(POGOVOR) Kako je Jekaterina postala Katja: Tudi jokam in trpim, takšna pač sem

Modrooko Jekaterino Vedenejevo, mojstrico ritmične gimnastike, smo ujeli v daljni Sibiriji, v mestu Krasnojarsk, kjer večino leta živi in trenira. Tako kot skoraj vsak dan je tudi tisto popoldne svoj trening že končala in čakala na telovadne vaje z mlajšimi dekleti, kjer svoji trenerki pomaga pri vzgoji nove generacije gimnastičark. "Z leti sem pridobila ogromno gimnastičnega znanja. Prav se mi zdi, če lahko, da to znanje predam mlajšim dekletom. Ob tem pa tudi sama svoje telo ohranjam v telovadnem pogonu." Dobitnica bronaste medalje na svetovnem prvenstvu v ritmični gimnastiki je navdih petnajstim sibirskim deklicam, ki so stare od devet do petnajst let.

Za Slovenijo je Katja začela tekmovati pred petimi leti. Njeno klepetanje v ruščini je živahno, a tudi s slovenščino si že postaja domača. Pri sporazumevanju nama je pomagala gimnastična sodnica Alena Jakubovskaja.

V katerem telovadnem obdobju smo vas ujeli? Je to mirnejši čas, preden se spomladi začnejo velika tekmovanja?

Kot vsak dan sem tudi danes že imela svoj trening. Trenutno so moji treningi nekoliko manj zahtevni, saj sva s trenerko Eleno Drožanovo bolj osredotočeni na spremembe v vajah in na učenje novih elementov. Januarja pa že začnem bolj zahtevne treninge in priprave na nova tekmovanja.

Torej se tudi tako izkušena ritmična gimnastičarka, kot ste vi, vedno znova uči novih elementov oziroma prvin?

Seveda, vedno je možnost za napredek. Tudi mednarodni pravilnik zahteva nadgrajevanje in spremembe vaj. Tako zdaj delava na izpopolnjevanju umetniških elementov nastopa, uvajanjem nove glasbe in s tem skušava doseči višjo oceno umetniške vrednosti na prihodnjih tekmovanjih.

Glasba za Pariz je izbrana

A to pomeni, da že pripravljate koreografijo za poletne olimpijske igre v Parizu?

Res je. Spremenili sva sestave za vse štiri vaje in zdaj upam, da bodo takšne tudi ostale in da jih samo še izpilim. Lahko se namreč zgodi, da s kakšnim delom vaje pri katerem od štirih rekvizitov nisem najbolj zadovoljna, mi ne gre najbolje in se zato odločim za spremembo.

Kateri rekvizit je vaš najljubši?

Na svetovnem prvenstvu sem bila najbolj uspešna v vaji s trakom, kjer sem osvojila medaljo. A sama menim, da sem najbolj napredovala v vaji z obročem. To me zelo veseli, saj mi je v preteklosti povzročal največ težav. Tokrat pa sem vajo izvedla trikrat točno tako, kot sem si želela, zato mi je trenutno pri srcu. Če pa govorimo o novih vajah - vse štiri rada izvajam in zanje mi ne zmanjka navdiha, zato težko izpostavim samo en rekvizit.

Torej je tudi glasbena podlaga, s katero potujete v Pariz, že izbrana?

Da. Za obroč in kije sem izbrala glasbo brez besedila, medtem ko imam za vajo z žogo francosko glasbo, saj bomo vendarle tekmovali v Parizu! S trakom bom nastopila ob ruski glasbi, le da v angleški izvedbi, da bo razumljiva širšemu krogu gledalcev in sodnikom.

Je izbor glasbe pomemben tudi zato, da z njo pritegneš publiko in sodnike? Je bolje izbrati nekaj znanega ali imate raje inovativen izbor glasbe?

Običajno najdem ravnotežje - za eno vajo izberem neko znano pesem, za drugo pa manj znano. Še vedno menim, da je najbolj pomembno, da je všeč meni in jo z veseljem interpretiram. Lani sem nastopala s spremljavo slovenske pesmi Helene Blagne Trije ljubčki. Na prvih tekmah so mojo glasbo kritizirali, kasneje se je športni javnosti prikupila in so me celo spodbujali, naj jo ohranim za vnaprej.

Olimpijski finale je velik izziv

Ko slovenski mediji pišemo o Vedenejevi, to počnemo s superlativi slovenske gimnastike. Kako pa vi gledate na to zdaj, ko že pet let nastopate pod slovensko zastavo?

V veliko čast mi je, da te dobre rezultate dosegam za Slovenijo, vendar bom še kako vesela, če me bo v prihodnosti katera od slovenskih tekmovalk presegla. V Rusiji je konkurenca izredno močna, na velika mednarodna tekmovanja lahko država pošlje dve tekmovalki, maksimalno tri. Vem, da bi se tam v ta vrh zelo težko prebila.

Ste dosegli cilje, ki ste si jih zastavili, ko ste začeli tekmovati za Slovenijo?

Dosegla sem vse cilje, ki sem si jih zastavila takrat. Najprej sem se želela uvrstiti na svetovno prvenstvo in uspelo mi je. Potem sem se želela uvrstiti na olimpijske igre, nato sem želela na svetovnem prvenstvu osvojiti medaljo - letos sem jo. Zdaj je moj velik izziv uvrstitev v olimpijski finale.

Imate 29 let. Vemo, da gimnastičarke relativno mlade začnejo kariero in običajno ne tekmujejo v pozna odrasla leta. A že razmišljate, kaj boste počeli po tekmovalnem obdobju?

Res je, razmišljam, da bi po olimpijskih igrah končala svojo tekmovalno kariero v ritmični gimnastiki. Seveda pa se ne nameravam posloviti od gimnastike, v načrtu imam sodniški izpit, rada bi postala mednarodna sodnica. Načrtujem pa tudi še več pomagati svoji trenerki, da skupaj vzgojiva bodoče gimnastične zvezdice.

Začela je poslušati svoje telo

Katero obdobje v vaši športni karieri je bilo najbolj naporno? Kako danes gledate na tiste čase?

Kot je verjetno v življenju vsake športnice oziroma gimnastičarke, je bilo tudi pri meni veliko izmenjajočih obdobij, ko mi je šlo zelo dobro in ko mi je šlo tudi slabo. Ogromno vzponov in padcev. A če pogledam samo na zadnje obdobje, bi lahko kot najbolj naporno označila začetek leta 2023, saj sem morala trdo delati, da sem se po poškodbi vrnila na želeno raven. Na srečo pa v primerjavi z drugimi puncami nisem imela veliko poškodb v karieri. Poškodovala sem se, ko nisem poslušala svojega telesa, šla sem čez mejo zmožnosti.

Pa danes, poslušate svoje telo?

Po letu 2020, ko sem imela velike težave s kolki, sem spremenila odnos do sebe, začela sem bolj poslušati tako trenerko Eleno kot tudi sebe. Tudi ona je zdaj bolj mirna, ko vidi, da sem postala previdnejša.

Funkcionalnost telesa je za vas izrednega pomena, to je vaše orodje. Kakšen odnos imate do tega?

Včasih sem lahko do svojega telesa zelo kruta, neodgovorna. Če ne bi imela svojega zdravnika in trenerke Elene, bi verjetno težko preživela to, čez kar sem šla. Vajena sem vztrajati, iti preko meje zmožnosti, preko bolečine ... To pomeni, da lahko jokam in trpim bolečino ali utrujenost, a vseeno telovadim. Za to je verjetno kriva moja trmasta osebnost - ko se nekaj odločim, me nič ne ustavi. Takšna pač sem. Imam zelo visok prag bolečine, medtem ko poznam dekleta, ki se ob najmanjši bolečini ustavijo. No, jaz ne grem iz telovadnice, dokler ne končam zastavljenega. Mogoče pa je to skrivnost mojega športnega uspeha.

Kdaj vas bomo spet srečali v Sloveniji?

Marca, ko me čaka svetovni pokal. Prve tekme pa so pred mano sredi februarja v italijanski ligi z enim rekvizitom; na tekmovanje me je kot gostjo povabil klub za ritmično gimnastiko iz Lignana. Takšna povabila v tujini so redna praksa, da se popestrijo redke domače tekme.

Kakšen pa je vaš vsakdan, ko ste doma v Rusiji?

V Krasnojarsku je vsak dan enak. Zjutraj opravim svoj redni trening, popoldne pa pomagam trenerki Eleni pri vadbi z mlajšimi dekleti. Pred kratkim sem se v Sankt Peterburgu udeležila tridnevnega specialnega izobraževanja, kar je zelo popestrilo moj čas tukaj. Sicer pa se ukvarjamo z novostjo na nacionalni ravni tukajšnje gimnastične zveze, ki v tekmovanja uvaja šest sestavov namesto dosedanjih štiri, s čimer imamo veliko dela.

A imate čas za sprostitev, za zasebne trenutke?

Prostega časa skorajda nimam. Ko pridem domov, je običajno že tema. Takrat še kaj postorim po stanovanju in že je kmalu polnoč, zjutraj pa moram zgodaj vstati. Kadar imam možnost, grem v gledališče, rada imam baletne predstave; tudi v Sankt Peterburgu sem si eno uspela ogledati."