Damijana Žišt
Ljubezen do umetnosti, široko znanje in velika iznajdljivost so vrline, ki odlikujejo 73-letnega Franca Kolarja iz Slovenske Bistrice, ki ga domačini najbolj poznajo po njegovi poklicni dejavnosti v Tapetništvu Kolar. Delavnica s trgovino stoji v Partizanski ulici v središču Slovenske Bistrice v bližini gradu, ki je nekoč pripadal grofom Attemsom. Včasih je h Kolarju treba v popravilo odnesti strgano torbo ali nahrbtnik, drugič je stol potreben nove preobleke in ga bodo v tapetništvu prenovili. Tudi sama pogosto zavijem v prijetno trgovino, kjer, tako kot druge stranke, poklepetam s prijaznim lastnikom Francem Kolarjem in njegovo ženo Silvo. Obrt sicer vodi njun sin Matej, v delavnici pa še vedno, čeprav je upokojen, pomaga Franc. Poznajo ga številni Bistričani in tudi tisti, ki živijo v okolici, saj so Kolarjevi po svoji dejavnosti zelo prepoznavni. Številne njihove stranke rade povedo o ustrežljivosti in iznajdljivosti gospoda Franca, s svojim znanjem je namreč že marsikomu pomagal iz zagate.
Obrt tapetništva in usnjarstva je leta 1904 začel njegov dedek Josef Kolar
Mojster izpostavi dolgo družinsko poklicno tradicijo, rad pa govori tudi o svojih konjičkih, kot je slikanje brez čopiča - z voskom, o izdelovanju skulptur in obiskovanju nogometnih tekem NK Maribor skupaj s sinom; že vrsto let ima letno sezonsko vstopnico za ogled tekem v Ljudskem vrtu. Kolarjevi so tudi dolgoletni naročniki in bralci Večera, zato Franc vsako jutro ob pitju kave bere naš časnik. Tisti, ki se še spomnite Večerovih raznašalcev časopisa in njihovih značilnih torb oranžne barve s črnim napisom Večer, morda niste vedeli, da so te dolga leta izdelovali prav v Kolarjevi delavnici.
Stari stoli znova oživijo
Ob zadnjem obisku se mi je pogled ustavil na stolih, ki jih je Franc s svojim slikarskim in drugimi talenti tako lepo obnovil, da so videti kot novi. "Zelo rad zbiram staro pohištvo, predvsem stole in skrinje, rad jih obnovim in jim tako vrnem življenje. Predelal sem tudi sedež iz železniškega vagona, stol pa naredil tudi iz šivalnega stroja. Idej mi nikoli ne zmanjka in zelo sem vesel, ko stol z delom mojih rok znova oživi," pravi Franc.
Med ogledom umetniško obdelanih stolov Kolar razloži: "Pri tem stolu sem uporabil zelo staro tehniko: na čopič dam dve barvi in nato z eno potezo narišem rožo. Pri drugem stolu sem uporabil tehniko z voskom, pri tretjem, usnjenem, tehniko mandala, pri četrtem pa enkavstiko, ki izhaja iz antičnega obdobja slikanja z vročim voskom, ki so mu dodajali naravne barve, in je slikanje brez čopiča. Naredil sem tudi poseben stol, tabure, sestavljen iz 42 knjig."
Umetniško predelanih stolov ne bo nikoli prodal, "saj imajo zame večjo umetniško kot denarno vrednost," zato pa bodo vedno na ogled v trgovini, kakšnega od njih bo tudi kdaj kje razstavil, doda Franc. V trgovini vidimo tudi druga njegova umetniška dela, na primer luč, izdelano iz vodovodnih cevi, svetilko iz namizne tehtnice, nenavaden šah in druge zanimive predmete.
Tapetniška obrt družinska tradicija
V obrti se Kolarjevi vsa leta prilagajajo trgu - strankam in njihovim željam. Zato se Franc pošali, da "smo v naši delavnici delali že skoraj vse razen keksov". Obrt tapetništva in usnjarstva je leta 1904 začel njegov dedek Josef Kolar. V Kolarjevi delavnici so nekaj let izdelovali tudi torbe za raznašanje časopisa in pošte. Ko smo v Sloveniji 1. januarja 2007 dobili evre, so v Kolarjevi delavnici za Pošto izdelali veliko vrečk za nošenje evrskih kovancev, ki so se zapirale s posebno sponko, s katero je bilo mogoče vrečo tudi nositi.
Josefa Kolarja je življenjska pot pred mnogimi leti iz Šmartnega pri Litiji prinesla v Slovensko Bistrico. Leta 1904 si je pridobil obrtno dovoljenje za tapetništvo in usnjarstvo, že njegov oče je bil namreč kolar in usnjar v Šmartnem. Dedkova delavnica je stala nasproti sedanje občinske stavbe v središču Slovenske Bistrice, dva njegova bratranca pa sta imela to obrt v Šmartnem, saj je bilo tapetništvo družinska tradicija. "Moj dedek je izdeloval predvsem konjsko opremo, kot so usnjena sedla, platnena pokrivala, in 'madrace' iz žime, volne in trave. Pri njem se je tega poklica izučilo ogromno vajencev. Po njegovi upokojitvi 1932 je obrt prevzel moj oče Jože. Kasneje je delavnico preselil v Partizansko ulico, nekaj hiš nižje od današnje delavnice; tam je začel izdelovati izdelke za industrijo, kot so platneni filtri za Tovarno olja Gea, cerade za takratno Lesno industrijsko podjetje - LIP, osebna zaščitna sredstva za tovarno Impol in bistriško Steklarno ... Oče je že imel štiri zaposlene in tudi on je izučil veliko vajencev," živo opisuje Franc Kolar, ki je obrt prevzel leta 1971 in jo uspešno vodil naslednjih 40 let. Žal se danes nihče drug razen Kolarjev v Slovenski Bistrici ne ukvarja z družinsko obrtjo, pravi Franc, "zato ta izumira".
Konjska oprema in kočije
Frančev dedek Josef Kolar je bil eden prvih, ki so izdelovali usnjeno galanterijo, v njegovi delavnici so kovali podkve za konje in izdelovali usnjena sedla. Njegov oče Jože pa je obrt še razširil, saj je poleg naštetega začel izdelovati oblazinjeno pohištvo. Kolarjevi so skrbeli tudi za konjsko opremo in kočije grofov Attemsov, katerih rod izvira iz 12. stoletja, z gradu Attimis pri Čedadu. Frančev oče Jože je na skrivaj izdeloval usnjene torbe za partizanske kurirje. Kolarjevi so bili zaradi svoje obrti znani od Pohorja pa vse do Dravskega polja, saj so poleg drugega znali zamenjati vse, kar je bilo usnjenega v tovarniških in kmetijskih strojih.
Franc Kolar je tapetniško in usnjarsko obrt vzljubil že kot deček, ki je stikal po očetovi delavnici. "Spominjam se, kako so oče in njegovi delavci včasih izdelovali oblazinjeno pohištvo kar na dvorišču delavnice, ker v njej ni bilo prostora. Že tedaj me je to delo zanimalo, kasneje pa sem najprej šel v gradbeništvo, vendar le za kratek čas. Ko sem po očetu prevzel obrt, smo izdelovali oblazinjeno pohištvo, vedno manj pa sedla in drugo opremo za konje, saj je to postajala že bolj industrijska obrt. Vendar smo delali tudi marsikaj drugega. Za tovarne razne filtre in drugo, kar je bilo iz usnja ali drugih trpežnih materialov. Vedno sem stremel k temu, da sem ljudem pomagal. Skoraj nikoli nisem rekel, tega pa ni mogoče narediti. Raje sem tako dolgo tuhtal, da sem skupaj s sodelavci prišel do rešitve," pove Kolar.
Dedkovo sedlo in očetov šivalni stroj
Danes je dela veliko manj kot nekoč, pravi Kolar, tovarne imajo boljše stroje, zato ne kličejo več za popravila usnjenih ali drugih mehkih delov. Ljudje skoraj ne kupujejo več ročno izdelanega oblazinjenega pohištva, ker ga raje nabavijo v velikih trgovinah "Oblazinjeni stoli in klopi so danes veliko cenejši v teh trgovinah, saj so iz masovne proizvodnje, žal pa niso tako kvalitetni, kot če so izdelani ročno in iz boljših materialov. Kakšna stranka nas prosi, da bi zamenjali uničeno podlogo stola. Danes se ne dela več toliko na kvaliteti, zato oblazinjeni stoli nimajo dolge življenjske dobe; običajno so oblazinjeni s cenejšimi materiali. Tudi naša obrt, se bojim, v Sloveniji počasi izumira. Problem so mladi, ker se ne vključujejo v takšne in sorodne dejavnosti. Sistem 'Alte Wiener Schule' (stara dunajska šola, op. p.), po katerem smo vzgojeni mi - da je treba pridno delati in spoštovati vsak cent -, danes ne velja več," meni Kolar.
Obrt tapetništva in usnjarstva je leta 1904 začel njegov dedek Josef Kolar
Svojim strankam poleg obnove različnih stolov, tudi zobozdravstvenih, in jedilnih kotov ponujajo platnene tende, pokrivala za čolne, zvočnike, glasbila, izdelujejo blazine za sedeže. Popravljajo šotore in trampoline, obnavljajo traktorske in motoristične sedeže, izdelujejo filter vreče, tapecirajo naprave za fitnes, izdelujejo usnjene obloge za hidravliko, popravljajo usnjeno galanterijo, kot so torbe, nahrbtniki, pasovi, in še marsikaj drugega.
V prodajalni usnjene galanterije in notranje dekorativne opreme - v neposredni bližini delavnice, odprte leta 1993 - je mogoče videti zelo star šivalni stroj, s katerim je šival Frančev oče Jože, in konjsko sedlo, ki so ga izdelali v delavnici dedka Josefa. V prodajalni ponujajo vrsto različnih materialov tapetniškega blaga (usnje, skaj, platno), ponujajo pa tudi veliko izbiro prtov in tekačev, torbic, nahrbtnikov, denarnic, pasov, ki jih ne izdelujejo sami, čeprav je Franc Kolar že naredil kakšno žensko torbico, ponosno pribije.
Slikar iz faraonovih časov
Franc Kolar ne bi bil dolga leta uspešen podjetnik, če ne bi imel umetniške žilice. Pravi, da je že v osnovni šoli navduševal z ročnimi spretnostmi, ki so mu kasneje zelo pomagale v poklicu. Za svoja umetniška dela je v osnovi šoli prejel Prešernovo nagrado, kasneje pa je razvil svojevrsten slog slikanja brez čopiča. To je najstarejša slikarska tehnika, imenovana enkavstika. Prve najdene slike, narejene z omenjeno tehniko, so bile portreti faraonov. Tehnika zahteva veliko potrpežljivosti in časa. Kolarjev velik vzornik in učitelj omenjene tehnike je pokojni Prekmurec Jože Horvat Jaki, ki velja za enega najuspešnejših slovenskih slikarjev samorastnikov. Zato Kolarjev družinski dom, delavnico in trgovino krasijo številne njegove veličastne slike.
V Kolarjevem ateljeju visi obrtno spričevalo njegovega očeta Jožeta, v prodajalni pa dedkovo, na oba je Franc Kolar zelo ponosen. "Slikanje je moj hobi, nekaj, kar počnem za svojo dušo. Slik nikoli ne prodajam, rad jih podarjam ljudem, ki mi nekaj pomenijo. Nikoli nisem preveč maral klasičnega slikanja, vedno sem stremel k temu, da najdem neki svoj slog, ne glede na to, kar v življenju počnem. Slikanje me je pritegnilo že kot fantiča, potem sem zaradi dela za nekaj let opustil slikarstvo, pred leti pa sem se mu znova zelo posvetil. Svoje umetniške slike in kiparske skulpture sem razstavljal v Svetozarevu, Slavonskem Brodu, Hlebinah, na Ptuju in v domačih okoliških krajih. Sem član Likovnega društva Paleta v Slovenski Bistrici, imam tudi dve razstavljeni betonski skulpturi v Formi vivi Makole, ki sta edini tovrstni tam razstavljeni."
