Tulio Furlanič, brkati 76-letnik, je pomembno zaznamoval domačo glasbeno sceno, saj je kot bobnar in predvsem vokalist sodeloval pri mnogih uspešnicah, med katerimi je Anita ni nikoli tista, ki je že kot njegova osebna izkaznica. Njegova skupina Halo letos praznuje 30-letnico, ki jo bodo zaznamovali s koncerti, na katerih bodo pokazali, da so še vedno mojstri svojega posla. Tulio pa je v našem pogovoru razkril, da ima tudi številne druge talente.
S skupino Halo boste malo obeležili 30-letnico obstoja. Ampak vi ste imeli že kup različnih obletnic, kajne?
Vsaka obletnica je pomembna, kar pomeni, da si živ ... Pri 61-letni karieri ni čudno, da sem imel že več obletnic. Začelo se je s Kameleoni leta 1981 v Portoroškem avditoriju - ta obletnica je bila naključna, ker sem bil ravno takrat na počitnicah doma. Od 1972 do 1996 sem namreč živel v tujini in igral z različnimi zasedbami. S Kameleoni smo začeli leta 1965 in kasneje praznovali še 30. in 60. obletnico.
Halo
Kako pomembna je za vas ta turneja s skupino Halo?
Žal je bila skupina Halo prekratko na sceni, da bi že takrat imeli velike koncerte. Kot je znano, vsak sadež potrebuje svoj čas, da dozori. Tako je prišel čas, ko Anita ni nikoli praznuje 30 let. Spet je naključje, da smo se zbrali in uprizorili lep nastop, kjer je publika pela z nami polni dve uri pesmi, ki jih je pretežno napisal Danilo Kocjančič in so skoraj ponarodele. Nekaj skladbo so napisali še Jadran Ogrin, Zdenko Cotič in Marino Legovič, ki je tudi prisoten poleg bobnarja Morena Buttinarja v novi zasedbi Halo. Ta koncertna turneja je pomembna predvsem za tiste, ki so se rodili hkrati s Haloji.
Se spomnite, kako ste se sploh odločili za glasbo?
Da sem postal glasbenik, je usoda, saj sem po osnovni šoli nadaljeval na kovinarski, ki sem jo zaključil v Nemčiji. Pet let nižje glasbene sem manipuliral rog. Ne obžalujem ničesar, razen tega, da nisem imel možnosti, da bi se šolal na bobnih.
A ste uspešno bobnali … Očitno imate pač dar, kajne?
Očitno res. In ni edini. Recimo, do leta 2015 nisem vedel, da sem zmožen tudi risati slike. To sem ugotovil s kritiko nad risanjem svoje bivše sošolke. Rekla je: "Če tako kritiziraš, pa pridi k nam v društvo in se izkaži." To sem res naredil in ugotovil, da mi kar gre od rok.
Ali to pomeni, da lahko pričakujemo tudi vaše slikarske razstave?
Žal mi je kovidno obdobje vzelo voljo do risanja in čakam, da me spet prime. Sicer je bilo risanje moj drugi hobi.
Kar ni, se lahko naredi
Očitno imate kup konjičkov. Katere še?
Prvi poleg glasbe je bil tenis, ki sem ga igral kar do štirikrat tedensko, tudi po več ur. Rad tudi brskam po stvareh, ki jih ljudje odvržejo na odpad. Tam sem našel že marsikaj zanimivega za ponovno uporabo. Veliko stvari "zlorabim" za novo uporabo, saj mi prav pride znanje iz strojnega ključavničarstva, ki sem ga končal v Nemčiji.
Vi torej niste nek umetnik, ki bi imel dve levi roki, ampak ravno nasprotno?
To pa res! Znam polagati ploščice, pleskati, naredil sem si lesen kovček za teniške loparje in oblačila. Za prijatelja glasbenika, ki mi še danes reče Grunf (po liku iz stripa Alan Ford, op. p.), sem popravljal kable, pa iz odvrženih petlitrskih konzerv sem naredil našo svetlobno opremo, s katero smo osvetljevali šov program. Leta 1981 sem si naredil zložljiv lesen oder za bobne, ki sem ga uporabil na koncertih Kameleonov … Skratka, ravnam se po ideji: Kar ni, se lahko naredi. Tako sem si naredil tudi prve palice za bobne iz zaščitnega lesa embalaže za belo tehniko. Pa iz bakrene pločevine sem oblikoval horoskopske znake in jih pritrdil na razbito činelo, ki še danes visi na mojem zidu.
V nekdanji Jugoslaviji so imeli vas, Primorce, za nekoliko privilegirane, saj ste imeli več možnosti za nakup opreme in več stika z zahodno glasbeno sceno zaradi bližine meje. Ste to prednost tudi vi dobro izkoristili?
V bližini Italije se res ni bilo težko okužiti z glasbo. Festival San Remo in italijanske radijske postaje so bili moji prvi glasbeni virusi. Kasneje je prišel še radio Luxemburg, nato ustanovitev skupine Kameleoni … Seveda je bila bližina Italije majhen privilegij pred ostalimi, a denar nam ni padal z neba. Sicer pa sta prvi ojačevalec na obali naredila Vlado Polič in Jadran Ogrin. Elektronske dele smo običajno res kupovali v Trstu z lirami, ki smo jih dobili s prodajo masla, olivnega olja in telečjega mesa, ki so bili pri nas cenejši in kakovostni. S tem zaslužkom smo kupovali vrhunske instrumente, kot so jih imeli tudi Beatlesi in ostali ansambli z Zahoda.
Beatli, Kameleoni in JLA
The Beatles so bili vaš zgled, kajne?
Pa ne samo naš. The Beatles so bili idoli skoraj vsem glasbenikom, ki so se začeli ubadati z glasbo v sredini 60. let. Predvsem zaradi uspeha, popularnosti … Za nas fante je bila gotovo velika motivacija tudi hitrejši dostop do deklet ...
Bi lahko primerjali glasbeno sceno, kot je bila takrat, ko ste vi začenjali, z današnjo?
Primerjati glasbeno sceno šestdesetih let z današnjo je, kot bi primerjal parni stroj z atomsko podmornico. Danes je glasba kot "fast food" - muha enodnevnica. Zato mladi še zdaj odkrivajo glasbo šestdesetih, sedemdesetih, ki je naredila velik preobrat v moderni glasbi in je še danes aktualna. Dejstvo pa je, da ima še danes vsaka lestvica dvanajst tonov in nič več. Kako z njimi barantaš, je stvar okusa in znanja, seveda.
Kameleoni ste razpadli, ker ste morali člani zasedbe opraviti vojaški rok. Kako danes, ko nekateri spet pozivajo, da bi uvedli služenje vojske, gledate na čas, ki ste ga preživeli na treningih z orožjem in podobno?
Kameleoni smo marsikomu v Jugoslaviji smrdeli, bili neugodni, ker smo mobilizirali več mladine kot partija. Zato so nas poslali v vojsko na različne lokacije. Pri služenju je bilo pozitivno to, da si bil primoran discipline, se naučiti preživetja v najhujših situacijah, si prišiti kakšen gumb, ožiti hlače, očistiti čevlje - pa še kaj bi se našlo.
Faraoni
Po vrnitvi iz vojske ste se pridružili Faraonom. Kako vas je zaznamovala ta izkušnja?
Pri Faraonih smo takrat pretežno preigravali tujo psihadelično in alternativno glasbo, tudi avtorske smo se lotili. Žal je bila izkušnja negativna, kar se tiče zaslužka za samostojno življenje. Zato sem zapustil domovino in odšel v gastarbajterstvo, kjer sem si ustvaril družino in ostal kar 24 let.
V Nemčiji ste delali tudi kot ključavničar. Ali to pomeni, da je bilo tam manj možnosti za glasbeno aktivnost kot pri nas?
Četudi sem končal strojno ključavničarstvo, specializacijo v hidravliki in vozil kamion s šestmetrskim kesonom, nisem nikoli prenehal z glasbo. Igral sem po barih, različnih plesiščih, kabarejih, hotelih, diskotekah, spremljal nekaj nemških zvezd na zaprtih zabavah in na tak način še dodatno služil denar.
Verjetno ste v tujini predvsem igrali priredbe uspešnic, je tako?
V tujini je bilo zaželeno imitiranje originalov, tako da sem s tem načinom pridobil tehniko petja. Humoristične točke mi tudi niso tuje, saj sem bil z imitacijo pijanega Deana Martina uspešen celo na nemški televiziji, seveda pa je bila to tudi stalna točka v šov programu skupine Impexus, s katero smo pustili dober vtis v lokalih.
Zakaj ste se nato po vseh teh letih vrnili v Slovenijo?
Leta 1995, ko smo s Kameleoni praznovali 30. obletnico, se je zgodila nova ljubezen, ki me je pripeljala nazaj v domači kraj. Danilo je takoj zavohal priložnost za novo skupino in nastali so Halo. Pisalo se je leto 1996, zgodil se je festival Melodije morja in sonca in Anita ni nikoli …
Katera Anita?
Kateri Aniti ste posvetili to pesem?
Osebno je nisem poznal, o tem bi lahko več povedal tekstopisec Drago Mislej Mef. So mi pa povedali, da je rada "raziskovala" moške. Ta pesem je zaznamovala in še danes zaznamuje mojo glasbeno pot. Znank s tem imenom imam kar nekaj. Nekatere so mi prav ponosno povedale, da se imenujejo Anita. Na nekaj rojstnih dnevih sem nastopal kot presenečenje za Anite!
S skupino Halo in tudi z drugimi zasedbami ali samostojno ste bili od sredine 90. let redni gost naših festivalov. Na katerem festivalu so bili najboljši žuri?
Festivali, na katerih sem sodeloval, so bili predvsem kreativni za avtorje glasbe in besedil. Zame so pomenili nabiranje izkustev, dobivanje nagrad za interpretacijo, žal pa ni bilo dovolj zanimanja za večje koncerte. Spoznal sem veliko slovenskih glasbenikov, pevk in pevcev. Po vsakem festivalu so bile take ali drugačne zabave. Najraje se spomnim, kako je na festivalu MMS Ivana Spagnia rekla Janu Plestenjaku, da sem edini na odru, ki ima jajca. Zato sem dobil takrat tudi nagrado za interpretacijo …
Kako to, da sodelujete tudi z Benčem?
Z Benčem se poznava še od leta 1970, ko sva bila izbrana v naj skupino Slovenije z drugimi odličnimi glasbeniki. Janez je za revival skupine September rabil nekoga, da mu razbija škatle - in je izbral mene za bobnarja. Ni trajalo dolgo, a je bilo lepo, razen dejstva, da so mi ukradli činele … Zaradi tega sem izgubil vso voljo za bobnanje.
Ne samo, da nastopate z različnimi zasedbami, ampak vas velikokrat vidimo tudi med občinstvom
Obiskujem različne koncerte, kjer spoznavam nove glasbenike. Zgodi se, da tudi s kakšnim Big bandom nastopam. To res počnem z veseljem, saj mi je ta zvrst glasbe zelo pri srcu. Frank Sinatra, Dean Martin, Nat King Cole, Michael Bouble in drugi so pevci, ki jim prav rad prisluhnem. Imam tudi velik repertoar s posneto glasbo, ki mi prinaša nastope za različnih prireditve. Seveda pojem vedno vse v živo …
Kaj pa vi poslušate doma ali v avtu?
V avtu sploh ne poslušam glasbe, ker so moteči zvoki motorja, gum, vetra … Doma si rad ogledam kakšen dober koncert svetovnih zvezd. Odkar sem prenehal delati na Radiu Koper, sta gramofon in CD-predvajalnik že dolgo tiha.
