kavico ... Dobro je tudi na začetku tedna ozavestiti cilje in naloge, nato pa konec tedna pogledati, kako daleč si prišel z nalogami in katere stvari so bile v preteklem dnevu ali tednu dobre. Za konec delovnega leta je priporočeno oceniti, kaj je bilo dobro in kaj ne, kaj bi lahko izboljšali v novem letu. To, da si začrtaš pot do cilja - in jo aktivno udejanjaš. No, Petra ima v malem prstu še sto konkretnih nasvetov.

P: Sem velika zagovornica tega, da bi morala biti najpomembnejša novoletna zaobljuba to, da boš srečen! Ker je potem vse v življenju lažje. S to mislijo namreč drugače deluješ, razmišljaš, se povezuješ z drugimi. Prvi korak k temu pa je odločitev, odločitev s srcem, dušo, telesom. In potem ... vsak dan delaš na tem, malo po malo, kot bi treniral za maraton.

Srečo torej lahko treniramo?

P: To je dobra stran sreče, da jo lahko treniramo. Jaz si, recimo, vsako jutro nadenem nasmešek na usta. S tem sporočamo v možgane, da se imamo fajn. Možgani se ne sprašujejo, ali je to res - in zakaj, preprosto delujejo s to pozitivno informacijo. Dobro je, da je jutro mirno, pozitivno, sproščeno, da narediš nekaj zase, medtem ko drugi člani družine še spijo. Da ohranimo mirno kri, tudi če se polije kava, zapaca zobna pasta na majico ali če se otrokom nikamor ne mudi. Dobro jutro se začne že večer prej, ko pogledamo, kaj se nam je lepega zgodilo v dnevu, in zaspimo v pozitivnem razpoloženju. In kot pravi Maja, voščimo dobro jutro. Dobro jutro svoji družini, dobro jutro sosedu v dvigalu, vozniku avtobusa ... Ljudje nam bodo bolj ali manj to vrnili ali se nasmejali. Nasmeh pa je most med nami, nas povezuje.

Ne pozabimo tudi na besedo hvala, ki dela čudeže. ​Nič ni samoumevno na svetu, zato je beseda hvala tako pomembna. Ali pa preprosto vprašanje: Kako si? Res je velikokrat retorično in se odgovoru ne prisluhne poglobljeno - ali pa je ta zelo površen. A pravi "kako si" in ob tem nekaj trenutkov pozornosti, ko nam oseba odgovori, pomeni veliko.

Kaj pa vprašanje "kako si" samemu sebi?

P: Priznam, da mene to vprašanje vedno nekako spravi s tira. Ker potem začnem razmišljati in ugotavljati, kje sem, kaj se mi dogaja ... Ampak da, tudi vprašanje "kako si" samemu sebi je dobrodošlo.

In ne pozabimo na pohvalo. Te v delovnem okolju zelo primanjkuje. Ljudje pa nanjo potrpežljivo čakamo tudi več mesecev. Pohvala mora biti konkretna, pristna in naj bo tistemu, ki mu je namenjena, pisana na kožo. Če si vodja, je še posebej pomembno, da pohvališ svoje ljudi. Običajno vodje sicer nekaj dobro narejenega opazijo, a pohvalo izrazijo šele na letnem razgovoru. Takšna pohvala za nazaj je fajn, ni pa učinkovita.

Pohvala je sprememba na bolje

Kaj se zgodi, ko nekdo izreče pohvalo?

P: Ljudem pove, da jih opazi. Konkretno pokaže na nekaj dobro narejenega in da je dobro tako nadaljevati. S tem se velikokrat začne usmeritev v bolj pozitivne vode odnosov.

Naj omenim še nekaj - čim manj pritoževanja. Ta so zelo toksična in navajeni smo se vsevprek pritoževati - nad vremenom, nad politiko, nad hrano ... Še posebej nad tistim, nad čemer nimamo nadzora. Takrat se je treba ustaviti in vprašati, ali je pritoževanje smiselno. Kadar je morda smiselno, nam lahko prinese pomoč, razrešitev težave.

Praznujmo svoje uspehe in tudi svoje napake. Ustavimo se, kadar končamo neko delo, in si dajmo hura, zaploskajmo si. Sploh če to storimo skupaj s sodelavci, je vrhunsko. S tem si sporočamo, da se nam nekaj dogaja, da smo učinkoviti, da smo produktivni. Če pa se nam zatakne, poglejmo, kaj se lahko iz neuspeha naučimo. Če to počnemo s sodelavci, se med nami gradi povezanost in varnost.

M: Slovenci smo zelo nevešči, ko pride do soočanja z napakami. Bojimo se jih, bojimo se jih priznati - in namesto da bi se iz njih učili, jih kaznujemo. Še jaz dodajam spodbudo, da trenirajmo priznanja in pohvale, dajajmo jih in naučimo se jih sprejemati.

Za pohvale se zdi, da jih res ne znamo niti več dobro sprejemati. ​Kaj opažata, ali zaposleni sploh še pričakujejo pohvalo in ali se vodje sploh spomnijo naje?

M: Ugotavljava, da od sedemdeset do osemdeset odstotkov zaposlenih vodij sicer izrazi pohvalo, a je samo polovica pohval slišanih. Razlog za to je, da je pohvala podana na napačen način. Sicer pa smo ljudje navajeni, da nekaj pač naredimo super - in to je samoumevno. Tudi če nam kdo pohvali lepo obleko, običajno odgovorimo z "ah, ta stara cunja". Zakaj se ne bi odzvali z "da, res je lepa obleka, lepo se počutim v njej". In ko govorimo o pohvalah, so vodje tisti, ki dajejo vzor.

P: Vodje so velikokrat zelo osamljeni, opažava. Na neko pozicijo so postavljeni glede na svoje strokovne kompetence - in tudi njim bi koristila pohvala, ko gre za vodenje ekipe, saj s tem dobijo pozitiven smerokaz. Žal se na poti izobraževanja ne učimo komunikacijskih veščin, številne od njih je treba razvijati, trenirati.

Kako sta povezana zadovoljstvo zaposlenih in produktivnost podjetja?

M: Zadovoljni ljudje so v osnovi bolj zavzeti. Če so zavzeti, so bolj srečni. Podjetja z zadovoljnimi zaposlenimi imajo v analizah boljše poslovne rezultate, v osnovi dosegajo višjo stopnjo produktivnosti, manj bolniških odsotnosti, manjše fluktuacije in v svoje vrste dobijo boljše talente. Paleta pozitivnih učinkov je ogromna.

So eden od receptov za zadovoljstvo zaposlenih tudi palačinke v službi v ponedeljek zjutraj?

P: Gotovo popestrijo delovni dan. Če so namenjene povezovanju, druženju, pogovarjanju, medtem ko zaposleni skupaj zajtrkujejo, je odgovor da.

Preobremenjenost glavni razlog nezadovoljstva v službi

Kje tičijo razlogi za nezadovoljstvo na delovnem mestu? ​Kaj pojasnjuje anketa, ki jo izvajata že nekaj let?

M: Slovenci nismo izjema, ko gre za te razloge, odgovor je podoben kot pri globalnih raziskavah. To je stanje preobremenjenosti. V najini anketi, ki jo delava že pet let, je to trenutno v dvainpetdesetih odstotkih glavni razlog za nezadovoljstvo na delovnem mestu. Pred leti je bil ta odstotek še štirideset odstotkov, zdaj je že več kot polovica. V top pet razlogov se vedno uvrščajo tudi odnosi na delovnem mestu, slabo vzdušje, obrekovanje, pritoževanje. Potem je eden od razlogov, ki se uvršča visoko, tudi odnos vodje, pomanjkanje vizije razvoja, pomanjkanje strategije, ciljev ...

Pred dnevi smo izvedeli, da je bilo zaradi bolniških odsotnosti lani v Sloveniji izgubljenih več kot 20 milijonov delovnih dni.

M: Da, še pred desetimi leti smo jih imeli v Sloveniji deset milijonov. Evropska agencija za zdravje pri delu poroča, da je vsaj polovica teh odsotnosti pripisana čezmerni obremenjenosti, toksičnim odnosom. Ta začaran kompleksen krog se ne more več širiti v nedogled, dejstvo je, da bo kmalu "počil". Tako ne gre več naprej, nujno se je posvetiti odnosom in omejiti obremenjenost. Nekaj lahko reši vpeljevanje umetne inteligence v delovne procese, ko gre za operativna dela, s katerimi se danes ljudje še vedno ukvarjajo, pa se jim verjetno ne bi bilo treba. Ni daleč čas, ko bo veliko delodajalcev postavljenih pred dejstvo, da lahko ostanejo brez zaposlenih, če ne bodo veljali za dobre delodajalce. Že danes delavci migrirajo k delodajalcem, ki imajo dober ugled.

Kje opažata spremembe na bolje?

P: Obdobje korone je tudi to področje pretreslo v temeljih. Podjetja so začela drugače razmišljati o svojih ljudeh, namenjajo jim več pozornosti, več je komunikacije, več prilagajanja. Ljudje smo se začeli spraševati, kaj je dobro za nas, kaj si želimo, ali je delo, ki ga opravljamo, res v redu, ali smo srečni ob tem ... In začeli so se dogajati premiki, kar se v organizacijah opazi kot povečano prizadevanje, da bi bilo zaposlenim dobro. Morda se je to malce ustavilo lani z gospodarsko in energetsko krizo. Podjetja so se usmerila v finančno preživetje. Letošnje leto pa naj bi spet prineslo ravnovesje med skrbjo za dobro počutje in dobrimi rezultati.

M: Pomen spet pridobiva pozitivna, v ljudi usmerjena delovna kultura organizacij.

Zanimanje za delovno srečo raste

Kaj vaju je spodbudilo, da sta se profesionalno začeli ukvarjati s srečo na delovnem mestu? Je bila kriva sreča ali nesreča?

P: Bolj sreča, ki sva jo izkusili. Bili sva sodelavki v prejšnjem delovnem "življenju". Delali sva v srečni ekipi, kjer smo bili sodelavci prijatelji, delali smo čudovite svari, spreminjali smo družbo na bolje in imeli smo fajn vodstvo. Rekli sva si, da zakaj ne bi imelo več ljudi možnosti delati v takšnem okolju. In tako se je začela najina nova pot.

M: Ko sva ustvarjali Paleto znanja, še nisva vedeli, da je delovna sreča že razvit koncept. Ko sva ga odkrili, sva se na danskem udeležili izobraževanja in pridobili certifikat managerja delovne sreče. Ugotovili sva, da je to znanost, s katero se nekje ukvarjajo že trideset let. Začeli sva raziskovati in se temu popolnoma predali.

Kakšen je vajin pogled v prihodnost?

M: Jasno gledava v prihodnost. Zanimanje za delovno srečo raste.

P: Da bi se delovna sreča lažje uvrstila med strateške prioritete podjetij, sva v Slovenijo že pripeljali akademijo, v kateri je do zdaj trideset udeležencev pridobilo certifikat - in v svojih organizacijah delujejo kot nekdo, ki skrbi za zadovoljstvo zaposlenih. Izobraževanje šeste generacije pa načrtujeva v mesecu marcu.

Je res, da se v večini za to delo zanimajo ženske?

M: Da, za zdaj so pri nas to ženske. Zanimivo, da sva tudi v mednarodnih krogih opazili, da gre večinoma za strokovnjakinje. Medtem ko so največji protagonisti organizacijskih zgodb, teoretiki in pisci knjig s tega področja moški.